Jedro

Za pridobitev lastninske pravice na premičnini mora biti sklenjen pravni posel, premičnina pa mora biti tudi izročena v posest pridobitelja. Tožnica je izkazala oba pogoja, zato je lastnica ona in ne dolžnik v izvršilnem postopku. Tožničina tožba na nedopustnost izvršbe zoper upnika, ki je kljub vsemu vztrajal, da se sporni vozili zarubita, je posledično utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica premičnin: kmetijskega traktorja X, tip ..., ser. št. ..., identifikacijska št.: ..., reg. št. ... z nakladalcem ..., in kmetijskega traktorja znamke Y, tip ..., neregistriran, ter da je izvršba z rubežem in prodajo navedenih premičnin, dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah pod opr. št. 0439 VL 43250/2011 z dne 26. 5. 2011, nedopustna (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 884,83 EUR (II. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je šlo v konkretnem primeru zgolj za navidezno (simulirano) pogodbo oziroma fiktiven prenos lastništva traktorjev z dolžnika na tožečo stranko, pri čemer je bil cilj izigrati dolžnikove upnike. Očitno je, da je tožeča stranka zgolj ?slamnata? lastnica traktorjev, medtem ko dolžnik ostaja dejanski lastnik. Tožeča stranka ni predložila prodajnih pogodb niti ni opredelila, kdaj naj bi bile te sklenjene, na kakšen način in v kakšni obliki. Dodaja, da vpis v formalne evidence v ničemer ne izkazuje lastništva nad traktorjem X. Poudarja, da se sodišče ni opredelilo glede cene traktorjev in da iz potrdila o opravljeni transakciji ne izhaja, na kateri traktor naj bi se plačilo nanašalo. Opozarja na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno šele 17. 10. 2011, torej skoraj eno leto po izdaji računa in tudi po opravljenem rubežu. Glede tožničinih navedb o poplačilu preostalega dela kupnine na podlagi kompenzacije, pa toženec izrecno opozarja, da med dolžnikom in tožečo stranko ni bilo nobenih obveznosti, ki bi se lahko kompenzirale. Toženec posebej izpostavlja dejstvo, da sta zakonita zastopnika dolžnika in tožeče stranke zakonca. Navaja, da je sodišče ocenjevalo dokaze enostransko, sprejemalo zaključke na poenostavljen način, prav tako pa tudi ni izvedlo predlaganega dokaza glede dolžnikove prezadolženosti, tj. oprave poizvedb glede števila izvršilnih postopkov, ki tečejo zoper dolžnika. Nadalje se sodišče tudi ni opredelilo do izpovedbe izvršitelja, ki je edina nepristranska priča. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 60. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice na premičnini določa dva pogoja, in sicer: sklenitev pravnega posla in izročitev v posest pridobitelja. OZ v 51. členu za sklenitev pogodbe ne zahteva posebne obličnosti, prav tako pa tudi poseben zakon ne predvideva oblične sklenitve pogodbe za prenos lastništva na motornih vozilih. Pritožnikove navedbe v zvezi z (ne)predložitvijo pogodb v pisni obliki za prenos lastninske pravice na spornih traktorjih so torej povsem nerelevantne. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta bili obe premičnini izročeni v posest pridobitelja, posest pa je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi navzven zaznavna.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uspela izkazati, da je dolžnik prodal traktor X A. A. kot fizični osebi že decembra 2010, ta pa ga je 3. 1. 2011 prodala in izročila tožeči stranki, medtem ko je traktor Y tožeča stranka kupila od dolžnika že decembra 2010, od 1. 1. 2011 pa ga je imela v posesti in aktiviranega kot osnovno sredstvo.

7. Višje sodišče pritožbene navedbe glede dneva in načina plačila kupnine ocenjuje kot pravno nepomembne. Ne eno ne drugo namreč ne vpliva na veljavnost kupoprodajnih pogodb (morebitno neplačilo kupnine kljub izročitvi stvari vzpostavlja zgolj obligacijski zahtevek prodajalca proti kupcu). Prav tako so nepomembne toženčeve navedbe glede neustrezne ocenjene vrednosti traktorjev. Trditve so pavšalne in dokazno nepodprte, pa tudi sicer, če skuša toženec smiselno navesti, da je bila zaradi neustrezne kupnine oškodovana premoženjska masa dolžnika v izvršilnem postopku, to v pravdi zaradi nedopustnosti ni pravno odločilno dejstvo (to dejstvo bi bilo pomembno v morebitni pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj - actio Paulina).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bili kupni pogodbi veljavno sklenjeni in realizirani, kar je pogoj za prenos lastninske pravice na premičninah. Očitki o navideznosti teh pogodb (prvi odstavek 50. člena OZ) v dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nimajo nobene opore. Če pa toženec trdi, da kupni pogodbi, ki naj bi bili simulirani, prikrivata neko drugo, prikrito/disimulirano pogodbo (drugi odstavek 50. člena OZ), njegove navedbe ne vsebujejo konkretne trditve, za katero pogodbo naj bi sploh šlo. Iz navedbe, da je bila kupnina plačana z zamikom zgolj za potrebe uspešnosti tega postopka, bi bilo sicer mogoče razbrati, da toženec zatrjuje, da je šlo dejansko za darilno (neodplačno) pogodbo, toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi taka pogodba veljaven pravni naslov za prenos lastninske pravice na premičnini, tudi zanjo pa je iz dejanskih ugotovitev mogoče zaključiti, da je bila veljavno sklenjena s takojšnjo izročitvijo v posest (prvi odstavek 538. člen OZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da registracija vozila (prometno dovoljenje) na tožečo stranko izkazuje lastništvo, in dodaja, da gre za dejstvo, ki izhaja iz javne listine, zato bi ga moral izpodbiti toženec (četrti odstavek 224. člena ZPP)(1), a mu to ni uspelo. Poleg tega, da je bilo eno vozilo registrirano na tožečo stranko, sta bili po pravilnih dejanskih ugotovitvah obe v posesti tožeče stranke ter tudi označeni (s tablicama), da gre za njeno last, vendar je toženec kot upnik vztrajal, da se zarubita.

10. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni opravilo poizvedb na sodišču glede števila izvršilnih postopkov, ki tečejo zoper dolžnika. Dokaz ni pravno odločilen. Dejstvo dolžnikove prezadolženosti (kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno - dodatni razlog za neizvedbo dokaza) ni pravno relevantno za ugotavljanje veljavnosti prenosa lastninske pravice na premičninah. Prezadolženost/neplačevitost dolžnika je (poleg oškodovanja upnika) bistven vsebinski pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj (actio Paulina - 255. člen OZ), ki pa ni predmet tega spora.

11. Toženec pravilno ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe izvršitelja, a ta relativna kršitev postopka (8. člen ZPP) na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala (prvi odstavek 339. člen ZPP), saj izvršitelj ni izpovedal o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da je izvršitelj videl na kraju rubeža dolžnikovo rejniško knjigo konj(2) v ničemer ne vpliva na ugotovitev sodišča, da na posesti ... opravlja svojo dejavnost tožeča stranka. Poleg tega je izvršitelj še izpovedal, da je bil pri izvajanju rubeža s strani delavcev tožeče stranke obveščen, da sta traktorja last tožeče stranke (in ne dolžnika), kar dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje in torej nasprotuje pritožnikovim navedbam.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških toženca je logična posledica zavrnitve njegove pritožbe, tožeča stranka pa s svojim odgovorom nanjo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato strošek ni bil potreben (165. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 11. 2009, opr. št. 3467/2009. Op. št. (2): Nesporno je bilo, da je tožeča stranka opravljala/prevzela tudi dejavnost, ki jo je prej opravljal dolžnik.