Jedro

Pri pravnomočni sodbi o odpovedi stanovanjskega razmerja zaradi učinka razsojene stvari med pravdnima strankama ni več mogoč spor o stanovanjski pravici oziroma stanovanjskem razmerju glede spornega stanovanja. Toženec stanovanjske pravice, ki jo je že izgubil na podlagi sodbe o odpovedi stanovanjskega razmerja za sporno stanovanje, ni mogel še enkrat izgubiti zaradi neuporabe spornega stanovanja. Iz povedanega sledi, da v obravnavanem sporu ni šlo za stanovanjski spor v smislu določb ZSR, ampak je šlo za spor o tem, ali je nasprotni toženec zaradi okoliščin, ki so nastale po izdaji odpovedne sodbe, izgubil upravičenje, da mu nasprotna tožnika priskrbita najpotrebnejše prostore (v smislu 7. člena ZSR), če hočeta doseči, da jima izroči izpraznjeno sporno stanovanje. V takem sporu po presoji revizijskega sodišča ne gre za spor, v katerem prevladujejo elementi stanovanjske pravice po ZSR kot pravice s posebnim statusom, ampak gre za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takih premoženjskopravnih sporih pa ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo med drugim ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, s katerim sta v nasprotni tožbi zahtevala, da mora nasprotni toženec iz dvosobnega stanovanja v mansardi hiše odstraniti pohištvo dnevne sobe, pohištvo spalnice in kuhinje ter svoje osebne stvari in nato stanovanje prazno oseb in stvari izročiti nasprotnima tožnikoma.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo nasprotnega toženca zoper pravkar navedeni del sodbe prve stopnje in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je nasprotni toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, nasprotna tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. V obravnavani pravdni zadevi po nasprotni tožbi gre za spor, katerega vsebino določata v prvi vrsti nasprotni tožbeni zahtevek in trditveno gradivo nasprotne tožeče stranke. Za opredelitev spora po nasprotni tožbi v smislu določb 382. člena ZPP (ta določa pogoje za dovoljenost revizije) pa je poleg tega pomembno še, da je bila nasprotna tožba vložena dne 21.5.1991, torej še v času veljavnosti ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84), zaradi česar se po določbah tega zakona tudi nadaljuje in konča (158. člen Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS 18/91-I) - glede na to pa je za opredelitev spora upoštevno tudi trditveno gradivo nasprotnega toženca.

Nasprotni tožbeni zahtevek, o katerem je bilo z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno, je zahtevek, da mora nasprotni toženec iz dvosobnega stanovanja v mansardi hiše, odstraniti pohištvo dnevne sobe, pohištvo spalnice in kuhinje ter svoje osebne stvari in nato stanovanje prazno (oseb in stvari) izročiti nasprotnima tožnikoma. Ta nasprotni tožbeni zahtevek ne opredeljuje obravnavanega spora kot enega izmed sporov, ki so bili izrečno urejeni v ZSR kot spori o stanovanjski pravici oz. o stanovanjskem razmerju, glede katerih je sodna praksa dosledno ocenjevala, da v njih ne prevladujejo elementi premoženjskopravnega spora (torej spora v smislu 2. in 3. odst. 382. člena ZPP) in da je zato v njih revizija vselej dovoljena. Trditveno gradivo nasprotne tožeče stranke je bilo naslednje: nasprotna tožnika sta lastnika hiše, v kateri je stanovanje, za katero zahtevata, da ga nasprotni toženec izprazni; s sodbo P 15/83 z dne 20.5.1983 sodišča prve stopnje je bilo ugodeno njunemu zahtevku za odpoved stanovanjskega razmerja in je bilo nasprotnemu tožencu naloženo, da mora izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti nasprotnima tožnikoma, potem ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori; nasprotni toženec že od 30.4.1986 ne prebiva več v spornem stanovanju, temveč ima v njem le še nekaj svojega pohištva in osebnih stvari. Tudi to trditveno gradivo, torej podlaga nasprotnega tožbenega zahtevka ne opredeljuje obravnavanega spora kot enega izmed sporov po ZSR, v katerih je revizija po prej povedanem vselej dovoljena. Take narave pa obravnavanemu sporu ni mogoče pripisati niti na podlagi trditvenega gradiva nasprotnega toženca. Toženec je v pravdi po nasprotni tožbi navajal, da po 30.4.1986 ni prespal v spornem stanovanju zato, ker sta nasprotna tožnika zamenjala ključavnico; svojih stanovanjskih potreb ne zadovoljuje v kakšnem drugem stanovanju, ampak začasno živi pri prijateljih in znancih, ki mu pomagajo v stiski.

