Jedro

V opisu dejanja, kjer je navedeno, da je policist s policijskim avtomobilom hotel obdolženca ustaviti tako, da je vozilo zapeljal pravokotno na cesto, vendar je obdolženi z vozilom zapeljal naprej, trčil v zadnji del ter si tako sprostil pot in odpeljal naprej, so vsebovani elementi neposredne uporabe sile s katero je obtoženec poskusil policistu kot uradni osebi preprečiti uradno dejanje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B.A. se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločitvi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, opisano v drugi točki izreka sodbe, določi kazen eno leto in tri mesece zapora, izrečena enotna kazen pa zniža na dve leti zapora.

V preostalem se pritožba obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi B.A. kriv, v prvi točki izreka, kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 in, v drugi točki izreka, kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje opisano v prvi točki izreka sodbe mu je na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje opisano v drugi točki izreka sodbe mu je na podlagi tretjega odstavka 299. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas, ki ga je prebil v priporu od 18.6.2014 od 6.09 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sklenilo še, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, torej iz razlogov 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženega A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila poslana v odgovor okrožnemu državnemu tožilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Glede kaznivega dejanja pod prvo točko izreka sodbe: Bistvo pritožbe gre v smeri, da se odločitev sodišča prve stopnje opira zgolj na izpoved policistov, ki so sodelovali pri ustavitvi, pri tem pa sodišče ne ponudi zadovoljive argumentacije v prid taki odločitvi. Zagovornik poudarja, da gre pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu za ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem mora priti do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe oziroma udeleženca v prometu. Zaslišani policisti so sicer kot priče v postopku izpovedali, da so bili z ravnanjem obtoženega ogroženi številni udeleženci v prometu, pri čemer pa tožilstvo v postopek ni pritegnilo niti enega izmed hipotetično ogroženih udeležencev. Ravno tako iz zapisnika o ogledu kraja dejanje ne izhaja, da bi bil kateri izmed udeležencev v prometu poškodovan ali da bi policisti zbirali kakršnakoli obvestila o poteku dogodka. Vse navedeno po mnenju zagovornika lahko pripelje zgolj do enega in edinega zaključka, to pa je, da do neposredne ogrozitve ostalih udeležencev ni prišlo, v posledici česar niso izpolnjeni vsi elementi očitanega kaznivega dejanja.

S takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Obtožencu se glede kaznivega dejanja v prvi točki izreka sodbe očita, da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo drugih oseb s tem, da je dne 18.6.2014 na K. vozil osebni avtomobil registrske številke x predrzno in brezobzirno, saj ni upošteval pravil o prehitevanju in prednosti, ker je neposredno pred podvozom in v njem pod železniško progo, kjer cesta poteka v levem nepreglednem ovinku, rahlem klancu navzgor in v useku prehiteval več tovornih vozil, ki so bila v koloni (člen 52/I-3 ZPrCP) in takoj zatem zapeljal skozi križišče, na katerem je v smeri njegove vožnje na semaforju gorela rdeča luč (člen 99/I-1 ZPrCP), zaradi česar so se vozila, ki so mu vozila nasproti, ter v križišču zavijala levo, morala umikati skrajno desno, zapeljala na pločnik ter zelenico ob cesti in zavirati, vse zaradi preprečitve trčenja. Po presoji pritožbenega sodišča so v izreku sodbe opisanem ravnanju izpolnjeni vsi elementi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Zagovornikove navedbe, da se je celotno dogajanje odvijalo v zgodnjih jutranjih urah (okoli petih zjutraj), ko je promet redek ter da sta tako stanje potrdila tudi oba obtožena, ko sta v izpovedi jasno izpovedala, da prometa praktično ni