10. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 27. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 517/99 z dne 13. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bila pritožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 2.500.000 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka, Višje sodišče pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je nato vložila revizijo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je znižalo prisojeni znesek odškodnine za 700.000 SIT, tj. na 1.800.000 SIT. Svojo odločitev je utemeljilo z nepravilno uporabo materialnega prava pri odločitvi o višini odškodnine s strani prvo in drugostopenjskega sodišča. Prisojeno odškodnino je znižalo tako, da naj bi bila ta skladna s prisojo odškodnine za primerljiv obseg škode v podobnih odškodninskih zadevah.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev načela pravne države (2. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče naj bi v škodo pritožnika samo ugotavljalo dejansko stanje tako, da je napravilo svojo oceno škode, ki mu je nastala, in na novo ocenjeno škodo primerjalo z nekonkretiziranimi podobnimi primeri. Tak poseg v ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožnika v nasprotju določbo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77), po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnik tudi meni, da je odškodnina, ki mu je bila prisojena zaradi posledic prometne nesreče, minimalna, vsaj v primerjavi s prisojenimi odškodninami zaradi razžalitve dobrega imena in časti nekaterim medijsko znanim osebnostim. Navaja, da bi bilo treba z enakim metrom meriti škodo tako neznanemu posamezniku kot politični osebnosti, kadar se pojavita pred sodiščem.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišč, saj ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da naj bi Vrhovno sodišče v njegovo škodo samo ugotavljalo dejansko stanje, česar sicer po zakonu ne sme, s tem pa naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

5.Po oceni Ustavnega sodišča v izpodbijani sodbi ni podlage za tako razumevanje vsebine odločitve sodišča. Vrhovno sodišče je, ne da bi spreminjalo ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravo uporabilo drugače, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Svojo odločitev je oprlo na določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). S tem, ko je ocenilo, da prisojena odškodnina po višini odstopa navzgor od prisojenih odškodnin za škodo, ki je primerljiva s pritožnikovo, je ravnalo v okviru zakonskega pooblastila iz prvega odstavka 395. člena takrat veljavnega ZPP77, ki je revizijsko sodišče pooblaščal, da lahko v primeru, če ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje. Pri tem Vrhovno sodišče ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da je revident v revizijskem postopku uspel in da je zaradi tega bila pritožniku odškodnina znižana, pa tudi ne more pomeniti kršitve omenjene ustavne pravice.

6.Očitek pritožnika, da naj bi bila prisojena odškodnina minimalna, zaradi česar se čuti v neenakopravnem položaju v primerjavi z nekaterimi znanimi osebnostmi, je prav tako neutemeljen, saj je šlo v primerih, ki jih navaja, za druge vrste škod. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je prisojo odškodnine v konkretnem primeru napravilo skladno s prisojo odškodnine za primerljiv obseg škode v podobnih odškodninskih sporih. Glede na povedano v 3. točki obrazložitve tega sklepa pa se Ustavno sodišče v to oceno ni moglo spuščati.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ker navedeni člen ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Ker z izpodbijano sodbo niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Dragica Wedam Lukić in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger