Jedro

V okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti se ugotavlja, ali so ob sklenitvi pravnega posla obstajale take napake, da se šteje, da posel sploh ni obstoječ. Neobstoječ pravni posel je lahko le dejansko sklenjen pravni posel. Če pa do sklenitve pravnega posla sploh ni prišlo, ni podlage za ugotavljanje ničnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je poravnava medsebojnih terjatev, sklenjena med pok. A. A. in družbo S. z dne 1.9.1992 nična in za povrnitev pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločanje. Sodba je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej navede, da neobstoječa pogodba šteje za nično oziroma je vsebovana v tožbenem zahtevku ničnosti pogodbe, nato pa ob ugotovitvi, da poravnava ni obstoječa, zavrne tožbeni zahtevek. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov. Teorija in sodna praksa sta enotni, da gre v primeru neobstoječe pogodbe za nično pogodbo. Pravni učinki so pri obeh identični, zato bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku. Citira sodno prakso, iz katere izhaja, da je glede posledic, ki nastanejo v zvezi z neobstoječo pogodbo, treba upoštevati pravila, ki zadevajo nično pogodbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Obrazložilo jo je z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje, in bo v nadaljevanju le odgovorilo na pritožbene poudarke.

6. Res je, kar trdi pritožba, zapisalo pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prvostopenjsko sodišče, da je s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti določene pogodbe zajeta tudi neobstoječa pogodba. Če je pogodba nična, pomeni, da je absolutno neveljavna od samega začetka, kar je isto, kot da pogodbe sploh ni. Ničen pravni posel je veljal le dejansko, ne pa pravno.(1) O ničnosti je tako mogoče govoriti le, ko je izjava volje usmerjena v sklenitev pravnega posla.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna Poravnava medsebojnih terjatev z dne 1.9.1992 ni imela nobenih učinkov. Tako je presodilo, ker je listino podpisala le ena oseba; ker iz izjavljene volje ne izhaja, da se poslovni prostor prepušča A. A. v last (v listini ni zemljiškoknjižnega dovolila), in ker se zastavlja vprašanje, kdo je listino sploh sestavil, saj je na njej žig pravne osebe, ki v času sestave listine ni več obstajala. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Ob takih ugotovitvah pa je materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da sploh ne gre za pogodbo, pač pa predlog za sklenitev sporazuma o nadomestni izpolnitvi oziroma ponudbo za sklenitev poravnave. Sama listina o poravnavi medsebojnih terjatev ni mogla biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na poslovnem prostoru; listina sama po sebi ni imela nobenih učinkov. Gre zgolj za ponudbo – dopis. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila ponudba sprejeta. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe strank, ki se pogajajo, ne zavezujejo (prvi odstavek 30. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR(2)), pogodba je sklenjena šele takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema (prvi odstavek 31. člena ZOR).

8. V okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti se ugotavlja, ali so ob sklenitvi pravnega posla obstajale take napake, da se šteje, da posel sploh ni obstoječ. Neobstoječ pravni posel je lahko le dejansko sklenjen pravni posel. Če pa do sklenitve pravnega posla sploh ni prišlo, ni podlage za ugotavljanje ničnosti. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Tožba je neodpravljivo nesklepčna, zato je treba z njo uveljavljani tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je neobstoječ pravni posel ničen, nato pa obrazložilo, da pogodba, katere ničnost uveljavljala tožeča stranka v tem postopku, sploh ni pravni posel. Zato so neutemeljeni očitki o pomanjkanju, nejasnih in nasprotujočih si razlogih izpodbijane sodbe. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana. Očitek pritožbe o kršitvi 2. člena ZPP, češ da sodišče ni odločilo v mejah postavljenih zahtevkov, je posledica zmotnega razumevanja izpodbijane sodbe. Kot rečeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da listina o poravnavi medsebojnih terjatev med pokojnim A. A. in družbo S. z dne 1.9.1992 ni pogodba, ne pa, da je neobstoječa pogodba. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP nosi pritožbene stroške pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

Op. št. (1): gl. Komentar k 86. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. knjiga, izdala GV Založba leta 2003, stran 507 Op. št. (2): ZOR se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika