Jedro

Toženka je bila na narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.

Izrek

I.Pritožbi tožečih strank se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožeče stranke nosijo svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa so dolžne povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikom naložilo, da so toženki dolžni plačati pravdne stroške v višini 5.039,65 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2.Prva dva tožnika sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov v delu, s katerim je sodišče toženki priznalo strošek letalskih kart za prihod na obravnavo, razpisano 7. 3. 2024, v višini 1.602,22 EUR. Navajata, da je izpodbijani sklep v tem delu nezakonit, saj ni ustrezno obrazloženo, kaj pomeni izraz letalske karte, ali gre za eno vozovnico, za več vozovnic, v eno smer, ali v obe smeri. Manjkajo tudi datumi prihoda v Slovenijo in odhoda iz nje, zato ni bilo mogoče preveriti, ali je toženka prišla v Slovenijo samo zato, da se je udeležila obravnave, ter sklepa ni mogoče preizkusiti. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, katerega je sodišče prve stopnje uporabilo, v drugem odstavku petega člena določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bi bilo opravljeno zaslišanje in za vrnitev. Toženka ima stalno prebivališče na naslovu A., iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi imela prijavljeno začasno prebivališče. Zgolj dejstvo, da je častna konzulka Slovenije v B., nima nobenega vpliva na odmero potnih stroškov. Poleg tega toženka na narok, razpisan 7. 3. 2025, ni bila vabljena na zaslišanje, stroški pa se na podlagi tega pravilnika priznavajo samo za zaslišanje, ne pa tudi za udeležbo na naroku. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da priznane stroške zmanjša za sporni znesek ter priglašata pritožbene stroške.

3.Tretja tožnica izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov v delu ugoditve zahtevku za povračilo potnih stroškov iz naslova letalskih kart v višini 1.602,22 EUR, ki jih je toženka uveljavljala zaradi razpisanega in kasneje preklicanega naroka na dan 7. 3. 2024. Sodišče ji je sporne stroške priznalo na podlagi 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa separatne stroške. Vendar nobeden od tam navedenih pogojev ne pride v poštev, saj so tožniki svoji pripravljalni vlogi vložili pravočasno, in sicer petnajst dni pred razpisanim narokom. Toženka je bila tista, ki je svojo pripravljalno vlogo vložila šele 6. 3. 2024, torej dan pred razpisanim narokom, čeprav bi lahko navedbe podala na samem naroku. Toženka ima stalno prebivališče v Sloveniji, A., zato je očitno, da njeno potovanje ni bilo objektivno neizogibno, s čimer se postavlja pod vprašaj potrebnost in sorazmernost nastalih stroškov. Poleg tega je toženka prepozno priglasila separatne stroške, saj jih je bila dolžna priglasiti najkasneje ob vložitvi pripravljalne vloge 6. 3. 2024. Toženka tudi ni izkazala, da je v Slovenijo dejansko pripotovala iz B. izključno zaradi udeležbe na razpisanem naroku. Glede na to, da ima v Sloveniji stalno prebivališče, pa velja domneva, da je tu tudi središče njenih osebnih in ekonomskih interesov, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijani sklep je v obrazložitvi tudi notranje kontradiktoren, saj sodišče navaja, da toženkina udeležba na naroku 7. 3. 2024 ni bila nujno potrebna, ker na ta dan ni bilo predvideno njeno zaslišanje. Tretja tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženki ne prizna spornega zneska, podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Za tožnike je sporno priznanje stroška letalskih kart v višini 1.602,22 EUR, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Najprej gre poudariti, da je toženka, potem, ko je sodišče na predlog tožnikov preklicalo narok, razpisan na dan 7. 3. 2024, 27. 3. 2024 vložila vlogo - dokazni predlog (list. št. 54), ki so ga tožniki po obeh pooblaščencih prejeli 3. 4. 2024. V 11. točki tega predloga je izrecno navedla, da so stranke že 19. 12. 2023 prejele vabilo na narok in tudi vabilo na zaslišanje, zato je toženka samo zaradi tega naroka prišla iz B. v Slovenijo. Opozorila je na nekolegialnost tožnikov do toženke, ko so predlagali preklic naroka, ter izrecno navedla, da je za letalske karte v obe smeri (C. - D. in nazaj) plačala 1.602,22 EUR (1.370,12 EUR in 332,10 EUR) ter za navedeno predložila dokazila (B52). Pri tem je še navedla, da gre za stroške, povzročene po krivdi tožnikov, ter da je bil edini direktni let iz B. z Air Europo, ki je letela v E., F., G. preko H. V 12. točki je navedla, da je častna konzulka Republike Slovenije v C. (predložila je listine v prilogi B53), kar dokazuje, da je zaupanja vredna oseba.

