Jedro

Zaradi zmotne prevalitve dokaznega bremena s tožene stranke na tožečo stranko glede dokazovanja višine vrnjene kupnine stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati (vrniti) 800,00 EUR kupnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2007 do plačila, in pod 2. točko izreka naložilo tožeči stranki v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 615,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je v roku iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odredi sojenje pred drugim sodnikom, oziroma na podlagi opravljene obravnave samo odloči o zadevi. Navaja, da izpodbijana sodba za svoje ugotovitve in stališča ne navaja pravno argumentiranih ter razumnih razlogov, nekateri argumenti pa so že na prvi pogled očitno napačni. Podana so tudi bistvena nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokazov in o navedbah strank ter med zapisnikom in dejanskimi navedbami strank. Navedbe v sodbi so tako očitno napačne, da vzbujajo dvom v nepristranost prvostopenjskega sodišča. Pritožba najprej opozarja na napačno uporabo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu sodišča prve stopnje, ko to šteje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da ji tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti vračila kupnine, ki izhaja iz nespornega dejstva, da je bila kupoprodajna pogodba med tožnikom in tožencem razdrta. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bila kupoprodajna pogodba za avtomobil med tožnikom in tožencem razdrta, iz česar že izhaja posledica, da ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 111. člena v zvezi s 477. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Ko je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je svojo obveznost vračila kupnine že v celoti izpolnila s tem, da je tožniku izročila 3.800,00 EUR kupnine, je za to njeno trditev dokazno breme na njej. Sodišče bi torej lahko tožbeni zahtevek tožeče stranke na vračilo kupnine zavrnilo samo, če bi tožena stranka zanesljivo dokazala, da je svojo obveznost vračila kupnine dejansko že v celoti izpolnila. Takšna je tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 456/2003). Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odstopu od ustaljene sodne prakse, je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaradi zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Protispisna je nadalje trditev sodišča prve stopnje, da priči V. in V. O. nista videli zneska denarja oziroma na to ob sami izročitvi nista bili pozorni. Obe navedeni priči namreč izrecno izpovesta, da je njun oče - tožnik na kraju preštel denar in da je že takrat tožencu rekel, da ga je premalo, priča V. izrecno, da ga je premalo 800,00 EUR. Torej iz njunih izpovedb jasno izhaja, da sta bili pozorni na izročeni znesek denarja. V nadaljevanju pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje in navaja okoliščine, na podlagi katerih je le-ta vprašljiva. Pritožbi očita še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem in zakaj kot priče zaslišanemu policistu ni sledilo, da se sodišče ne opredeli, da toženec ni reagiral na poziv pred tožbo, kar je indic za utemeljenost zahtevka, in da ni pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je med strankama nesporno, da je bila med njima razdrta kupoprodajna pogodba, ker le-ta sploh ni bila sklenjena med njima, torej nista bili oni dve stranki kupoprodajne pogodbe za avto. Pritožbeni očitek je tudi, da izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov o priznanih stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Kot je bila tožeča stranka pravilno opozorjena že v pravnem pouku pisnega odpravka izpodbijane sodbe, je sodbo v sporu majhne vrednosti, kar ta pravda nedvoumno je, možno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato so številne pritožbene navedbe, v kolikor te napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, neupoštevne in se pritožbeno sodišče o njih ne opredeljuje.

Res je navedba v izpodbijani sodbi, da sodišče ni sledilo izpovedbi zaslišanega policista, ne povsem razumljiva, a je razlaga sodišča prve stopnje glede izpovedbe policista za odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebna, saj ta ni vedel povedati nič o morebitnem nevračilu vtoževanega zneska, kar bi zaznal neposredno sam. Prav tako sta v tej pravdi nepomembni dejstvi za odločitev o tožbenem zahtevku, da toženec ni reagiral na poziv na tožbo in da je med strankama nesporno bila razvezana med njima sklenjena prodajna pogodba (priloga A 2). V kolikor pa pritožba ti dejstvi, vključno z dejstvom o vedenju policista, zatrjuje kot indica, ki potrjujeta utemeljenost tožbenega zahtevka, je to neupošteven pritožbeni napad na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Slediti pa je pritožbi o zmotni prevalitvi dokaznega bremena s tožene na tožečo stranko glede dokazovanja višine vrnjene kupnine (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP - zaradi nezakonitega postopanja sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) in da priči V. O. ter V.O. nista videli zneska denarja oziroma na to ob sami izročitvi nista bili pozorni (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP - o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov, in samimi temi zapisniki). Zakaj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo dokazno breme in kaj potrjuje, da sta bili citirani priči pozorni na vrnjeni denar, je obširno in pravilno pojasnila pritožba tožeče stranke in pritožbeno sodišče tu ne bo ponavljajo njenih navedb.

Pritožbeno sodišče je moralo zaradi zgoraj citiranih kršitev določb postopka pritožbi tožeče stranke ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari je bila tudi posledica razveljavitve odločitve o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Ni pa pritožbeno sodišče sledilo pritožbi po sojenju pred drugim sodnikom, ker za to ni našlo tehtnih razlogov. V kolikor glede tega pritožba zatrjuje pristranskost razpravljajočega sodnika, je potrebno pojasniti, da nenamerne kršitve določb postopka in sodnikova dokazna ocena, s katero se ena od strank ne strinja, še ni razlog, ki bi potrjeval pristranskost sodnika.

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno sodilo v tej pravdi, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Naj to sodišče neobvezno svoje že podane pripombe dopolni še s pomislekom v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča v izpodbijani sodbi, katera s podanimi razlogi ni prepričljiva. Vmesna je tudi pritožbena trditev o izostanku potrebnih razlogov glede odločitve o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.