Jedro

Da je tožnik razumel v paštu jeziku zapisano opozorilo, da azilnega doma ne sme predčasno zapustiti, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že tri dni kasneje, ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 14:10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 14:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V uvodnih ugotovitvah obrazložitve se tožena stranka sklicuje na policijsko depešo Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ilirska Bistrica iz katere je razvidno, da je tožnik 11. 10. 2022 ob 03.03 uri ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo. Po prijetju s strani policije je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da je Islamsko republiko Pakistan (v nadaljevanju Pakistan, tudi izvorna država) zapustil pred tremi meseci, in po balkanski poti preko Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške1 ilegalno prispel v Slovenijo. Izvorno državo je zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, njegova ciljna država je Italija. Potni list je skril v Pakistanu in le on ve kje je. Na policiji je bil zanj izpolnjen registracijski list, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal. Takrat je bil seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve prostorov sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito. Celoten postopek na PP je potekal s pomočjo prevajalca. Po opravljenem predhodnem postopku so ga policisti odpeljali v azilni dom na Viču v Ljubljani.

3. Kot izhaja iz policijske depeše PP za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 14. 10. 2022 so tožnika tega dne (še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito) našli v taksi osebnem vozilu znamke ... na relaciji Ljubljana – Koper AC na izvozu Unec. Pri policijski kontroli potnikov je bilo ugotovljeno, da so na zadnjem sedežu vozila trije pakistanski državljani, ki so povedali, da so namenjeni v Novo Gorico v igralnico ...

4. Tožnik je torej sprejemne prostore azilnega doma samovoljno zapustil še preden je bila sprejeta njegova prošnja. S tem je na podlagi izjave, podpisane v registracijskem listu, odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Na PP za izravnalne ukrepe Ljubljana je nato 14. 10. 2022je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, zato je policija z njim še enkrat izvedla predhodni postopek. Takrat ga je ponovno seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa je to znova potrdil z lastnoročnim podpisom. Tožnika so nato odpeljali v azilni dom na Viču v Ljubljani, kjer je 17. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

5. Ob podaji prošnje je zanikal, da bi za mednarodno zaščito zaprosil v kateri drugi državi in potrdil, da bo do zaključka postopka počakal v Sloveniji. Istega dne mu je bil ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, obrazloženi so mu bili tudi razlogi za izrek tega ukrepa. Tožnik je dejal, da je sprejemne prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zapustil, ker mu nihče ni pojasnil, da tega ne sme storiti. Zato je odšel z ostalimi, ki so želeli naprej. Šele ko so ga drugič pripeljali v azilni dom, so mu povedali, da mora počakati tu. Potrdil je, da je imel ob prvem prijetju na PP prevajalca, vendar je takrat spal, v sobi je bil v skupini z drugimi. Podpisal je registracijski list, ki je bil v njegovem paštu jeziku, vendar kljub temu ni vedel, kaj podpisuje. Vsebine tega papirja se ne spomni. Potrdil je, da je bil namenjen v Italijo, kjer je želel dobiti dokumente in poskrbeti za otroke. Če ga v Sloveniji ne bi prijela policija, tu ne bi podal namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, temveč bi šel naravnost v Italijo. Navedel je, da je bil sedaj dva dni na odprtem oddelku azilnega doma, od koder bi lahko pobegnil, pa tega ni storil, saj se je odločil počakati tu.

6. Glede na tožnikova pretekla dejanja in izjave je tožena stranka dvomila, da bo počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev. Ugotovila je, da je zanj izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

7. Tožena stranka je poudarila, da je nedvomno, da si tožnik iz Slovenije želi v ciljno državo Italijo. To izhaja že iz samega uradnega zaznamka o ponovno izraženi nameri za podajo prošnje za mednarodno zaščito, iz policijske depeše in njegovih izjav. Že po treh dneh, odkar je bil pripeljan v azilni dom, je z drugimi s taksijem odšel proti Italiji. Zapustil je sprejemne prostore azilnega doma, čeprav je vedel, da jih ne sme.

8. Glede na vse ugotovljeno, bo tožnik po oceni tožene stranke ponovno poskušal oditi iz Slovenije, s čimer bi onemogočil ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je namreč treba opraviti osebni razgovor, v okviru katerega se bodo podrobneje razjasnile relevantne okoliščine, ki so botrovale njegovemu odhodu iz izvorne države. Okoliščine iz 38. člena ZMZ-1, ki bi dopuščale opustitev takega razgovora torej niso podane, zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce.

9. Menila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in sodbo Sodišča Evropske unije C 18/16 K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

10. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da mu takrat, ko je bil prvič nameščen v azilni dom, ni nihče povedal, da ga ne sme zapustiti. Postopek pred policijsko postajo je trajal več ur, zaključil pa se je okrog 2 ure ponoči. V tem času je bil v skupini skupaj z drugimi prosilci, bil je že zelo utrujen in ni mogel več slediti postopku in prevajalcu. Ta mu ni povedal, da pred sprejemom njegove prošnje ne sme zapustiti azilnega doma. Na policijski postaji je le podpisal dokumente, za katere mu je bilo tako rečeno. Pred tem ni prejel ničesar, da bi lahko prebral, kaj podpisuje, zgolj podpisal se je na mesto, kjer mu je bilo rečeno. Vsebina podpisanega mu ni bila znana, zato ni mogel biti seznanjen s posledicami zapustitve azilnega doma. Če bi vedel, da tega ne sme, bi počakal v azilnem domu. Meni, da izpodbijani sklep nima razlogov, ki bi očitno kazali na njegovo zavedanje o pravicah in obveznostih, ki jih ima v postopku.

11. Tožena stranka ni upoštevala, da do sedaj še v nobeni drugi državi ni podal ne namere, ne prošnje za priznanje mednarodne zaščite, zato mu postopek in pravila niso mogli biti znani. Tožnik zatrjuje, da če bi se posledic zapustitve azilnega doma zavedal, ne bi odšel proti Italiji po avtocesti s taksijem, temveč bi tja poskušal priti skrivoma po ilegalnih poteh. Če pa bi dejansko želel pobegniti, bi to lahko storil tudi po 14. 10. 2022, saj je do 17. 10. 2022 bival na odprtem oddelku azilnega doma in je torej to možnost imel. Ko so mu po drugem prijetju podali jasna in nedvoumna navodila, da mora počakati, je to tudi storil in ni poskušal samovoljno zapustiti Slovenije.

12. Po tožnikovem mnenju tožena stranka tudi ni upoštevala, da je pridržanje strogo omejen ukrep, ki predstavlja poseg v njegovo osebno svobodo in je povsem primerljiv s priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih po Zakonu o kazenskem postopku. Tožnik opiše restriktivni način bivanja v Centru za tujce in poudari, da je zato izpodbijani ukrep lahko izrečen lahko le v izjemnih nujnih okoliščinah, če je to razumno in sorazmerno. V predmetni zadevi takšne okoliščine niso izkazane.

13. Izpodbijani strogi ukrep se izvaja v okoliščinah, ki ne pomenijo le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave RS, temveč tudi posegajo v pravico do osebne svobode, ki jo zagotavlja 19. člen Ustave RS. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da se ukrep omejitve gibanja lahko izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Le v takem primeru lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo. Tožnik meni, da te okoliščine pri njem niso podane.

14. Navaja tudi, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožena stranka pri omejitvi gibanja tehtala sorazmernost tega ukrepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa bi morala narediti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, se lahko ob presoji okoliščin konkretnega primera osebo pridrži, vendar le če je tak ukrep sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Te okoliščine pri tožniku niso podane, zato je tožena stranka določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (ki govori o znatni nevarnosti) nepravilno uporabila. Pridržanje je strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le kadar je to nujno, razumno in sorazmerno - v konkretnem primeru te okoliščine niso izkazane. Ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren blažji ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi z njim in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

15. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

16. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da tožnik nikoli ni povedal, da ustne in pisne razlage postopka ne razume, zato se sedaj na to ne more zgovarjati. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da so bile tožniku posledice samovoljne zapustitve azilnega doma predstavljene v jeziku, za katerega je sam navedel, da ga razume, glede prevajanja pa nikoli ni imel nobenih pripomb. Tožnikove navedbe, da naj bi v času prevajanja spal, ne morejo iti v škodo toženi stranki. Podpisal je registracijski list, ki je javna listina, s tem pa potrdil, da je z njegovo vsebino seznanjen. Javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dokazuje tisto, kar se v njej določa ali potrjuje. Glede na to, da je tožnik iz azilnega doma, ki je institucija odprtega tipa enkrat samovoljno že odšel, ne bi bilo primerno, da se ga tja ponovno namesti.

17. Dne 27. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

_**Presoja sodišča**_

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Pravilno je ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

21. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

22. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 11. 10. 2022 na PP Ilirska Bistrica izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je pristojna uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-12 izpolnila registracijski list in tožnika v paštu jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume in v zvezi s katerim v prošnji za mednarodno zaščito navaja, da je njegov materni jezik3, seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Opozorilo na registracijskem listu, da pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik, ki je registracijski list nesporno podpisal, prereka pa, da bi ga pred podpisom prebral. Na naroku je zaslišan v zvezi s tem zatrdil, da so mu ta dokument na policiji le predložili v podpis, da pa ga ni imel časa prebrati. Hkrati je tudi povedal, da so imeli na policiji zagotovljeno prevajanje (prevajalec je bil isti kot na naroku za glavno obravnavo), vendar ga tožnik ni slišal, ker naj bi takrat spal. 23. Sodišče ugotavlja, da navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen. Tožnik je namreč zaslišan na naroku povedal, da je zaslišanje na policiji v trajanju 15 do 20 minut potekalo z vsako prijeto osebo posebej, zato po presoji sodišča ni verjetno, da je tožnik v času svojega zaslišanja spal in preslišal prevod podanih informacij. Četudi je bil takrat utrujen, to samo po sebi še ne pomeni, da podanih opozoril ni bil zmožen razumeti. Tožnik je izobražen; na naroku za glavno obravnavo je povedal, da je v izvorni državi zaključil gimnazijo. Splošno znano dejstvo je, da veliko migrantov ni izobraženih, nekateri med njimi so celo nepismeni. Prav zato da se lahko vsi seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi v postopku mednarodne zaščite, se jim že na policiji zagotovi prevajanje informacij v jezik, za katerega sami povedo, da ga razumejo. To je bilo nesporno zagotovljeno tudi tožniku. Tožnik bi pred podpisom registracijskega lista lahko prebral opozorilo v paštu jeziku, če pa mu to ni bilo omogočeno, bi lahko odklonil podpis. V primeru kakršne koli nejasnosti bi lahko pristojno uradno osebo ali prevajalca zaprosil za pojasnilo. Iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi kaj takšnega storil. 24. Poleg tega je tožena stranka navedla, da naj bi tožnika na to, da azilnega doma ne sme predčasno zapustiti, ob prvem prihodu tja opozoril tudi socialni delavec. V sprejemnih prostorih azilnega doma se tudi sicer nahaja ogromno gradiva v različnih oblikah (plakati, zloženke) z osnovnimi informacijami v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, med drugim tudi o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Tožnik zaslišan ni dejal, da mu ob prvem prihodu to gradivo ni bilo na voljo.

25. Na to, da je tožnik razumel navedeno, v paštu jeziku zapisano opozorilo, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je že tri dni kasneje (14. 10. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 26. Ni sporno, da je tožnika policija 14. 10. 2022 našla izven azilnega doma v taksiju znamke ... in sicer na avtocesti proti Italiji na izvozu Unec. Iz obvestila PP za izravnalne ukrepe s tega dne izhaja, da naj bi tožnik takrat policiji dejal, da so namenjeni v igralnico ... v Novi Gorici. Na zapisnik z dne 17. 10. 20224 je povedal drugače in sicer, da je bil takrat, ko je zapustil sprejemne prostore azilnega doma namenjen v Italijo. Na naroku za glavno obravnavo je zaslišan zopet spremenil izjavo. Izpovedal je, da je še z dvema Pakistancema sedel v taksi, ker si je želel ogledati Ljubljano, taksist pa jih je nato zapeljal na avtocesto. Sodišče tožnikove izpovedi v tem delu ne more sprejeti, ker je neresnična in neverodostojna do takšne mere, da prid drugačni dokazni oceni ne more pretehtati niti dejstvo, da tožnik od 14. 10. 2022 (ko je bil drugič pripeljan v azilni dom) do 17. 10. 2022, ko mu je bilo omejeno gibanje, azilnega doma samovoljno ni zapustil. 27. Glede na preteklo tožnikovo ravnanje, njegove izjave5 in spreminjanje razlogov glede tega zakaj se je 14. 10. 2022 znašel v taksiju na avtocesti proti Italiji, je po presoji sodišča pravilna dokazna ocena tožene stranke, da mu ne more verjeti, da bo v azilnem domu prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o prošnji ne bo poskušal zapustiti. Ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča logično nakazujejo na veliko verjetnost, da bo zapustil azilni dom, še preden bo ta postopek zaključen, če bo to možnost imel. 28. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene6. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je iz azilnega doma odšel, ker je želel v igralnico ... v Novi Gorici oziroma na ogled Ljubljane) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 29. Tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20137 toženi stranki neutemeljeno očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe8, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Tožnik bi po podaji prve namere lahko bival na območju azilnega doma; policija ga je v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 po obravnavi nastanila v sprejemnih prostorih azilnega doma. Ker pa je nato še pred podajo prošnje sprejemne prostore azilnega doma samovoljno zapustil, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84 a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce9. 30. Tožena stranka je sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma10, tožnik pa ob tem ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila.

1 Tam ga je skupaj z drugimi migranti prijela hrvaška policija, povedal je, da je prejel odločbo o zapustitvi Hrvaške v roku 7 dni. 2 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 3 prim. 10. točko prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil dne 17. 10. 2022. 4 o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja (v nadaljevanju zapisnik) 5 Da je ciljna država Italija ter da v Sloveniji ne bi podal namere za azil, če ga ne bi prijela policija, temveč bi šel naravnost v Italijo. 6 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 7 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 8 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III. 9 Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. 10 Prim. 4. in 5. stran izpodbijanega sklepa in 9. točko obrazložitve te sodbe.