Jedro

Za obstoj objektivne nevarnosti mora biti ugotovljen nekaj več kot le možnost, da bi toženec z nepremičninam, katerih lastnik je, oziroma s poslovnima deležema, katerih imetnik je, lahko razpolagal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v toliko spremeni, da poslej I. točka izreka glasi: ″Ugovoru se ugodi, sklepa Okrožnega sodišča v Celju P 376/2019 o izdaji začasne odredbe z dne 13. 9. 2020 in z dne 19.9.2019 se razveljavita in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.″

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških (pod II. točko izreka) potrdi.

III. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) s tožbo zahteva, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi podjetniško premoženje tožene stranke (v nadaljevanju toženec) kot samostojnega podjetnika, njegova poslovna deleža v dveh gospodarskih družbah, nepremičnine v lasti toženca, denarna sredstva na TRR in drugih bančnih računih, odprtih na ime toženca po stanju na dan 24. 8. 2018, gotovina v sefu v znesku 50.000,00 EUR in denarne terjatve do štirih fizičnih oseb, ter da tožničin delež na skupnem premoženju znaša ½, toženčev pa prav tako ½.

2. Nižje sodišče je s sklepom z dne 13. 9. 2019 ter dopolnilnim sklepom z dne 19. 9. 2019 izdalo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi ter s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v dveh gospodarskih družbah z zaznambo prepovedi v v sodnem registru. Utemeljilo je, da sta izpolnjena pogoja za izdajo začasne odredbe, ker je tožnica izkazala za verjetno, da terjatev obstoji (pogoj iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ter da verjetno obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

3. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o dovolitvi začasne odredbe P 376/2019 (z dne 13. 9. 2019) ter zoper dopolnilni sklep P 376/2019 z dne 24. 9. 2019 (očitno prav 19. 9 .2019). Pod II. točko izreka je odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridržalo za končno odločbo.

4. Toženec v pravočasni pritožbi zoper gornji sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa z zavrnitvijo predloga za zavarovanje z začasno odredbo ter z naložitvijo plačila stroškov v povrnitev tožnici. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb je v prvem odstavku ter prvi alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

8. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da za verjeten izkaz nevarnosti zadošča zgolj dejstvo, da je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik spornih nepremičnin oziroma v sodnem registru kot edini imetnik poslovnega deleža dveh gospodarskih družb, ter da ima zato možnost, da s tem premoženjem razpolaga. Čeprav gre za objektivno nevarnost, in tožnici zato ni bilo treba zatrjevati in dokazovati, da nevarnost izvira iz toženčevega ravnanja (kot to velja za subjektivno nevarnost pri denarnih terjatvah), pa to ne pomeni, da zatrjevane nevarnosti glede vira (ki je lahko ravnanje tretjega, ravnanje dolžnika ali kaj drugega) ni treba konkretizirati1. Povedano drugače: za obstoj objektivne nevarnosti mora biti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi toženec z nepremičninami, katerih lastnik je, oziroma s poslovnima deležema, katerih imetnik je, lahko razpolagal2. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je nesprejemljivo, saj bi to pomenilo, da bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve mogoče in treba izdati vselej, ko je med strankama spor glede lastninske pravice na premoženju. To pa ne drži. Ker tožnica s tožbo zahteva, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi določeno premoženje, bi morala verjetno izkazati, da obstoji nevarnost za uveljavitev te njene terjatve, to pa pomeni za delitev skupnega premoženja. Tega tožnici ni uspelo izkazati, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla zgolj, da ji je toženec preprečil dostop do slehernih informacij v zvezi s poslovanjem in delovanjem gospodarskih družb, ter da je brez njene vednosti razpolagal s skupnim premoženjem na način, da je posojal denar. Zgolj dejstvo, da lahko toženec s premoženjem prosto razpolaga, ne zadošča za izkaz (objektivne) nevarnosti uveljavitve delitve njunega premoženja.

9. Ker niti iz zatrjevanih, pa tudi iz ugotovljenih dejstev, ne izhaja konkretna nevarnost, da bo tožnica, če bo v pravdi uspela, težje uveljavljala svojo terjatev oziroma da bo onemogočena v svoji terjatvi - to je možnosti, da se ugotovi, da je skupna lastnica spornega premoženja oziroma da v postopku delitve doseže delitev tega premoženja, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločitev pod I. točko izreka spremeniti tako, da se ugovoru v celoti ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365. člena, 366. člen ter peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. in 239. člen ZIZ).

10. V preostalem, ko pritožba (zgolj posplošeno) izpodbija tudi odločitev o stroških, pa se pritožba ni izkazala za utemeljeno. Stroški zavarovanja so namreč v primeru, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). Zato se o njih odloča s končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP). V tem delu je bilo potrebno zato pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (3. točka 365. člena, 366. člen ter 353. člen ZPP).

11. Prav tako bo tudi o stroških, ki so strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno v okviru odločbe o glavni stvari (drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej več Pogorelčnik Vogrinc N.: Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, GV založba, Ljubljana 2015. 2 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 569/2004, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4313/2019, I Cp 1458/2010, I Cp 151/2015, I Cpg 922/2016, I Cp 1110/2016, I Cp 416/2017, I Cp2325/2017 ter Višjega sodišča v Celju Cp 111/2005.