Jedro

Glede na to, da je tožnik vozil po javni cesti in med prehitevanjem stoječih tovornjakov v temi trčil v neosvetljen toženčev traktor, ustavljen na sredini ceste, ne more biti govora o deljeni odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne, v obsegu odločitve o premoženjski škodi (283,88 EUR, prej 68.030 SIT) pa zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženim strankam Z. M., V. I. in Krajevni skupnosti ... naložilo, da morajo nerazdelno plačati tožniku V. P. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.140.000 SIT in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 27.212 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici S. P. pa odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 420.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper Občino ... oziroma njene pravne naslednike Mestno občino ... in ostale.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožečih strank in tožene stranke I. V., pri čemer je pritožbo toženega V. proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožnikov in v zavrnilnem delu glede tožene Z. M., toženega I. V. in tožene Krajevni skupnosti ... sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je navedenim toženim strankam naložilo, da so dolžne nerazdelno plačati tožnikoma odškodnino, in sicer 3.100.000 SIT tožniku V. P. za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2002 do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 68.030 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2001 do plačila, tožnici S. P. pa odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek od prisojenega je zavrnilo, istočasno pa je sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o toženi stranki Občini ... oziroma njenih pravnih naslednikih razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženi I. V. je proti obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vložil revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, kolikor se nanj nanaša, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Toženec meni, da njegova pasivna legitimacija ni podana. Ravnal je namreč izključno po navodilih tožene stranke Krajevne skupnosti ..., ki je bila organizator protestnega shoda. Stališče, da bi moral toženec posebej označiti na cestišču parkirani traktor, ni pravilno. Ravnal je namreč v skladu z navodili organizatorja, pa tudi policistov, ki so vaščane usmerjali ob prihodu na cestišče in parkiranju vozil na cestišču. Cestišče je bilo zaprto za ves promet s cestno zaporo. Na površini, kjer se je odvijal protest, ni več mogoče govoriti o javnem cestišču ali prometni površini. Odgovornost organizatorja prireditve je podana že na podlagi 181. člena ZOR. Sodišče druge stopnje tožencu brez podlage očita navajanje novot v zvezi s tožnikovim ravnanjem. Nedovoljeno tožnikovo ravnanje oziroma njegova namerna izognitev cestni zapori ni novota, temveč dejstvo, ki je bilo med dokaznim postopkom potrjeno. Tožnik je prehiteval na cesti stoječo kolono tovornih vozil in nato z veliko hitrostjo trčil v toženčev traktor.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in pravdnim strankam, vendar je nanjo odgovorila le tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost toženega I. V. v izpodbijani sodbi ne temelji na določbi 181. člena ZOR, temveč na splošnih določbah o odgovornosti za nastalo škodo, posebej na podlagi določb ZOR o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen ZOR). V reviziji ponujena pravna razlaga zadeve s sklicevanjem na določbo 181. člena ZOR ne vzdrži preizkusa. V razlogih izpodbijane sodbe je sicer zapisano, da ni dvoma, da je toženi V. ravnal glede na navodila organizatorja protestnega shoda (tožene stranke Krajevne skupnosti ...), vendar pa bi kljub temu moral ravnati v skladu cestno-prometnimi predpisi in svoje vozilo, ki ga je uporabil za zaporo, vsaj osvetliti, sicer pa bi moral oceniti, ali na takšen način, ko postavlja vozilo na sredo ceste, ne ogroža ostalih udeležencev v prometu. V tej smeri se je pri pravni presoji mogoče nasloniti le na dejanske ugotovitve, ki jih sprejema sodba sodišča prve stopnje, temelje pa na dokazni oceni v skladu s trditvami in dokaznimi predlogi pravdnih strank. Tako je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, pri tem pa ga podpirajo podatki spisa, da so pri oceni deljene odgovornosti za nastalo škodo v sodbi sodišča prve stopnje bila upoštevana dejstva, ki niso bila predmet dokaznega postopka in jih udeleženca škodnega dogodka, kot tudi ostale stranke, v postopku niso zatrjevali. Revizijsko sodišče se strinja z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da v okviru dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi trditev pravdnih strank, ni mogoče sklepati, da bi tožnik s svojo vožnjo prispeval k škodnemu dogodku, zaradi česar ni mogoče uporabiti določbe 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti za nastalo škodo. Gre za pritožbene trditve, da je tožnik vozil prehitro, da ni prilagodil svoje vožnje razmeram na cestišču ter da ni bil dovolj pozoren. Po določbi 337. člena ZPP namreč sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze v pritožbenem postopku le tedaj, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ob izpolnitvi pogojev iz drugega odstavka 286. člena ZPP.

Enake ugotovitve veljajo glede revizijske trditve, da se je tožnik spornega dne namerno izognil cestni zapori. Sodišče druge stopnje je navedeno trditev pravilno štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). V obravnavanem primeru je prišlo do škode v situaciji odvijanja prometa: tožnik je vozil po javni cesti in med prehitevanjem stoječih tovornjakov v temi trčil v neosvetljen toženčev traktor, ustavljen na sredini ceste. Glede na dejanske ugotovitve je torej do nesreče prišlo po izključni krivdi enega imetnika motornega vozila, toženca (prvi odstavek 178. člena ZOR), zaradi česar je upoštevaje pravila o krivdni odgovornosti odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje pravilna. Pri tem ni mogoče sprejeti revizijske teze, po kateri do nesreče ni prišlo na javni cesti, temveč na prostoru, na katerem se je odvijal protestni shod. Dejanske ugotovitve, ki na revizijski stopnji ne morejo biti preizkušane, dokazujejo nasprotno: protestni shod bi se moral odvijati izven javnih cestnih površin, po drugi strani pa prometni policisti ceste, na kateri se je (nezakonito) odvijal protestni shod, niso hermetično zaprli.

Višina dosojene odškodnine revizijsko ni grajana, po posameznih postavkah pa je bila preizkušana v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je primerno obrazložilo višino odškodnine, pri čemer se je oprlo na določbi 200. in 203. člena ZOR.

Vendar pa se opisani revizijski razlogi nanašajo le na odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizijski preizkus je namreč po določbi 367. člena ZPP dopusten le v navedenem obsegu. Višina odškodnine za premoženjsko škodo bi mogla biti revizijsko preizkušana le, če bi odškodnina bila uveljavljana v znesku preko 4.172,93 EUR (1.000.000 SIT). Zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo imata namreč različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP), zaradi česar je treba o pravici do revizije odločiti posebej glede uveljavljane odškodnine za nepremoženjsko škodo in posebej glede odškodnine za premoženjsko škodo. Ker pa gre v slednjem primeru le za znesek 68.030 SIT (sedaj 283,90 EUR), revizija v tem obsegu glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena. Zato jo je, kolikor se nanaša na znesek odškodnine za premoženjsko škodo, revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec, ki z revizijo ni uspel, trpi svoje stroške sam, enako pa tudi tožeča stranka, ki z navedbami v odgovoru na revizijo k odločitvi ni prispevala.