Jedro

Pritožbene trditve glede ″nasprotij med izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča‶ po vsebini ne predstavljajo protispisnosti, saj se z njimi kritizira ugotovitve sodišča, katere je sodišče sprejelo na podlagi dokazne presoje. Takšne trditve pa predstavljajo trditve o zmotni dokazni oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva izplačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela zaradi prometne nesreče. V utemeljitev svojega zahtevka tožnik trdi, da je prometno nesrečo povzročilo neznano vozilo, saj je, ko je tožnik že pravilno prehiteval, začelo prehitevati in zavijati pred tožnika ter mu zaprlo pot in izsililo prednost. Tožnik je reagiral tako, da je zavil s ceste zato, da je preprečil trčenje z vozilom, ki mu je izsililo prednost. Voznik neznanega vozila, ki je povzročil nesrečo, je zapustil kraj nesreče. 2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

3. Tožnik sodbo izpodbija s pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožba utemeljuje, da prvostopno sodišče ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, saj ni odpravilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba tudi v tokratnem sojenju o odločilnih dejstvih nima razlogov, odločilna dejstva v sodbi niso navedena, ostali navedeni razlogi pa so si v nasprotju oziroma so nejasni. Uveljavlja še kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, ker je sodba očitno napačna, saj je sodišče odločilo v nasprotju z dokazi o odločilnih dejstvih oziroma jih je prezrlo. Trdi, da je tako očitno napačna in arbitrarna sodba odraz sodne samovoljnosti ter da so zaradi navedenih kršitev so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag ne pridejo v poštev.

6. Postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, ko obrazložitve izpodbijane sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Kakšne take napake izpodbijani sklep nima – tudi pritožba je določno niti ne zatrjuje. Ker gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), gre tako pojasniti le, da je izhajajoč iz pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje z razlogi sodbe moč polemizirati. To nenazadnje izhaja tudi iz same pritožbe, ki odločilne razloge sodbe obširno izpodbija tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

7. Glede očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba konkretnega napačnega prenosa iz kakšne listine oziroma zapisnika v razloge sodbe niti ne zatrjuje. Pritožbene trditve glede ″nasprotij med izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča‶ po vsebini namreč ne predstavljajo protispisnosti, saj se z njimi kritizira ugotovitve sodišča, katere je sodišče sprejelo na podlagi dokazne presoje. Takšne trditve pa predstavljajo trditve o zmotni dokazni oceni. Zato tudi ta uveljavljana kršitev postopka ni podana.

8. Ker pritožba kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) s kakšnimi konkretnimi razlogi niti ne podkrepi, utemeljenosti teh očitkov niti ni moč preizkusiti.

9. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe izrecno opredelilo do konkretne dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, na kar je bilo opozorjeno v razveljavitvenem sklepu Cp 206/201. Zato tudi kršitev 362. člena ZPP ni podana. Pri tem gre pritožniku pojasniti, da v pritožbi napačno trdi, da je bil prvemu sodišču ″dan napotek glede ugotovitve skladnosti izpovedb prič A. A.‶, torej glede rezultata dokazne ocene, kar niti ni v pristojnosti pritožbenega sodišča. Opozorilo pritožbenega sodišča se je nanašalo na skrbnejšo, temeljitejšo in bolj logično dokazno oceno (tudi izpovedb prič A. A.) o obstoju odločilnih dejstev.

10. Pritožba nadalje še trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvedencu cestno-prometne stroke, da odgovori na vprašanje glede omejitve hitrosti, ″ker je šlo za prepozen dokaz in ni bilo nobenega dvoma, da je bila na kraju prometne nesreče dovoljena hitrost 90 km/h‶. Tudi ta pritožbena navedba je usmerjena v uveljavljanje kršitve postopka, in sicer 286. člena ZPP. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo, da je bila na kraju prometne nesreče hitrost omejena na 90 km/h, torej na takšno hitrost, kakršno v pritožbi navaja pritožnik, je jasno, da pritožbeno zatrjevana procesna situacija na zakonitost in pravilnost sodbe ni mogla kvarno vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11. Materialno pravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v kritiko dejanskega stanja, je v prvem odstavku 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožnik tožbeno uveljavlja, da je bila nesreča premikajočih se motornih vozil povzročena po izključni krivdi enega imetnika.

