Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi Javnega razpisa in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na Javni razpis, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS. To pa pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

Zato navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in reviziji (enaka višini sredstev, za katera je revidentka kandidirala z vlogo na Javni razpis) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odločitev v obravnavani zadevi ni odvisna od odgovora na vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja revidentka.

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 360-172/2013/7 z dne 23. 7. 2013, s katerim je bilo v ponovljenem postopku odločeno, da se (zaradi premajhnega števila doseženih točk) revidentkina vloga za sofinanciranje operacije „Sredstva za investicijsko vzdrževanje OŠ“ (s katero se je prijavila na Javni razpis „Sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo javnih stavb v lasti lokalnih skupnosti“; v nadaljevanju Javni razpis) zavrne (1. točka izreka sklepa), in da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka sklepa).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi Javnega razpisa in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na Javni razpis, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz namenskih sredstev EU in proračuna RS. To pa pomeni, da ne gre za pravico ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v več zadevah, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012, X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012 in X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013. V sklepih U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 je tudi Ustavno sodišče navedlo, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Obravnavani spor torej ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in reviziji (enaka višini sredstev, za katera je revidentka kandidirala z vlogo na Javni razpis) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidentki, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

10. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, in sicer: „ali gre pri presoji, ali prijavitelj izpolnjuje pogoje, merila in kriterije javnega razpisa, vedno za strokovno tehnično presojo, glede pravilnosti katere mora biti sodna praksa zadržana, tako da sodišče opravi samo presojo spoštovanja postopka izbora in pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o celovitosti, zadostni logičnosti utemeljitve odločitve (preizkus spoštovanja pravil postopka in določb ZUP o obrazložitvi odločitve – procesna presoja)“.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ni odvisna od odgovora na vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja revidentka. V obravnavani zadevi namreč ne gre za vprašanje, ali odločitev o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pogojev in meril Javnega razpisa vedno predstavlja strokovno tehnično presojo, glede katere je sodna presoja zadržana in omejena na preizkus spoštovanja pravil postopka in skladnosti ocene tožene stranke s pogoji in merili, določenimi v Javnem razpisu, temveč za vprašanje, ali v konkretnem primeru (strokovna) ocena tožene stranke temelji na uporabi pravih relevantnih podatkov, upoštevaje vsebino objavljenega Javnega razpisa in razpisne dokumentacije, ki predstavlja(ta) podlago in določa(ta) okvir odločanja pristojnega organa, saj določa(ta) splošne, posebne in druge pogoje ter merila za ocenjevanje prispelih vlog za vse zainteresirane subjekte.

12. V obravnavanem primeru je bil del razpisne dokumentacije med drugim obrazec št. 1, ki je od vseh vlagateljev zahteval navedbo podatkov o rabi toplote in električne energije za leta 2011, 2010 in 2009. Podatki za navedena leta so bili podlaga za izračun povprečja rabe energije v teh treh letih, ta podatek pa podlaga za izračun predvidenega prihranka energije (na leto) po izvedbi operacije, s katero je revidentka kandidirala za sredstva na javnem razpisu, in posledično za izračun števila točk pri posameznem kriteriju. Revidentka ne zatrjuje, da je pri tem izračunu prišlo do napake, temveč zatrjuje, da bi morali biti za izračun predvidenega prihranka energije kot osnova zajeti podatki za leta 2010, 2009 in 2008, to so leta pred začetkom sanacije, zaradi česar bi bil predvideni prihranek energije večji, zato bi projekt dobil večje število točk in bi bil posledično upravičen do sredstev Javnega razpisa. Vrhovno sodišče je že v zadevi I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 sprejelo stališče, da javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, kar v obravnavani zadevi ni sporno, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

13. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).