Jedro

Če na možnost drugačne pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev nakaže že nasprotna stranka, mora druga stranka računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke, zato opozorilo sodišča v takem primeru ni potrebno.

Tožnik ima pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, in sicer Pogodbo o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj, s katero je A. nanj neodplačno prenesel lastninsko pravico na stanovanju. Argument sodišča prve stopnje, da v času sklepanja Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj A. ni bil vknjižen v zemljiško knjigo kot lastnik, ni in ne more biti odločilen, saj v tem obdobju vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Zato okoliščina, da je bila kot imetnica pravice uporabe na stanovanju vknjižena pravna prednica toženke, nima odločilnega pomena v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine: k.o. X, stavba 1711, del stavbe 69 (ID 001) (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.447,08 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnik poudarja, da je dne 25. 11. 1986 sklenil Pogodbo o združevanju sredstev za investicijske priprave pri gradnji objekta SS 2 v soseski MS 4,5 ... (v nadaljevanju: Pogodba o združevanju sredstev), iz katere izhaja, da si je DO A. kot združevalec sredstev pri izgradnji objekta SS 2 v soseski zagotovil 3 stanovanja, pri čemer je bila pogodba sklenjena brez navedbe konkretnih stanovanj, saj je bilo določeno, da bosta stranki v nadaljevanju sklenili Soinvestitorsko pogodbo, s katero bosta določili ceno, rok izročitve, dinamiko sredstev in ostalo. Dne 24. 6. 1987 je bila med Zavodom za izgradnjo Ljubljana TOZD Inženiringom Ljubljana kot pooblaščenim izvajalcem del in A. sklenjena Soinvestitorska pogodba, iz katere izhaja, da si je soinvestitor A. pri izgradnji soseske zagotovil 3 stanovanja, med drugim tudi enosobno stanovanje neto površine 48,10m2, številka 69 v IV. nadstropju stavbe. Že iz glave Soinvestitorske pogodbe izhaja, da gre za lokacijo Y, pri čemer iz 9. člena te pogodbe izhaja, da je pooblaščeni izvajalec investicijskih del stanovanje investitorju izročil julija 1987. Nadalje je tožnik priložil tudi Pogodbo o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj S-34/93, ki je bila sklenjena med A. in tožnikom na podlagi 130. člena SZ. Sestavni del pogodbe je priloga I oziroma tabela, ki je sestavni del pogodbe in iz katere jasno izhaja, da se nanaša na pogodbo S-34/93 podjetja A., pri čemer je predmet prenosa stanovanje na naslovu ..., Ljubljana, št. stanovanja in nadstropja 69/IV. Glede na to ne drži, da tožnik ni predložil prilog, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, za katero stanovanje gre. Dejstvo je, da je II. člen napisan v množini, predmet prenosa pa je vsekakor eno stanovanje, kar izhaja iz tabele. Zapis v množini gre pripisati temu, da je tožnik v obdobju po sklenitvi SZ s različnimi strankami sklepal pogodbe in je šlo za tipske pogodbe. V tabeli je naveden B. B., ki je bil ob sklepanju pogodbe delavec v A. Priloge II ni bilo, ampak je bila zgolj tabela, iz katere izhaja, katero stanovanje je bilo predmet prenosa. A. je bil izbrisan, zato tožnik ni mogel dobiti dodatnih pojasnil. Sodišče bi pri sojenju moralo slediti določilu 8. člena ZPP in ne zgolj nekritično slediti navedbam toženke in bi moralo vse predložene listine upoštevati kot celoto. Na podlagi vsebine Pogodbe o združevanju sredstev z dne 25. 11. 1986, Soinvestitorske pogodbe z dne 24. 6. 1987, Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj z dne 31. 12. 1993 in najemne pogodbe 47230 je mogoče nesporno identificirati stanovanje, ki je predmet tega postopka. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu. Sodišče je tudi premalo kritično ocenjevalo navedbe toženke, ki ni podala niti ene navedbe oziroma dokazila, ki bi izkazoval nasprotno, da je imela kadarkoli dejansko posest na stanovanju, da je stanovanje uporabljala oziroma na njem vršila kakršnakoli lastninsko pravna upravičenja. To pa potrjuje navedbe tožnika, ki je izkazal, da je vse od sklenitve Pogodbe o neodplačnem prenosu 31. 12. 1993 imel stanovanje v lasti, ga upravljal, vzdrževal in plačeval vse stroške, kar je sodišče povsem prezrlo. URS zagotavlja vsem pravico do enakega varstva. Obveznost sodišča je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, kar izhaja tudi iz pravice do poštenega obravnavanja po 22. in 23. členu URS. Izključen razlog sodišča, da iz 2. člena Soinvestitorske pogodbe izhajajo parc. št. 1170, 1169. 1166, 1167, 1165/2, 1163 k.o. X, medtem ko se stanovanje, ki je predmet spora, nahaja na parc. št. 1743/1, 1743/2 in 1743/3 k.o. X, po mnenju tožnika ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka, saj vsi drugi dokumenti kažejo, da je bilo predmet nakupa prav obravnavano stanovanje. Splošno znano pa je, da se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine parcele spremenijo, parcelirajo. Ker je sodišče svojo določitev oprlo na razliko v navedbi parcelnih številk, bi po presoji tožnika v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati tožnika naj pojasni razliko v parcelnih številkah, saj je obstoječe stališče sodišča prestrogo. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da je imel A. v času uveljavitve SZ pravico uporabe. Soinvestitorska pogodba je določala obveznosti investitorja izročiti določeno stanovanje, obveznost soinvestitorja pa je bila plačati določeno ceno. Zato ima ta pogodba lastnosti prodajne pogodbe (mnenje VS RS 25426 z dne 15. 12. 1986). V konkretnem primeru gre tako dejansko za prodajno pogodbo za nakup treh stanovanj, saj je A. nastopal kot soinvestitor z denarnim vložkom pri izgradnji stanovanj. Iz Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj S-34/93 jasno izhaja, da je A. z dnem podpisa pogodbe na tožnika neodplačno prenesel stanovanje, ki ga je imel v lasti in je bilo specificirano v prilogi I, tožnik pa je to stanovanje prevzel v posest in razpolaganje. Navedena določba je jasna in druga varianta, kot jo je prikazovala toženka, ni možna. Tožnik je na naroku tudi navedel, da je bilo stanovanje ob prenosu zasedeno z najemnikom B. B. v obdobju od 1. 9. 1987 do 31. 1. 2007, pri čemer tožnik ob sklenitvi pogodbe z A. ni prejel najemne pogodbe, v spis pa je vložil najemno pogodbo, ki jo je sklenil z najemnikom 16. 5. 1995. Glede bivanja najemnika v stanovanju je tožnik predlagal tudi zaslišanje predstavnika SPL, priče C. C., kar je sodišče zavrnilo kot nepotreben dokaz, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priča C. C. bi lahko potrdil tudi navedbe v zvezi z bivanjem B. B., zato sodišče neutemeljeno očita tožniku, da ni izkazal, da je B. B. v stanovanju bival do 31. 1. 2007 oz. do svoje smrti. Zgolj dejstvo, da je tožnik z najemnikom B. B. sklenil najemno pogodbo kasneje, nikakor ne more negirati dejstva, da tožniku stanovanje ni bilo izročeno v last in posest 31. 12. 1993. Tožnik je bil ustanovljen na podlagi Stanovanjskega zakona na podlagi katerega je bilo nanj preneseno ogromno število družbenih stanovanj, kar je splošno znano dejstvo, zato je življenjsko logično, da je tožnik posamezna razmerja z najemnikom urejal tudi kasneje. Ni pa mogoče zaključiti, da zgolj odsotnost najemne pogodbe oziroma njene sklenitve dne 16. 5. 1995 kaže na to, da tožnik od 31. 12. 1993 ni imel stanovanja v posesti in da tožnik ni izkazal, da je v stanovanju ob sklenitvi pogodbe bival B. B. Vse dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval svojo lastniško posest, je sodišče anuliralo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil ves čas absolutno prepričan, da je lastnik stanovanja, saj so mu bile predložene Pogodba o združevanju sredstev z dne 25. 11. 1986 in Soinvestiotorska pogodba z dne 24. 6. 1987. Zato je tožnik na stanovanju na podlagi sklenjene Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj pridobil lastninsko pravico in je tudi njegova dobroverna lastniška posest izkazana. Ugotovitev sodišča, da bi moral tožnik vedeti, da A. ni vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik spornega stanovanja, zaradi česar naj bi odpadla dobra vera tožnika, je povsem zmotno. A. je namreč tožniku predložil vse prej navedene pogodbe skupaj z dokazilom o plačilu zneska 4.456,146 DIN, kar potrjuje, da je plačal kupnino za tri stanovanja. Poleg tega je bilo sporno stanovanje v 3. členu Soinvestitorske pogodbe jasno opredeljeno, v 14. členu pa je bila tudi izrecno določena vknjižba lastninske pravice na stanovanjih iz 3. člena v korist A., stanovanje pa je bilo ob izročitvi zasedeno z delavcem A., zaradi česar tožnik ni imel prav nobenega razloga, da bi podvomil, da A. ni dejanski lastnik stanovanja. Poleg tega ni mogoče mimo dejstev, ki jih je tožnik že izpostavil v svojih vlogah in na obravnavi, da je ob prehodu družbene lastnine v zasebno ostalo zemljiškoknjižno stanje neurejeno, kar gre pripisati dejstvu, da se v sistemu družbene lastnine ni upoštevalo zemljiškoknjižnega vpisa kot konstitutivnega elementa za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe. Posledično zk lastnik ni bil nujno pravi dejanski lastnik. Sodišče ni upoštevalo določb SZ iz leta 1991, na podlagi katerega je prišlo do dejanskega lastninjenja družbenih stanovanj. Očitek sodišča, da bi moral tožnik ob sklepanju Pogodbe o neodplačnem prenosu vedeti, da A. ni lastnik stanovanja, je tako neutemeljen. Tožnik je stanovanje imel v posesti od 31. 12. 1993. Poleg tega pa je sodišče napačno štelo, da sklenjene najemne pogodbe in sicer z B. B. in D. D. niso zadosten dokaz za izkazovanje lastniške posesti, pri čemer ni pojasnilo, kaj pa naj bi potem bil zadosten dokaz za izkazovanje lastniške posesti. Stališče sodišča, da tudi najemnik lahko stanovanje odda v podnajem, ni upoštevno, saj mora tudi najemnik podnajemniku izkazati, da ima ustrezno pravno podlago za oddajo stanovanja. Tožnik je v spis predložil dokazila tudi o plačevanju stanovanjskih stroškov, vendar se sodišče do navedenih listin ni opredeljevalo, ampak je navedlo zgolj to, da nič od predloženega ni zadosten dokaz. Zato je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa je podana tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člen ZPP. Kontinuiteta predloženih dokazil iz leta 2005, 2012 in 2013 in sklenjene najemne pogodbe jasno kažejo, da je tožnik ves čas od leta 1993 upravljal s stanovanjem in na njem izvrševal lastniško posest, toženka pa je bila nepravilno vpisana v zemljiško knjigo. Toženka se je zavedala, da je lastnik tožnik, saj izvrševanju lastniške posesti in oddajanju v najem nikoli ni nasprotovala.