bilo, pešci pa na tem odseku sploh niso bili prisotni, pritožbeno sodišče ocenjuje kot prizadevanje zmanjšati težo obtoženčevega dejanja, torej kot nestrinjanje z drugačno dokazno oceno, ki pa jo je sprejelo sodišče prve stopnje po skrbnem pretehtanju vseh dokazov, vključujoč zagovor obtoženca ter logično, prepričljivo in izčrpno obrazložilo, zakaj ga ne sprejema. Kot priča zaslišani policist E.O. je namreč povedal, da je bil tistega dne razporejen v intervencijsko patruljo in takoj po nastopu službe ob 6. uri napoten v H., kjer je bilo potrebno zaustaviti navedeno osebno vozilo, glede na datum 18. junij, torej le malo pred koledarskim nastopom poletja, pa je bil v času obravnavanega dejanja že dan, zato za trditev, da na cesti (od K. proti KV., ki je znana kot zelo obremenjena s prometom) ni bilo prometa, ni nikakršne podlage. Iz izpovedi policista O. izhaja tudi, da je sam čakal v vozilu, ki se je nahajalo 20 m naprej od policista M.F., ki je ob robu cestišča zaustavljal promet. Ko voznik (op. obtoženi) ni upošteval znaka za ustavljanje, ki mu ga je dajal policist M.F. z loparčkom stop policija, je priča s službenim vozilom, ki je imelo prižgane rotacijske luči, zapeljal pravokotno na cesto, pri čemer pa je voznik avta, t.j. obtoženi, zavil desno, se zaletel v zadnji del službenega vozila in nadaljeval z vožnjo proti K.. Že na podlagi navedene izpovedi policista O., glede katere tudi pritožbeno sodišče nima razloga, da ji ne bi bilo moč verjeti, se tako pokaže, da je obtoženi najprej s svojo vožnjo ogrožal varnost policistov, ki so ga skušali ustaviti, nevarnost nadaljnje vožnje za policiste kot tudi druge udeležence v cestnem prometu pa prav tako dokazuje izpoved O., ki je povedal, da je takoj za predhodno opisanim dogajanjem zapeljal s službenim vozilom za vozilom, ki ga je upravljal obtoženi in ga ustavljal z utripajočimi lučmi in zvočnimi signali, vendar voznik tega ni upošteval in je nadaljeval z vožnjo po nasprotni strani vozišča, prehiteval tovorna in osebna vozila, da so se mu morala nasproti vozeča vozila umikati na pločnik in travo ob cesti. Glede na izpoved priče, je obtoženi tako vozil skozi naselje H., kjer je več označen prehodov za pešce, osnovna šola in dovozi s stranskih ulic, nato pa je v podvozu oziroma useku pod železniško progo v nepreglednem levem ovinku prehiteval več tovornih vozil in v semaforiziranem križišču, v katerem je gorela rdeča luč, po levi strani vozišča zapeljal skozi križišče, da so se morali drugi vozniki umikati (točka 14 obrazložitve). Kot je še izpovedala ta priča, je obtoženi po trku in nato mimo Zdravstvenega doma na K. vožnjo pospešil tako, da je vozil s hitrostjo od 80 do 100 km/h. Takšen potek dogajanja sta potrdila tudi kot priči zaslišana policista D.H. in D.K. (točka 15 obrazložitve), ki sta s civilnim službenim vozilom najprej vozila za policistom E.O., nato pa neposredno za vozilom obtoženca. Priča H. je hitrost obtoženčeve vožnje po levem pasu ocenil na približno 100 do 120 km/h, prav tako je pritrdil navedbi O. glede vožnje v križišču, ko je na semaforju v njegovi smeri gorela rdeča luč. Tudi zgoraj opisane okoliščine privedejo do zanesljivega zaključka, da je bil način obtoženčeve vožnje nedvomno tak, da je predstavljal neposredno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev cestnega prometa. Glede na potek dogajanja je razumljivo, da v tistih trenutkih aktivnost policistov ni bila usmerjena v to, da bi med vozniki, ki so se na opisan način umikali obtoženčevi vožnji, iskala priče za bodoči kazenski postopek, saj je bila njihova aktivnost usmerja v zaustavitev vozila, ki ga je upravljal obtoženi. Očitek, da v postopek ni bil pritegnjen niti eden od hipotetično ogroženih udeležencev, zato ni utemeljen. Da pri tem ni prišlo do poškodovanja nobenega izmed ostalih udeležencev v prometu pa je glede na izpoved navedenih prič policistov pripisati prisebnosti ostalih udeležencev cestnega prometa, ki so uspeli preprečiti trčenje z umikanjem na pločnik ter zelenico ob cesti in z zaviranjem.

