Jedro

Sklicevanje na strokovni članek in na odločbo nemškega zveznega sodišča, po kateri stranki, ki ima pomanjkljivo strokovno znanje, visokih zahtev pri postavljanju tožbenih ali ugovornih trditev ni mogoče postaviti, je brezpredmetno, saj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila izvedba tako imenovanega informativnega dokaza upravičena. Pomanjkljivega strokovnega znanja toženka v svoji vlogi ni navajala, prav tako ne, da je prav zaradi potrebe po posebnem strokovnem znanju predlagala izvedenca finančne stroke. Tudi sicer ni razvidno, kakšno posebno strokovno znanje za pregled listin, ki naj bi izkazovala plačila, naj bi bilo v konkretnem primeru potrebno.

Nadalje tudi ni moč govoriti o tem, da omenjene listine predstavljajo okoliščino, ki naj bi ležala zunaj toženkinega »zaznavnega območja«. Toženka je bila v relevantnem obdobju prokurist družbe X d.o.o., torej oseba, ki je nedvomno imela možnost poznati vsa dejstva, vključno s plačili kredita tožeči stranki in listinami, ki naj bi to dokazovale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.2.2014: - odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati znesek 79.931,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.2.2007 dalje do plačila (1. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (2. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 4.477,53 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico), podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prav tako s stroškovno posledico). V predmetnem postopku je ugovarjala, da je po njenih informacijah kreditojemalec v času odplačevanja poravnal bistveno večji del kredita, kot to izhaja iz podatkov v tožbi. Dokaz za ta njen ugovor predstavljajo računovodske listine kreditojemalca. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, češ da je bila toženka dolžna predložiti vse listine. Gre za zahtevo, ki je ne more izpolniti. Položaj tožeče in položaj tožene stranke (ki je v postopku kot porok) sta namreč bistveno različna glede njunih možnosti za dostop do potrebnih informacij. Čim bolj je stranka oddaljena od informacijskega vira, nosi pa trditveno breme, toliko manj možnosti ima, da zadosti zahtevam po substanciranju dejanskih navedb. V zvezi s tem tako teorija kot tuja sodna praksa stojita na stališču, da mora različnost dostopa do relevantnih informacij vplivati tudi na razumevanje bremena substanciranja. Sklicuje se na članek dr. Mileta Dolenca (Podjetje in delo 2011, št. 6-7, stran 1467). Če stranka ne more poznati konkretnih dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, zadostuje že navedba splošnih in tudi zgolj domnevanih dejstev. Tako naj bi izhajalo tudi iz sodbe Nemškega zveznega sodišča IV ZR 321/02 z dne 19.2.2003. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo dejansko situacijo in v zadevi napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Ob dejstvu, da je toženka v zadevi nastopala kot porok in ne kot družba, ki je kredit vzela, je očitno, da se relevantna dokumentacija ne nahaja pri njej. Nadalje je bil nad kreditojemalcem družbo X d.o.o. že leta 2007 začet stečajni postopek. Glede na takšno situacijo toženka ni imela nobenih možnosti samostojno pridobiti celotno dokumentacijo kreditojemalca, zaradi česar je pravočasno predlagala, da izvedenec finančne stroke pri računovodskem servisu pridobi dokumentacijo, ki naj jo pregleda in potem upošteva pri obračunu dolga. Poleg tega pritožnica meni, da ni dolžna laično pregledovati računovodskih listin (saj ne bi vedela, kaj naj med listinami sploh išče). Za razumevanje računovodskih listin in izkazov je potrebno posebno strokovno znanje. Zato je v tej smeri tožena stranka predlagala izvedenca finančne stroke, ki naj si ogleda vso relevantno dokumentacijo v tej zadevi. V konkretnem primeru je prišlo do položaja non liquet. Ta položaj predpostavlja, da je obstoj zatrjevanega dejstva vendarle bolj verjeten kot njegov neobstoj, zaradi česar je uporaba pravila o dokaznem bremenu v nasprotju z načelom enakega varstva pravic (če je očitno, da stranka več, kot je dokazno storila, ne more storiti). Tožena stranka več kot predložiti listin, do katerih je uspela priti, in predlagati, da se z vsebino listin kreditojemalca seznani izvedenec finančne stroke, tekom postopka ni mogla storiti. Zato je odločitev sodišča, ki je njene ugovore na podlagi pravila o dokaznem bremenu zavrnilo, napačna. Po splošnem vedenju toženke je bilo razumno pričakovati, da bo dokaz z izvedencem, ki bo sam vpogledal v določene listine, sposoben za dokazovanje zatrjevanega dejstva. Izkazalo se je drugače. Sodišče je izvedencu prepovedalo vpogled v listine izven spisa, a krivde za to ni moč pripisati toženki. Ker krivde za nepričakovano neuspel dokaz ni moč pripisati toženki, so razlogi, ki jih sodišče ponuja za zavrnitev njenih ugovorov, napačni. S tem, ko je sodišče zavrnilo njen predlog, da naj se izvedenec seznani z računovodskimi listinami kreditojemalca, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo izvedencu naložiti vpogled v računovodske listine kreditojemalca. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa bi lahko potem popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo odločitev. Ravnalo pa je ravno nasprotno.

3. Tožnica je podala odgovor, v kateri nasprotuje pritožbenim navedbam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Ob tem ni zagrešilo ne očitanih ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba namreč kljub ustreznemu teoretičnemu izhodišču v nasprotno ne prepriča. 6. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP (1) mora stranka kršitev določb pravdnega postopka (2) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženka domnevne kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, in sicer zato, ker ni vpogledalo v računovodsko dokumentacijo kreditojemalca oz. ker tega ni naložilo postavljenemu izvedencu finančne stroke,(3) v postopku na prvi stopnji (čeprav za to ni bilo prav nobene ovire) ni uveljavljala. Kakor se toženka z navedbami – razlogi, ki jih omenja sedaj v pritožbi, ni odzvala, ko jo nje sodišče prve stopnje v okviru opravljenega materialno procesnega vodstvo na naroku dne 24.9.2013 opozorilo, da so njene navedbe glede opravljenih plačil premalo konkretne (in da sklicevanje na dokazila oziroma celo pridobivanje dodatnih dokazil pri tretji osebi pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti (4)), tega ni storila (in to je bistveno bolj pomembno) ob prejemu izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec finančno-ekonomske stroke T. H. izdelal na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 7.10.2013 (v katerem mu je bilo izrecno naročeno, da ne sme samostojno pridobiti listin, ki niso del spisa). V vlogi z dne 14.2.2014 je sodišču prve stopnje zgolj »predlagala«, da izvedensko mnenje prebere in izda odločbo (oziroma da se sama branju izvedenskega mnenja na glavni obravnavi odpoveduje). Skratka pripomb (očitkov), ki jih sedaj navaja v pritožbi, v postopku na prvi stopnji ni podala ne zoper (po njenem mnenju »pomanjkljivo«) mnenje niti glede sklepa sodišča prve stopnje z dne 7.10.2013 (ki je vsebovalo »sporno« navodilo izvedencu za njegovo izdelavo). Takšno (šele pritožbeno) zatrjevanje domnevne postopkovne kršitve (neizvedbe predlaganega dokaza) pa ne more biti upoštevno.

7. Članek dr. Mileta Dolenca(5), na katerega se pritožnica obsežno sklicuje, in odločba nemškega zveznega sodišča IV ZR 321/02 z dne 19.2.2003, sta nedvomno prepričljiva. A je to sklicevanje nanju brezpredmetno, saj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila izvedba tako imenovanega informativnega dokaza upravičena. Kot je iz omenjenega članka razvidno,(6) naj bi nemško zvezno sodišče v svoji odločbi navedlo, da stranki, ki ima pomanjkljivo strokovno znanje, visokih zahtev pri postavljanju tožbenih ali ugovornih trditev ni mogoče postaviti. Česa takega (torej pomanjkljivega strokovnega znanja, ko se na to sklicuje sedaj v pritožbi) toženka v vlogi z dne 5.12.2011 (v kateri je izvedenčev vpogled(7) v to dodatno dokumentacijo predlagala) ni navajala, prav tako ne (kot to sedaj navaja v pritožbi), da je prav zaradi potrebe po posebnem strokovnem znanju (v tej smeri) predlagala izvedenca finančne stroke (8). Tudi sicer ni razvidno, kakšno posebno strokovno znanje za pregled listin, ki naj bi izkazovala plačila (oziroma njihov višji znesek, kot je zatrjevala tožnica) naj bi bilo v konkretnem primeru potrebno. Toženka (ki, kot rečeno, česa takega v vlogi z dne 5.12.2011, v katerem je vpogled predlagala, ni navajala) se v pritožbi sicer pavšalno sklicuje na potrebnost razumevanja računovodskih listin in izkazov, a še zdaleč ne prepriča (9).