V obravnavani pravdi je treba pri presoji pomena trditvenega gradiva pravdnih strank (katerega vsebina je bila v bistvenih točkah pravkar povzeta) zaradi opredelitve spora bodisi kot premoženjskopravnega spora z nedenarnim dajatvenim zahtevkom (2. odst. 382. člena ZPP) bodisi kot stanovanjskega spora po ZSR - upoštevati pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje P 15/83-34 z dne 20.5.1983, na katero se je nasprotna tožeča stranka tudi izrečno sklicevala. S to sodbo je bilo namreč nasprotnemu tožencu pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje za dvosobno stanovanje na podstrešju stanovanjske hiše - torej za prav tisto stanovanje (to tudi navajata obe pravdni stranki), za katero je nasprotna tožeča stranka zahtevala, da toženec iz njega odstrani pohištvo in osebne stvari ter ji ga izpraznjenega izroči. Pri taki pravnomočni sodbi o odpovedi stanovanjskega razmerja pa zaradi učinka razsojene stvari med pravdnima strankama ni več mogoč spor o stanovanjski pravici oziroma stanovanjskem razmerju glede spornega stanovanja. Za to presojo narave obravnavanega spora (zaradi ugotovitve dovoljenosti toženčeve revizije) ni pomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah svojih sodb (ne pa tudi v njunih izrekihĐ) opredelili spor kot spor po 58. členu ZSR. Toženec stanovanjske pravice, ki jo je že izgubil na podlagi citirane sodbe o odpovedi stanovanjskega razmerja za sporno stanovanje, ni mogel še enkrat izgubiti zaradi neuporabe spornega stanovanja.

Iz vsega povedanega sledi, da v obravnavanem sporu po nasprotni tožbi ni šlo za stanovanjski spor v smislu določb ZSR, ampak je šlo za spor o tem, ali je nasprotni toženec zaradi okoliščin, ki so nastale po izdaji odpovedne sodbe, izgubil upravičenje, da mu nasprotna tožnika priskrbita najpotrebnejše prostore (v smislu 7. člena ZSR), če hočeta doseči, da jima izroči izpraznjeno sporno stanovanje. V takem sporu po presoji revizijskega sodišča ne gre za spor, v katerem prevladujejo elementi stanovanjske pravice po ZSR kot pravice s posebnim statusom, ampak gre za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takih premoženjskopravnih sporih pa ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur.l. SFRJ 74/87-20/90 in Ur.l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo tožbe dne 21.5.1991. Tedaj je bila v 2. odst. 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 8.000,00 din (sedaj prav toliko sit). Tožnik je v tožbi navedel vrednost spornega predmeta 1000,00 din (sedaj prav toliko sit). Ta navedba vrednosti spornega predmeta je odločilna (1. odst. 35. člena v zvezi z 2. odst. 40. člena ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz 3. odst. 40. člena ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta.

Za presojo dovoljenosti revizije (2. odst. 382. člena ZPP) upoštevna vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi zoper revidenta, ki znaša 1000,00 sit, ne presega upoštevne mejne vrednosti za dovoljenost revizije, ki znaša v tej pravdi 8.000,00 sit. Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči.