Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode (tudi bodoče).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbijata odločitvi o vračilu predmetov in denarja.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval vračilo predmetov in denarja ter plačilo premoženjske škode. Ugotovilo je, da se predmeti in denar niso nahajali v odtujenem osebnem avtomobilu, in presodilo, da je terjatev za vračilo premoženjske škode zastarala, saj je tožnik tožbo vložil po preteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da 27. 11. 1997 ni vedel, da mu bo nastajala škoda. Sama zavest o nastanku škode tožniku še ne daje pravice do sodnega varstva. Sodišči nimata podlage za drugačen zaključek. Če bi natančno ugotovili in obrazložili vse okoliščine, bi se pokazalo, da je zastaralni rok začel teči šele kasneje v letu 1998, zato je tožba pravočasna. Zastaralni rok teče od tedaj, ko je tožniku znan obseg škode, ne pa od takrat, ko je škoda začela nastajati. Stališča nižjih sodišč niso skladna s prakso, ki se je razvila pri povračilu nepremoženjske škode, kjer zastaranje teče od zaključka zdravljenja dalje. Sodbi nista obrazloženi v delu glede vračila predmetov in denarja.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitvi o vračilu predmetov in denarja ni dovoljena, v ostalem delu (zoper odločitev o povrnitvi premoženjske škode) pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Pri presoji dovoljenosti revizije se po 41. členu ZPP upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka posebej (in ne njihov seštevek), če se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago.

7. Tožnik je v tem premoženjskem sporu poleg plačila premoženjske škode vtoževal tudi zahtevka, ki se opirata na drugačno dejansko in pravno podlago, in sicer nedenarni tožbeni zahtevek za vračilo predmetov in zahtevek za vračilo denarja, 108,49 EUR (prej 26.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 1997 do plačila, ker naj bi predmeti in denar ostali v osebnem vozilu, ki mu je bilo odtujeno.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik glede nedenarnega zahtevka za vračilo predmetov ni navedel vrednosti spornega predmeta, pa tudi toženec ni zahteval njene ugotovitve. Nenavedba vrednosti spornega predmeta povzroči, da ni mogoče ugotoviti, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe dosega revizijski prag (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena. Tožnikova revizija pa prav tako ni dovoljena v delu zoper odločitev o vračilu denarja, saj zahtevani denarni znesek omenjene meje ne presega. Revizijsko sodišče je zato moralo v tem obsegu tožnikovo revizijo zavreči (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

9. Revizija (v ostalem delu) ne navaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešili nižji sodišči. Ker revizijsko sodišče na take kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta nekonkretiziran očitek revizije neupošteven.

10. Neupošteven je tudi revizijski očitek, da tožnik 27. 11. 1997 ni vedel, da mu bo nastajala škoda, saj z njim tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - tožniku je vsa premoženjska škoda, ki jo vtožuje, ker mu je toženec zaradi neplačanih računov odvzel osebno vozilo in si pridržal neregistriran poltovornjak, ki ga je imel tožnik pri njem na popravilu, začela nastajati 27. 11. 1997 (tega dne je toženec brez tožnikovega soglasja odpeljal njegovo osebno vozilo, kar je sporočil tožnikovi hčerki, neregistriran poltovornjak pa se je pri tožencu nahajal že pred tem dnem); - neregistriran poltovornjak je bil tožniku vrnjen 3. 7. 2002, medtem ko je bilo osebno vozilo zarubljeno in prodano v izvršbi, ki jo je toženec vodil zoper tožnika; - tožnik je tožbo vložil 13. 4. 2001. 12. Prvi odstavek 376. člena ZOR določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. 13. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode (tudi bodoče). Tudi oškodovanec mora namreč pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR).

14. Tožnikovo sklicevanje na prakso, ki se je izoblikovala pri presoji zastaranja nepremoženjske škode, ni utemeljeno. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, kljub vsej skrbnosti namreč ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan.

15. Glede na navedena stališča je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnik za nastalo škodo in storilca izvedel že 27. 11. 1997 oziroma, da se je škoda ob koncu leta 1997 in najkasneje v začetku leta 1998 (v prvem tromesečju) manifestirala v tolikšni meri, da bi tožnik že tedaj lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Odškodninska tožba je bila vložena šele 13. 4. 2001, kar je po poteku subjektivnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR, zato je odškodninska terjatev zastarana in sta nižji sodišči (na podlagi toženčevega ugovora) pravilno zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

16. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem delu revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.