3. Toženka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da je dejanski lastnik stanovanja št. 69 na naslovu ... v Ljubljani (nepremičnina: 0000-1711-69), pri čemer je lastninsko pravico pridobil na podlagi Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj, ki jo je sklenil 31. 12. 1993 z A., ki pa je lastninsko pravico na stanovanju od pravne prednice toženke pridobil na podlagi Pogodbe o združevanju sredstev in Soinvestitorske pogodbe. Prav tako je tožnik trdil, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj ima tožnik že od sklenitve Pogodbe o neodplačnem prenosu (27 let) stanovanje v dobroverni lastniški posesti. Toženka pa je trdila, da tožnikovi dokazi ne izkazujejo, da je lastnik stanovanja tožnik, ker je toženka tista, ki je kot lastnica vknjižena v zemljiški knjigi.

6. Glede pravno poslovne pridobitve lastninske pravice na obravnavanem stanovanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi zavrnilo zato, ker tožnik ni pojasnil razlogov za razliko v parcelnih številkah, ki so navedene v Soinvestitorski pogodbi in med parcelnimi številkami, na katerih danes stoji objekt, v katerem se nahaja obravnavano stanovanje. Glede na to, da je toženka tožnika na to pomanjkljivost opozorila v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2021, tožnik pa pomanjkljive trditvene podlage v tem delu ni odpravil, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s parcelnimi številkami opraviti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Če namreč na možnost drugačne pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev nakaže že nasprotna stranka, mora druga stranka računati s tem, da bo sodišče sprejelo argumente nasprotne stranke, zato opozorilo sodišča v takem primeru ni potrebno1. Pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba za tožnika zaradi neoprave materialnega procesnega vodstva predstavlja sodbo presenečanja, zato niso utemeljeni.

7. Tožnik je svojo lastninsko pravico na obravnavanem stanovanju izkazoval tudi na podlagi priposestovanja. V času začetka teka zatrjevane priposestvovalne dobe (31. 12. 1993) je veljal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, ki je veljal do 31. 12. 2002), ki je v 28. členu določal, da dobroverni in zakoniti posestnik tuje nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let, dobroverni posestnik tuje nepremičnine pa po preteku dvajsetih let. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 269. členu določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona upoštevajo določbe SPZ, pri čemer sta dobroverni in zakoniti posestnik izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Pogoji za pridobitev lastninske pravice so: dobra vera, posest in pretek časa. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari.

8. Pritožba utemeljeno graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo v 37. točki obrazložitve, in sicer, da tožnik ni bil dobroveren glede pravice do svoje posesti. V obravnavani zadevi ima tožnik, na kar pritožba utemeljeno opozarja, pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, in sicer Pogodbo o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj, s katero je A. nanj neodplačno prenesel lastninsko pravico na stanovanju št. 69 v IV. nadstropju, ki ga je ob sklepanju Pogodbe o neodplačnem prenosu zasedal delavec A. Tožnik pa je razpolagal tudi s Pogodbo o združevanju sredstev in Soinvestitorsko pogodbo, ki jo je sklenil A. s pravnim prednikom toženke. Iz Soinvestitorske pogodbe pa jasno izhaja, da si je A. kot soinvestitor pri gradnji zagotovil stanovanje št. 69 v IV nadstropju (3. člen pogodbe), za kar je A. plačal kupnino, pri čemer je v 14. členu pogodbe določeno, da pooblaščeni investitor A. kot soinvestitorju dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na stanovanju iz 3. člena pogodbe. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje v 39. točki obrazložitve, da tožnik v času sklepanja Pogodbe o neodplačnem prenosu ni bil dobroveren, ker je vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da A. nima razpolagalne sposobnosti za sporno stanovanje in da A. pravice do posesti ni izkazal. Po presoji pritožbenega sodišča je A. svojo razpolagalno sposobnost tožniku izkazal s Pogodbo o združevanju sredstev in s Soinvestitorsko pogodbo. Argument sodišča prve stopnje, da v času sklepanja Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj A. ni bil vknjižen v zemljiško knjigo kot lastnik, ni in ne more biti odločilen, saj v tem obdobju vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Zato okoliščina, da je bil kot imetnica pravice uporabe na stanovanju vknjižena pravna prednica toženke, nima odločilnega pomena v tej zadevi. Poleg tega okoliščina, da se parcelne številke iz Soinvestitorske pogodbe ne ujemajo z današnjimi številkami, na katerih stoji stavba, v kateri se nahaja sporno stanovanje, prav tako ne pomenijo avtomatičnega zaključka o slabovernosti tožnika ob sklepanju pogodbe, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da se parcelne številke niso ujemale tudi ob sklepanju Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenih stanovanj. Po presoji pritožbenega sodišča Pogodba o neodplačnem prenosu lastninske pravice na stanovanju ob upoštevanju Soinvestitorske pogodbe podjetja A. in Pogodba o združevanju sredstev vsekakor izkazujejo tožnikovo dobroverno lastniško posest na predmetnem stanovanju, saj je bil na podlagi navedenih pogodb tožnik utemeljeno prepričan, da je pridobil lastninsko pravico na stanovanju, ki je predmet tega spora. Poleg tega je potrebno izpostaviti, da je bil tožnik še dodatno lahko prepričan, da je pridobil lastninsko pravico na stanovanju, ker je stanovanje ob sklenitvi Pogodbe o neodplačnem prenosu zasedal delavec A., kar izhaja iz vsebine same Pogodbe o neodplačnem prenosu in priloge k tej pogodbi. Okoliščino, da Pogodba o neodplačnem prenosu vsebuje določilo, da se prenaša na tožnika več stanovanj in da sta sestavni del pogodbe dve prilogi, kot pravilno opozarja pritožba, je potrebno tolmačiti v luči tega, da gre za tipsko pogodbo, katere je tožnik sklepal z več pravnimi subjekti, zato navedba, da ima pogodba dve prilogi, v resnici pa ima eno prilogo (trivrstično tabelo) in navedba, da se s pogodbo prenaša več stanovanj, ne spremeni dejstva, da iz priloge pogodbe jasno izhaja, da se prenaša eno stanovanje, ki je v tabeli tudi jasno opredeljeno (del 69, nadstropje IV), ki ga zaseda delavec A. Po materialnopravni presoji pritožbenega sodišča je tožnik izkazal svojo dobroverno lastniško posest na obravnavanem stanovanju.

9. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljajo tudi, ali je bil izpolnjen pogoj 10-letnega trajanja posesti. V 31. točki obrazložitve je ugotovilo, da je tožnik na spornem stanovanju od konca leta 2012 dalje izvrševal lastniško posest. Ta zaključek je sprejelo na podlagi obširne dokumentacije tožnika, da je tožnik konec leta 2012 izvedel v stanovanju določena popravila in vzdrževalna dela, v letu 2013 je sklenil pogodbo o oskrbi z zemeljskim plinom in najemno pogodbo z najemnico D. D., od leta 2013 dalje predložil razdelilnike za obratovalne stroške ter v letu 2016 izvedel določena popravila v spornem stanovanju. Prav tako je tožnik za dokazovanje posesti na stanovanju predložil tudi dokazilo iz leta 2005 (A32), ki izkazuje, da je leta 2005 za prenovo kopalnice plačal 4.684,83 EUR, česar pa sodišče pri presoji trajanja priposestvovalne dobe ni upoštevalo. Tožniku pa je štelo v škodo, da ni predložil dokazil o plačevanju stroškov vse od leta 2010 dalje ter zaključilo, da tožnik ni predložil nikakršnega dokazila glede tega, da je B. B. v stanovanju bival do 31. 1. 2007 ter da tožnik dokazil za to, da je imel stanovanje v posesti v tem obdobju, ni predložil. Pritožba utemeljeno in obširno izpostavlja, da je tožnik za dokazovanje svoje posesti na stanovanju od leta 1993 dalje predlagal več dokazov, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, in sicer je predlagal zaslišanje svojega predstavnika in zaslišanje priče C. C. iz podjetja SPL, ki je s stanovanjem upravljalo, in zaslišanje priče D. D. Glede na to, da je sodišče prve stopnje navedene dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval, da je stanovanje posedoval od leta 1993 dalje zavrnilo, je s takšnim postopanjem tožniku odvzelo pravico do izjave in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker navedene absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico do pritožbe pravdnih strank, je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa vrnitev zadeve v sojenju sodišču prve stopnje ne bo povzročila hujše strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo pravno relevantne dokazne predloge tožnika, pritožbeno sodišče namreč ne more samo dopolniti postopka, ker bi s tem, kot že rečeno, poseglo v pravice pravdnih strank do pritožbe (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč zaradi varstva pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ne more v celoti prevzeti vloge dejstvenega sodnika (iudex facti).

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva materialnopravno stališče, da je bila dobra vera tožnika ob sklepanju Pogodbe o neodplačnem prenosu družbenega stanovanja podana ter zaradi ugotavljanja trajanja posesti tožnika izvede tudi dokaze, ki jih je tožnik predlagal, in sicer: zasliši naj predstavnika tožnika in pričo C. C., zaposlenega pri upravniku SPL, ki je s stanovanjem upravljal, po potrebi tudi najemnico D. D. O trajanju posesti tožnika naj sodišče odloči upoštevaje 8. člen ZPP, pri čemer pa se mora sodišče opredeliti do vseh dokazov tožnika, s katerimi izkazuje obstoj in trajanje posesti na obravnavanem stanovanju in upoštevati tudi dokazilo tožnika iz leta 2005 (A32) glede plačila stroškov, ki so nastali v zvezi s spornim stanovanjem. Opredeli pa naj se tudi do navedb tožnika, da toženka od leta 1993 nikoli ni nasprotovala tožnikovemu izvrševanju posesti na stanovanju in oddajanju stanovanja v najem.

11. Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi določila 354. člena ZPP ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, navedene v 10. točki obrazložitve te odločbe.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV, letnik 2006, 592 stran.