12. Pritožbeno ni sporno, da se je tožnik, ki je vozil motor, približal pred seboj vozečemu neznanemu vozilu. To neznano vozilo je zaradi kolone vozil, ki se je nahajala še 15 do 20 metrov naprej, peljalo z zmanjšano hitrostjo oziroma je hitrost prilagajalo vozilom v koloni pred sabo. Nadalje ni sporno niti, da je tožnik pri hitrosti 65 km/h pričel s prehitevanjem neznanega vozila in da pred nesrečo ni zaviral. 13. Pritožbeno je sporna ugotovitev sodišča, da je tožnik zapeljal v levo z vozišča zato, ker je imel pri hitrosti, s katero je vozil, premalo prostora za zavijanje v levo in ponovno na desno v smer vozišča. 14. Pritožnik pravilnost gornje trditve izpodbija z več razlogi. Trdi, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik takoj po nesreči, dokler je še lahko govoril, dejal, da ga je eden izsilil. Nadalje, da je priča A. A. že na kraju samem, tako motoristom B. B. ter C. C. in D. D. kot policistu E. E. povedala, da je videla tožnika in neznano vozilo na istem voznem pasu, da je enako izpovedovala na sodišču, ter da je pojasnila, da je tik pred nesrečo zaprla oči in zakričala ravno zato, ker se je ustrašila neizogibnosti trčenja. Trdi, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, da se njena izpovedba ne sklada z izpovedbo priče F. F., saj je ta prav tako videl tožnika leteti po zraku. Dejstvo, da je samo prvo sodišče zaključilo, da ni jasno, kako to, da sta videnji prič, ki sta bila sopotnika, neskladni, kaže na to, da se izpovedbi prič G. G. dopolnjujeta. Ker je priča A. A. potrdila tožnikovo izjavo po nesreči, bi ji moralo sodišče slediti. Nadalje izpostavlja še izpovedbo priče N. N., da je za sabo videl vozilo, ki ga je prehitevalo, ter da ga je to vozilo takoj zatem, ko je zaslišal pok, prehitelo, ustavilo, kasneje pa je odpeljalo. Trdi, da sta obstoj tega neznanega vozila potrdili še priči H. H. in I. I., ki sta izpovedovali o vozilih, ki so se odpeljala s kraja prometne nesreče. Glede izpovedbe priče J. J., da v vzvratnem ogledalu ni videl kakšnega motorista ali drugega dogajanja, pa meni, da ni prepričljiva, ker je izpovedal, da se ne spominja ničesar več. Nadalje trdi, da tudi ugotovitve policistov v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče niso verodostojne, saj policista K. K. in L. L. nista upoštevala izjav prič, ki so bile podane policistoma E. E. in M. M. Izračun izvedenca, da bi tožnik lahko varno ustavil motorno kolo brez trka v vozilo pred sabo na razdalji 11 metrov, ob ugotovitvi sodišča, da se je tožnik za prehitevanje odločil, ko je bil od neznanega vozila oddaljen 15 do 20 metrov1, kaže na zmotnost prvostopne ugotovitve, da se je tožnik odločil za prehitevanje na premajhni razdalji od neznanega vozila. Meni, da bi pritožbeno izpostavljena pravilna dokazna ocena izpovedbe dveh ključnih prič (A. A. in N. N.) v zvezi z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke privedla do zaključka, da je bilo v prometni nesreči udeleženo neznano vozilo, ki je bilo izključno odgovorno za prometno nesrečo. Trdi, da je tožnik pravilno prehiteval in da je zato lahko kvečjemu le soodgovoren za nastalo prometno nesrečo in povzročeno škodo, ker je tudi voznik neznanega vozila s prehitevanjem kršil 1. točko prvega odstavka Zakona o pravilih cestnega prometa.

15. Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožba na podlagi gornjih argumentov ne more omajati. Sodišče prve stopnje namreč izpovedbi priče A. A. ni sledilo, ker je ocenilo, da je bil priča F. F., ki je izpovedal, da ni videl vozila na levem pasu, kot voznik bolj pozoren na dogajanje na vozišču kot sopotnica A. A. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ta dokazna ocena pravilna, saj je prvo sodišče ugotovilo, da je A. A. neposredno med vožnjo opazovala naravo, torej da zato ni bila pozorna na dogajanje na vozišču, ko pa je pogledala naprej v smeri vozišča, pa je v strahu, da bosta vozilo in motorist, ki ju je videla voziti na levem voznem pasu, trčila, zakričala in zaprla oči. Ocena prvostopnega sodišča, da v ugotovljenih okoliščinah zaznava priče G. G., da je bilo neznano vozilo na levem voznem pasu, ni zanesljiva, je tako pravilna. Tudi ocena samega tožnika, da ga je „nekdo izsilil“, dana neposredno po nezgodi, ko je po trčenju na tleh obležal poškodovan, ni zanesljiva, saj lahko potrjuje le njegovo takratno subjektivno oceno vzroka nesreče, ne pa objektivnega dejstva, da ga je neznano vozilo dejansko izsililo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da izpovedbe motoristov in policistov lahko le posredno potrjujejo določene izvedene dokaze, ker nesreče niso neposredno zaznali. Glede zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče pritožba ne pojasni, v katerem delu naj bi bil ta zapisnik zaradi odsotnosti upoštevanja izjav neverodostojen ter katere ugotovitve sodišča naj bi bile v posledici te neverodostojnosti napačno ugotovljene. Glede vozila, o katerem je izpovedoval priča N. N., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi če je to vozilo dejansko obstajalo, to ni bilo sporno neznano vozilo, ki je izsililo tožnika, saj bi ga potemtakem morali videti tudi J. J. in I. I. ter H. H., ki so se peljali v vozilu za N. N. in pred tožnikom. Z lastno dokazno oceno, da izpovedba priče J. J. ni prepričljiva, ker se na obravnavi ni ničesar spominjal, pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Pritožbene navedbe glede razdalje, na kateri bi lahko tožnik ustavil brez trka v vozilo pred sabo, pa ob neizpodbijani ugotovitvi, da tožnik ni zaviral, sploh niso relevantne.

16. Pritožbeni argumenti iz gornjih razlogov torej ne držijo. Zato se izpodbijani zaključek, da tožnik ni izkazal, da je neznano vozilo s prehitevanjem zaprlo pot, izkaže za pravilnega.

17. Glede na to, da tožnik ni izkazal, da je zapeljal z vozišča zaradi prehitevanja neznanega vozila, tudi pritožbeno predlagana presoja obojestranske krivde ne pride v poštev (drugi odstavek 154. člena OZ). Sodišče prve stopnje je tako na pravilno in popolno ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

18. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

19. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pritožba (pod 48. in 49 točko obrazložitve) napačno trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik odločil za prehitevanje neznanega vozila, ko je bil na razdalji 15 do 20 metrov od tega vozila. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče sledilo tožnikovi trditvi, da je bilo neznano vozilo, ki ga je prehiteval, 15 do 20 metrov oddaljeno od vozil, ki so vozila v koloni pred tem vozilom (pod 22., 24. in 25. točko obrazložitve).