Tudi v oceni sodišča prve stopnje, ki jo je napravilo na podlagi izpovedi prič glede hitrosti obtoženčeve vožnje, pritožbeno sodišče ne vidi nič spornega. Da vozilo znamke P., ki ga je obtoženi opravljal, tudi ko je obremenjeno, kot v obravnavanem primeru, ko so bile v vozilu tri odrasle osebe, lahko razvije hitrosti bistveno višje od 100 km/h, namreč ne more biti dvoma. O tem se je moč prepričati na podlagi vsakomur dostopnih podatkov o takem vozilu na spletnih straneh. Zato s tem v zvezi ne gre izgubljati besed, niti ni potrebno posebno strokovno znanje, da bi se ugotovilo, ali lahko takšno vozilo doseže zatrjevano hitrost. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča pritožba obtoženčevega zagovornika glede kaznivega dejanja opisanega v 1. točki izreka izpodbijane sodbe nima navedb s katerimi bi lahko omajala sodbo sodišča prve stopnje.

Glede kaznivega dejanja pod drugo točko izreka: Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanje uradni osebi pravilno in popolno ugotovilo, ugotovljena dejstva in okoliščine pa omogočajo oceno, da ni dvoma, da je obtoženi storil to kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovoren. Pravilno je sicer stališče zagovornika, da tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti v pasivni obliki npr. z neposlušnostjo do odredbe uradne osebe, ni pa moč pritrditi navedbi, da obtoženi sile zoper policista sploh ni uporabil ter da zaradi tega ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja. V opisu dejanja, kjer je navedeno, da je na K. policist Policijske postaje E.O. s policijskim avtomobilom hotel obdolženca ustaviti tako, da je vozilo zapeljal pravokotno na cesto, vendar je obdolženi z vozilom zapeljal naprej, trčil v zadnji del ter si tako sprostil pot in odpeljal naprej, so po presoji pritožbenega sodišča vsebovani elementi neposredne uporabe sile s katero je obtoženec poskusil policistu kot uradni osebi preprečiti uradno dejanje, saj je bilo opisano ravnanje policista usmerjeno v ustavitev vozila, ki ga je obtoženi vozil, zaradi identifikacije oseb v vozilu v zvezi s sumom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države iz 308. člena KZ-1). S tem so bili izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi iz tretjega odstavka 299. člena KZ-1. Zato se ni moč strinjati, da iz obtožbe ne iz sodbe ni razvidno aktivno ravnanje usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja uradni osebi. Glede tega tudi sklicevanje zagovornika na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1158/199 z dne 9.2.2000 ne more vzbuditi nikakršnih dvomov. Res je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve zapisalo, da obtoženčev manever nikakor ni običajen način vožnje v cestnem prometu, ampak je bil očitno storjen z namenom, da se izognejo policijski blokadi, vendar je k temu dodalo „in sicer tudi z uporabo sile“. Takšno ugotovitev sodišča pa je treba presojati v povezavi s predhodno analizo, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo glede izpovedi prič E.O., D.H. in D.K., iz katerih izhaja, da obtoženec najprej ni upošteval znaka policista M.F., ki ga je ustavljal z loparčkom stop policija, temveč je zapeljal levo in se skušal temu izogniti, v nadaljevanju pa se je zaletel v zadnji del službenega vozila, v katerem se je 20 m naprej od policista M.F. nahajal policist E.O. in je z enakim namenom, kot prej F., torej, da obtoženca ustavi, s službenim vozilom, ki je imelo prižgane rotacijske luči, zapeljal pravokotno na cesto ter se v trenutku, ko se je obtoženi zaletel v zadnji del službenega vozila in nadaljeval vožnjo proti K., ni premikal. Ni utemeljen očitek zagovornika, da je bila obtožencu kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu predlogu po postavitvi izvedenca avtomobilske stroke, ki bi lahko na podlagi razpoložljivih fotografij ugotovil dinamiko trka. Sodišče prve stopnje je namreč obtoženčevo ravnanje presojalo ne le na podlagi fotografij s posnetki poškodb na vozilih, pač pa tudi drugih dokazov - zapisnika o ogledu kraja dejanja, pa tudi izpovedi kot prič zaslišanih policistov, izpovedi soobtoženega M. pa tudi zagovora samega obtoženega A.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moč spregledati izpovedi soobtoženega M., ki je naročil obtoženemu A., da naj pelje naprej (op. kljub policijskemu vozilu s prižganimi rotacijskimi lučmi, postavljenem pravokotno na cestišče), pa tudi zagovora obtoženega, ki potrjuje, da je pred trčenjem v policijsko vozilo prehiteval vozila pred njim in vozil po levem voznem pasu ter da je imelo policijsko vozilo v katerega je trčil prižgane rotacijske luči, prav tako, da je slišal, da je za njim vozilo policijsko vozilo s prižgano sireno do trenutka, ko se je ustavil pred policijsko blokado s tovornjakom preko ceste, mimo katere ni več mogel. Obtoženi je sicer zatrjeval, da je policijsko vozilo ob vzvratni vožnji bočno trčilo v njegov avtomobil, vendar takšnemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in za takšno stališče navedlo prepričljive razloge v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Obtoženi je sam povedal, da je videl policijsko vozilo parkirano pravokotno na cestišče s prižganimi rotacijskimi lučmi in očitno je, da je obtoženi želel obvoziti policijsko blokado tudi s silo, glede na to, da mimo blokade ni mogel drugače, kot da je pri tem ko je z levo bočno stranjo vozila zadel zadnji del policijskega vozila zapeljal tudi izven cestišča, pri tem pa z desno stranjo vozila obdrsal tudi zid in električno omarico ob cesti, kar vse dokazujejo poškodbe na obtoženčevem vozilu, vozilu policije ter sledovi na omenjenih objektih. Prepričljivo je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo , zakaj ni moč verjeti obtožencu, da je vanj trčilo policijsko vozilo in ne obratno. K temu kar je navedlo, ni kaj dodati in takšno razlago tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je glede na poškodbe na obeh vozilih, kot jih je opisalo v 9. točki obrazložitve, ustavljanje obtoženca s strani drugega policista le 20 m pred tem in manever , ki bi ga moral izvesti policist z vozilom življenjsko logična in kakršenkoli drugačen zaključek ni možen. Policist O. je namreč, ko je videl, da obtoženi ne namerava ustaviti na znak policista z loparčkom stop policija, zapeljal z vozilom pravokotno na smer vožnje obtoženca. Zato ni verjetno, da bi v času, ki ga je potreboval obtoženi, da prevozi razdaljo 20 metrov, zapeljal še vzvratno. Nikakršnega dvoma torej ni, da je s takšnim ravnanjem obtoženi poskusil preprečiti policistu kot uradni osebi izvedbo nalog, ki jih je nameraval opraviti v zvezi z odkrivanjem kaznivega dejanja. Stališče zagovornika, da obtoženi ni ravnal s silo, ki je konstitutivni element kaznivega dejanja, je torej napačno.

Glede pritožbenih navedb v 5. točki pritožbe, češ da je sodišče kršilo pravico obtoženega M. do zagovornika, pritožbeno sodišče odgovarja, da zagovornik obtoženega A. glede na določbe 367. člena ZKP ne spada med upravičence do pritožbe v korist obtoženega M.. Glede na to, da zoper soobtoženega G.M. v času obravnave sodba še ni bila pravnomočna, ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo zaslišati kot pričo pač pa zgolj kot obtoženca in zato tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ker mu ni dalo pravnega pouka kot priči. Kljub temu takšna izjava ni brez dokazne vrednosti, pač pa jo je moralo sodišče presojati tako kot vse ostale dokaze, v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena in drugega odstavka 355. člena ZKP.

Zagovornik obtoženega vlaga pritožbo tudi glede odločitve o kazenski sankciji ter pri tem izpostavlja, da je sodišče pri določitvi kazenske sankcije nekritično sledilo predlogu tožilstva ter ga celo preseglo in ni pretehtalo vseh okoliščin na strani obtoženega. V obrazložitvi je, kot navaja zagovornik, zgolj poudarilo veliko in dolgotrajno stopnjo ogrožanja.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve za izrek zaporne kazni, ne strinja se le s trajanjem zaporne kazni, ki jo je sodišče prve stopnje določilo za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, opisano v drugi točki izreka, in posledično s trajanjem izrečene enotne kazni zapora. Razloge za odmero kazni je sodišče prve stopnje navedlo v 18. točki obrazložitve in obtožencu kot olajševalno okoliščino upoštevalo nekaznovanost za kazniva dejanja v Republiki Sloveniji ter ob tem ugotovilo, da kljub navedenemu prevladajo obteževalne okoliščine, in sicer pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu (za katero mu je določilo kazen eno leto zapora) velika in dolgotrajna stopnja ogrožanja, ker je obtoženec „s skrajno neprilagojeno hitrostjo in po nasprotnem voznem pasu ob zgoščenem prometu (kolona) vozil skozi dve naselji, kjer se neposredno ob cesti nahajajo osnovna šola, zdravstveni dom, trgovine, motel, stanovanjski objekti in drugi objekti, na cesti pa so na več mestih označeni prehodi za pešce, ob cesti pa so pločniki“, in še, „obtoženčevo ravnanje je torej ves ta čas pomenilo veliko nevarnost za življenje zelo velikega števila ljudi.“ Glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi (za katerega je obtožencu določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora) je sodišče prve stopnje pojasnilo , da ni sledilo predlogu državne tožilke za izrek enega leta in treh mesecev zapora, ker da je predlagana kazen skoraj na spodnjem minimumu zakonsko določenega okvira kaznovanja in ne bi bili v zadostni meri doseženi nameni kaznovanja. V utemeljitev odločitve je navedlo, da je obtoženec „pri dejanju zoper policista uporabil silo svojega vozila, kar po oceni sodišča predstavlja hud napad na uradno osebo. Glede na to, da so policisti pri tem jasno nakazali obtožencu, da naj zaustavi vozilo, pa je s svojim ravnanjem izkazal tudi zelo veliko mero predrznosti. Ob tem je obtoženec dejanje storil tudi zoper uniformirane policiste, glede katerih je splošno znano, da se ob svojem delu izpostavljajo razmeroma velikim nevarnostim, zato je njihovo varovanje dobrina, kateri je potrebno nameniti posebno pozornost in skrb, ravnanje zoper policiste pa z vidika teže kaznivega dejanja obravnavati toliko strožje“.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje okoliščinam, ki jih kot obteževalne navaja, dalo preveliko težo, premajhno pa olajševalni okoliščini – dosedanji nekaznovanosti obtoženca. Res je, da je obtoženi pri dejanju zoper policista uporabil silo svojega vozila, vendar policist pri tem ni bil nezaščiten, saj je bil v policijskem vozilu, obtoženi pa je trčil v zadnji del policijskega vozila in ne v del kjer je voznikov sedež. Tolikšne teže pa tudi nima ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec s svojim ravnanjem izkazal zelo veliko mero predrznosti. Če bi namreč obvozil policijsko vozilo, ne da bi pri tem trčil v zadnji del vozila, bi šlo zgolj za nespoštovanje odredbe policista, da ustavi (torej prekršek iz 9. odst. 27. člena ZPrCP). Glede na navedeno je bil po presoji pritožbenega sodišča predlog državne tožilke, da se za to kaznivo dejanje obtožencu določi zaporna kazen v trajanju enega leta in treh mesecev in izreče enotna kazen dveh let zapora, primeren. Zato je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega A. glede izrečene kazenske sankcije, tako, da se izpodbijana sodba v odločitvi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, opisano v drugi točki izreka sodbe, določi kazen eno leto in tri mesece zapora, določena enotna kazen pa zniža na dve leti zapora.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot je razvidno iz izreka (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.