Jedro

Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da z vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe meri na uspešno uveljavitev zatrjevane (odškodninske) terjatve, ampak od tožene stranke zahteva, da od 1. 1. 2013 dalje plačuje obresti po kreditnih pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklenila z V. d.d. Ker tožeča stranka s predlaganim načinom zavarovanja v primeru utemeljenosti vtoževanega zahtevka ne bi mogla doseči namena zavarovanja, saj ne bi v ničemer pripomogla k uspešnejši uveljavitvi vtoževane terjatve oziroma uspešnosti bodoče izvršbe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog zavrnilo, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo z dne 28. 12. 2012, s katerim je zahtevala, da je tožena stranka dolžna plačevati V. d.d. obresti po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 340-51-504392 z dne 17. 12. 2007 in aneksu št. 4 z dne 30. 12. 2012 in po pogodbi o dolgoročnem evrskem posojilu št. 340-51-504970 z dne 4. 4. 2009 ter aneksu št. 2 z dne 30. 10. 2012, od 1. 1. 2013 do pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi (I. točka izreka). Odločilo je, še da tožeča stranka sama nosi stroške zavarovanja z začasno odredbo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep razveljavi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi šlo v obravnavanem primeru po vsebini bolj za zavarovanje nedenarne terjatve, v posledici česar naj bi bila presoja sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke obravnavalo kot denarno terjatev, zmotno. Iz tožbenih navedb namreč jasno izhaja, da tožeča stranka od tožene zahteva del do sedaj že nastale škode zaradi zatrjevanega nezakonitega, nepravilnega in podrejeno neprimernega sredstva zavarovanja v okviru kazenskega postopka (tč. IV tožbe).

6. Zahtevo za sodno varstvo tožeča stranka utemeljuje na trditvah o odškodninski odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je vtoževana škoda posledica neutemeljene začasne odredbe, izdane v kazenskem postopku I Kpr 18896/11 z dne 10. 5. 2011, zoper katero je izkoristila že vsa pravna sredstva, s katerimi pa ni uspela dokazati njene nezakonitosti oziroma neutemeljenosti. Zgolj nestrinjanje z odločitvami sodišča še ne pomeni, da je to odločbe izdalo neutemeljeno oziroma da je postopalo protipravno. Ker pa tožeča stranka drugih okoliščin, iz katerih bi izhajalo zatrjevano protipravno ravnanje sodišča, ni navedla, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala za verjetno, da njena terjatev do tožene stranke obstoji oziroma da ji bo terjatev zoper njo nastala (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

7. Namen zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo je v tem, da se omogoči uspešna uveljavitev upnikove terjatve, ki bo brez zavarovanja ogrožena, ker dolžnik odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem (271. člen ZIZ). Iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da z vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe meri na uspešno uveljavitev zatrjevane (odškodninske) terjatve, ampak od tožene stranke zahteva, da od 1. 1. 2013 dalje plačuje obresti po kreditnih pogodbah, ki jih je tožeča stranka sklenila s V. d.d.. Ker tožeča stranka s predlaganim načinom zavarovanja v primeru utemeljenosti vtoževanega zahtevka ne bi mogla doseči namena zavarovanja, saj ne bi v ničemer pripomogla k uspešnejši uveljavitvi vtoževane terjatve oziroma uspešnosti bodoče izvršbe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog zavrnilo, pravilna.

8. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na potek kazenskega postopka, v okviru katerega je bila izdana za tožečo stranko sporna pravnomočna začasna odredba in do navedb glede nakupa in cenitve sporne nepremičnine, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za presojo utemeljenosti pritožbe niso bile nerelevante.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).