Jedro

Tožnica v tem upravnem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti, za katere meni, da so bile storjene v postopku sprememb evidentiranja katastrskih podatkov. O tožničini tožbi, vloženi v zvezi z evidentiranjem sprememb katastrskih podatkov, je namreč že bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče se tudi ne strinja, da je predmetni upravni postopek začela oseba, ki za to ni bila upravičena. Upravni organ je glede opredelitve strank v upravnem postopku upošteval razpoložljive podatke o dedičih iz zapuščinskega postopka. Upravni organ je aktivno legitimacijo (procesno in stvarno) B.B. za sprožitev postopka preveritve zaščitene kmetije presodil v okviru svoje pristojnosti za odločanje v konkretni upravni zadevi, kar je glede na določila ZUP moral in glede na razpoložljive podatke mogel, s tem pa ni posegel v izključno pristojnost zapuščinskega sodišča, kot to zmotno meni tožnica v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu ..., v lasti pokojne A.A., ki obsega parc. št. 1071/43, 1071/44, 1761/8, 588/20, 588/21, 645/12, 658/4, 672/2, 672/22, 689/2, 702/2, 740/2, 743/2, 864, 908/1, 658/3, vse v k.o. ..., parc. št. 12/0, 13/0, 130/0, 195/5, 224/2, 224/3, 232/2, 234/2, 235/0, 243/11, 243/13, 248/0, 282/0, 285/0, 298/2, 302/0, 310/0, 350/0, 317/0, 322/1, 322/2, 344/0, 346/0, 349/0 in 360/0, vse k.o. ..., parc. št. 2033/4 v k.o. ..., parc. št. 203/0, 205/0 in 384/3 v k.o. ..., ne šteje za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti zaščitena kmetija izbriše v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru ter v registru zaščitenih kmetij pri pristojni upravni enoti (2. točka izreka) in da stroški za izdajo odločbe niso bili zaznamovani. V obrazložitvi navaja, da je pooblaščenka B.B. 14. 4. 2011 podala vlogo za preveritev statusa zaščitene kmetije. Upravni organ je pridobil podatke iz zemljiške knjige ter iz evidence Portal prostor in posestne liste. Pridobil je tudi odločbi z dne 17. 5. 2010 in z dne 7. 9. 2007, s katerima je bilo kmetijsko gospodarstvo na naslovu ..., ..., določeno za zaščiteno kmetijo, pravnomočni sodbi tega sodišča opr. št. U 1008/2008 z dne 26. 1. 2010 in opr. št. I U 1357/2010 z dne 15. 3. 2011 ter podatke o dedičih. Sklicuje se na opredelitev zaščitene kmetije v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Iz podatkov zemljiške knjige ugotavlja, da je lastnica v izreku odločbe navedenih nepremičnin pokojna A.A., iz posestnih listov za navedene nepremičnine pa, da ima kmetija v lasti 1,0594 ha njiv, 0,0609 ha sadovnjakov, 3,2458 ha travnikov, 0,5486 ha pašnikov, 3,4879 ha barjanskih travnikov, 9,7189 ha gozdov, 0,1605 ha gradbenih objektov, 0,0688 ha poti in 0,3497 ha ceste. Kmetijsko gospodarstvo obsega 4,6461 ha primerljive kmetijske površine in ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo. Po podatkih iz smrtovnice sta po pokojni A.A. dediča C.C. in D.D., ki pa je pokojen. Njegova dediča sta sestra C.C. in žena B.B. Upravni organ navaja, da ugotovljeno dejansko stanje na podlagi navedenih listin tudi po zaslišanju stranke ne bi pripeljalo do drugačne odločitve in je zato odločil po skrajšanem postopku.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo. Menil je, da je bil upravni organ dolžan po uradni dolžnosti upoštevati podatke iz zemljiškega katastra in da je te podatke pravilno ugotovil, ni pa bil pristojen opraviti ogleda za uskladitev stanja v zemljiškem katastru s stanjem v naravi, ker je to pristojnost geodetske uprave. Strinjal se je s prvostopenjskim organom, da glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zaslišanje stranke ne bi pripeljalo do drugačne odločitve in je bilo odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da bi ji v upravnem postopku pred izdajo prvostopne odločbe moralo biti omogočeno varovanje njenih pravic ali pravnih koristi, to pa ni bilo storjeno. Izpodbijana odločba je bila izdana na zahtevo B.B., ki pa ni upravičena za vložitev take zahteve. Upravičena oseba tudi ni bila za predhodno naročilo za izdelavo elaborata za ugotavljanje katastrskih sprememb in za vložitev zahteve za vpis spremembe katastrskih podatkov. Opredelitev, da je B.B. dedič, ker ima vstopno pravico zakonitega dedovanja, je nezakonita oziroma vsaj preuranjena. O tem lahko odloči le zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju. S tako opredelitvijo je upravno organ posegel v izključno pristojnost zapuščinskega sodišča in kršil zakon. Isto velja za opredelitev glede pravice o preveritvi statusa premoženja – zaščitene kmetije in vprašanja, ali je B.B. skupna lastnica. Tožnica navaja, da bi v postopku lahko posredovala podatke o nezakonitem predhodnem postopku pri izdelavi elaborata in pri vpisu sprememb katastrskih podatkov, zaradi katerih bi bila izdana drugačna odločba. V tem postopku je bil napačno uporabljen 160. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), tožnici ni bilo omogočeno sodelovati v postopku izdelave elaborata in niti v upravnem postopku, čeprav je za to imela interes. Prvostopenjski organ postopka sploh ne bi smel izvesti in obvestila ne izdati. Zato pogoji za spremembo vpisa podatkov vrste rabe, katastrske kulture in katastrskega razreda v zemljiškem katastru niso izpolnjeni. Tožnica opisuje potek tega postopka in pojasnjuje, da je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 24/97 z dne 22. 5. 2008, na katerega se je sklicevalo obvestilo, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2979/2008 z dne 21. 1. 2009 razveljavljen, s ponovnim prvostopenjskim sklepom z dne 3. 8. 2011 pa predlog B.B. za nadomestitev soglasja C.C. pri vložitvi zahtevka za začetek postopka ugotavljanja spremembe namembnosti posameznih zemljišč zavržen. Napačna je bila drugostopenjska odločba z dne 15. 2. 2011 in sodba tega sodišča opr. št. I U 507/2011 z dne 13. 6. 2011. Tožnica navaja, sklicujoče se na 132. člen Zakona o dedovanju, da B.B. ni zakonita dedinja po pokojni A.A. in zato ni mogla postati s trenutkom njene smrti 27. 10. 1996 skupna lastnica nepremičnin. Navaja, da bo v zapuščinskem postopku III D 24/97 treba upoštevati stanje nepremičnin na dan 27. 10. 1996, tj. na dan smrti zapustnice, zato so vsake katastrske katastrske spremembe pred izdajo sklepa o dedovanju nezakonite. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Meni da je tožnica navedla v tožbi kopico nerelevantnih razlogov, saj je bistveno, ali odločitev temelji na uradnih evidencah, to je na katastru in na zemljiški knjigi. Glede tega pa ni nobenega tožbenega očitka. Dodaja še, da je tožnica v svojih izjavah z dne 1. 6. 1999 in 30. 7. 1999 sama zatrjevala, da že v času smrti zapustnice zemljišča niso izpolnjevala pogojev za zaščiteno kmetijo.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tem upravnem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti, za katere meni, da so bile storjene v postopku sprememb evidentiranja katastrskih podatkov. Že v sodbi opr. št. I U 1357/2010-13 z dne 15. 3. 2011 je to sodišče pojasnilo, da je postopek za uskladitev vrste rabe in katastrske kulture ter katastrskega razreda zemljišč v zemljiškem katastru z dejanskim stanjem svoj postopek in da se ugovori, ki se nanašajo nanj, ne morejo uveljavljati v postopku določanja zaščitene kmetije. Ob tem sodišče ugotavlja, da je sodba tega sodišča opr. št. I U 507/2011 z dne 13. 6. 2011, s katero je bilo odločeno o tožničini tožbi, vloženi v zvezi z evidentiranjem sprememb katastrskih podatkov, pravnomočna, in je tožnica tudi ni izpodbijala z revizijo. Glede na navedeno se sodišče do ugovorov, ki se nanašajo na katastrski postopek, v tej sodbi ne opredeljuje.