8. Prav tako toženka v postopku na prvi stopnji (kot to počne sedaj v pritožbi) ni navajala, da naj izvedenec omenjeno dokumentacijo pridobi, ker sama do nje ne more priti. Ni moč spregledati, da v vlogi z dne 5.12.2011 ne samo, da ni zatrjevala, da plačila, ki naj jih tožnica ne bi upoštevala, izhajajo prav iz dokumentacije, ki naj bi se nahajala pri računovodskem servisu kreditojemalca, ampak je izrecno navedla, da naj bi ta okoliščina izhajala iz predloženih listin (izpiskov iz poslovnih knjig) oziroma da naj bi bilo stanje dolga, kot ga je navajala tožnica, v očitnem nasprotju s podatki iz njenih lastnih (torej toženkinih) poslovnih knjig. Skratka sklicevala se je na listine (podatke), s katerimi naj bi (v tistem trenutku) razpolagala, in ni trdila, da naj bi (šele) dokumentacija, ki se nahaja pri računovodskem servisu, potrjevala, da naj bi bilo plačano več, kot je upoštevala tožnica.

9. Nadalje tudi ni moč govoriti o tem, da omenjene listine predstavljajo okoliščino, ki naj bi ležala zunaj toženkinega »zaznavnega območja« (kot to navaja v pritožbi). Če bi bilo to res, potem ni jasno, kako naj bi sploh vedela oz. lahko zatrjevala, da naj bi te listine dokazovale, da je bilo plačano več, kot je tožnica upoštevala.(10) Velja poudariti, da je bila toženka od 21.6.1999 do 6.9.2007 prokurist družbe X d.o.o. (glej izpis iz sodnega registra v prilogi A12), torej oseba, ki je nedvomno imela možnost poznati vsa dejstva, vključno s plačili kredita tožeči stranki (in listinami, ki naj bi to dokazovale). Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja z dne 22.11.2013 (in sicer tabele št. 4 na l. št. 147), so bila plačila s strani kreditojemalca opravljena v obdobju od 1998 do 2006, torej bolj ali manj v obdobju, ko je bila toženka prokurist. Zato pritožbeno zatrjevanje o »odrezanosti« od informacijskega vira oziroma omenjanje, da gre za okoliščine, ki naj bi bile zunaj njenega »zaznavnega območja«, ni posebej prepričljivo.

10. V konkretnem primeru tako ni bilo nobenega upravičenega razloga za to, da bi sodišče prve stopnje izvedlo informativen dokaz (da bi torej izvedenec vpogledal tudi dokumentacijo kreditojemalca, ki naj bi se nahajala pri računovodskem servisu). Toženka namreč ustreznih konkretnih razlogov, zakaj naj bi bilo to potrebno (upravičeno), ni podala (11). Pritožbenim očitkom o zagrešenih kršitvah (12) zato ni moč slediti.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica stranka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku,Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) To pravilo seveda ne velja za postopkovne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP).

(3) Pri tem ne gre ne gre za spregledati, da je bil že sam toženkin predlog (podan v pripravljalni vlogi z dne 5.12.2011), da naj izvedenec finančne stroke pregleda ne samo predloženo dokumentacijo, ampak pridobi tudi dokumentacijo, ki se nahaja pri računovodskem servisu kreditojemalca postavljen zgolj »po potrebi«. Dokazni predlog mora biti postavljen jasno (nedvoumno), o čemer pa je v konkretnem primeru težko govoriti.

(4) To sodišče prve stopnje poudarja tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ne „zahteva“ (kar je popolnoma nekaj drugega), kot to očita pritožnica, da naj bi bila slednja dolžna predložiti vse listine.

(5) dr. Mile Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467 - 1475

(6) str. 1471

(7) V zvezi s trditvijo, da naj bi bilo s strani kreditojemalca (to je družbe X d.o.o.) plačano več, kot naj bi upoštevala tožeča stranka.

(8) Gre torej za nove razloge, ki jih ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(9) Tako je npr. v vlogi z dne 5.12.2011 navajala, da naj bi iz izpisov poslovnih knjig izhajalo, da je tožnica iz naslova kredita prejela več, kot izhaja iz kontne kartice (glej zadnjo stran vloge), kar prav gotovo ne izkazuje težav pri razumevanju (poslovnih) listin.

(10) Popolnoma enako velja za pritožničine trditve, da (zaradi pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja) sama ne ve, kaj naj bi med listinami iskala (in da naj bi bil zato potreben pregled izvedenca).

(11) Te (tudi sicer ne ravno prepričljivo) poskuša predstaviti šele v predmetni pritožbi.

(12) V tem okviru tudi očitku o postopanju v nasprotju z načelom enakega varstva pravic.