6.Toženka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da tožniki teh navedb niso prerekali in da se zato štejejo za priznane. Temu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in pojasnjuje, da je prerekanje teh navedb v pritožbi prepozno. Če bi jih pritožbeno sodišče upoštevalo, potem bi toženki odvzelo možnost razpravljanja o teh navedbah. V primeru, da bi tožniki te navedbe prerekali, bi toženka v postopku pred sodiščem na prvi stopnji imela možnost, da bi svoje trditve dodatno dokazala. Zato gre šteti za neprerekano in s tem za dokazano, da je toženka samo zaradi naroka 7. 3. 2024 prišla iz B. v Slovenijo, ter da je za to pot plačala letalski karti v obe smeri v višini 1.602,22 EUR. Že iz tega razloga je priznanje navedenega zneska kot potrebnih stroškov s strani sodišča prve stopnje pravilno in so vse pritožbene navedbe tožnikov v tej smeri neutemeljene.

7.Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče pravilno uporabilo zgoraj navedeni pravilnik, ko je toženki priznalo potne stroške za potovanje z letalom iz B. v Slovenijo. Tožniki niso prerekali, da je toženka častna konzulka Republike Slovenije v B. v C., za kar je predložila listine (B53). Držijo navedbe v odgovoru na pritožbo, da lahko Ministrstvo za zunanje zadeve RS v skladu z 28. členom Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1) predlaga častnega konzularnega funkcionarja izmed oseb, ki živijo v sprejemni državi in uživajo ugled in zaupanje, da bodo lahko primerno opravljale konzularne naloge. Že iz navedenega izhaja, da toženka vsaj občasno prebiva v B. Takšen režim njenega bivanja pa po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za pravni standard začasnega prebivališča v tujini. Tudi zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višina stroškov povratnih letalskih kart je razvidna iz predloženih dokazil (B52) in ustreza toženkinim neprerekanim navedbam.

8.Glede ugovora pravne podlage, to je 156. člena ZPP, ki na podlagi krivdnih razlogov priznava separatne stroške, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje te sporne stroške res priznalo kot separatne. V tem delu gre najprej ugotoviti, da tožniki niso prerekali navedb toženke v njeni vlogi z dne 27. 3. 2024 (list. št. 54), kjer je navedla, da gre za stroške, povzročene po krivdi tožnikov. Zato je navedeni pritožbeni ugovor že iz tega razloga neutemeljen. Pritrditi gre sicer tretji tožnici, ki v pritožbi navaja, da je imela do prvega naroka za glavno obravnavo pravico vložiti pripravljalno vlogo in da skladno z določili ZPP ni ravnala krivdno. Vendar gre ugotoviti tudi, da je bil toženkin odgovor na tožbo vložen že v začetku leta 2022. Ravnanje tožnikov, ko so vložili pripravljalno vlogo neposredno pred narokom, je bilo res skladno z določili ZPP, vendar je bilo postopkovno nekorektno, saj je povzročilo, da je tudi toženka s svojo vlogo odgovorila na njihovo vlogo, ter da je rok za njen odgovor potekel šele dan pred narokom. Zato je nekorektno očitati toženki, da bi lahko svoje navedbe podala na naroku, saj bi jih, namesto vložitve pripravljalne vloge po več kot dveh letih po podanem odgovoru na tožbo, lahko na naroku podali tudi tožniki ter preklic naroka ne bi bil potreben. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi pravno podlago 154. in 155. člena ZPP, zato tudi če tožnikom z vložitvijo pripravljalne vloge ni mogoče očitati krivde, gre na strani toženke za potrebne stroške skladno s 155. členom ZPP. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je te stroške priznalo na podlagi 156. člena ZPP, pa v ničemer ne more spremeniti odločitve.

9.In končno, ne držijo niti pritožbene navedbe, da toženka na narok 7. 3. 2024 ni bila vabljena z vabilom na zaslišanje, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno navedlo. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa (list. št. 29), je bila toženka na ta narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.

10.Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo kot neutemeljeni in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11.Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, nosijo svoje pritožbene stroške, toženki pa so dolžni povrniti njene. Na dve pritožbi je podala dva odgovora, ki sta podobna oziroma je odgovor na pritožbo prvih dveh tožnikov skoraj v celoti vsebovan v odgovoru na pritožbo tretje tožnice. Kljub temu ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške za oba odgovora iz naslednjih razlogov. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa je bila pritožba prvih dveh tožnikov toženkini pooblaščenki vročena 23. 6. 2025, s petnajstdnevnim rokom za odgovor, ki se je iztekel 8. 7. 2025. Toženka je podala odgovor 1. 7. 2025, torej pravočasno. Pritožba tretje tožnice je bila toženki vročena 29. 7. 2025, torej po roku, ki je bil določen za odgovor na pritožbo prvih dveh tožnikov (8. 7. 2025), z rokom petnajstih dni. Odgovor je podala 4. 8. 2025, torej pravočasno. Toženka enega odgovora na obe pritožbi glede na zgoraj navedene datume, ne bi mogla pravočasno podati. Zato ji gredo stroški za oba odgovora.

12.Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar znaša 150 EUR, materialni stroški znašajo 3 EUR, 22 % DDV pa 33,66 EUR, skupaj 186,66 EUR. Za dva odgovora na pritožbo toženkini stroški znašajo 373,32 EUR.