Sodišče se s tožnico ne strinja, da je predmetni upravni postopek začela oseba, ki za to ni bila upravičena. Glede aktivne legitimacije se upravni organ ni opiral na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 24/97 z dne 22. 5. 2008, ki je bil pozneje razveljavljen. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ glede opredelitve strank v upravnem postopku upošteval razpoložljive podatke o dedičih iz zapuščinskega postopka po pok. A.A. Ugotovil je, da kot dediča po njej prideta v poštev tožnica in D.D. Ker je slednji umrl, bi po njem dedovali tožnica in B.B. (tako navaja tudi Okrajno sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. III D 24/97 z dne 3. 8. 2011). Tudi če B.B. ni zakonita dedinja po pok. A.A., na kar opozarja tožnica v tožbi, bi, glede na prej razlogovano, premoženje, ki je njena last, lahko dedovala kot dedinja njenega dediča. To pa tudi po mnenju sodišča pomeni, da obstaja določeno razmerje B.B. do konkretne upravne stvari (opredelitev kmetijskega gospodarstva za zaščiteno kmetijo), iz katerega imenovani lahko pripadejo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, in je torej njena stvarna legitimacija podana. Upravni organ je aktivno legitimacijo (procesno in stvarno) B.B. za sprožitev postopka preveritve zaščitene kmetije presodil v okviru svoje pristojnosti za odločanje v konkretni upravni zadevi, kar je glede na določila ZUP moral in glede na razpoložljive podatke mogel, s čemer pa ni posegel v izključno pristojnost zapuščinskega sodišča, kot to zmotno meni tožnica v tožbi.

Kolikor tožnica navaja, da bo v zapuščinskem postopku III D 24/97 treba upoštevati stanje nepremičnin dne 27. 10. 1996, sodišče meni, da z izpodbijano odločbo ni prejudicirana opredelitev zapuščinskega sodišča o tem vprašanju. Pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe pa je bil upravni organ po določbi 6. člena ZUP (načelo zakonitosti) dolžan odločiti v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe.

Sodišče tudi ne sprejema tožbenega očitka o bistveni kršitvi pravil postopka, ker tožnici ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe. Organ prve stopnje je odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki mu tako odločanje dopušča, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih korist. Tožnica sicer meni, da bi bilo njeno zaslišanjem potrebno. Vendar po presoji sodišča tožnica ni stranka z nasprotnim interesom, ki bi ji možnost izjave pred izdajo odločbe morala biti dana. Tožnica in B.B. imata kot potencialni dedinji glede predmeta upravnega postopka enak pravni interes - opredelitev kmetijskega gospodarstva v smislu ZDKG. Če sta v medsebojnem sporu, ali kmetijsko gospodarstvo ima oziroma nima pogojev za določitev za zaščiteno kmetijo, to pomeni, da je različen njun dejanski interes, kar pa jima v upravnem postopku še ne daje položaja kontrarnih strank.

Po navedem je sodišče tožbene ugovore presodilo za neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, katere preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.