Jedro

Za primere drugih storitev, ki niso poštne storitve, ki bi se nanašale na priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštne pakete, reševanje reklamacijskih postopkov pri izvajalcih poštnih storitev in posledično uporabniških sporov pri agenciji v ZPSto-2 ni predvideno. To pa pomeni, da toženka nima podlage za reševanje drugih sporov, kot je npr. obravnavani, ki se ne nanaša na navedene vrste poštnih storitev oziroma se nanaša na storitev denarnega nakazila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika in A.A., da jima izvajalec poštnih storitev B. d.o.o. povrne škodo v višini 225,66 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za znesek povrnjene dohodnine, ki je bila poslana preko denarnega nakazila – nakaznice (obrazec UPN). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta navedena uveljavljala povrnitev škode, nastale zaradi izropanja denarnega nakazila – izplačila nakaznice s strani pismonoše izvajalca poštnih storitev. Pri preizkusu zahteve je toženka ugotovila, da se nanaša na denarno nakazilo – izplačilo nakaznice (obrazec UPN), ki pa ni poštna storitev, ampak je denarna storitev. Po 62. členu Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) pa toženka rešuje spore med izvajalci poštnih storitev ter med izvajalci poštnih storitev in uporabniki poštnih storitev. Kateri so spori v zvezi s poštnimi storitvami, pa je določeno v 50. členu ZPSto-2. Ker je iz zahteve za rešitev spora razvidno, da je predmet spora odločanje o odškodnini, ki jo vložnika zahteve uveljavljata v zvezi denarno in ne poštno storitvijo, je toženka njuno zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morala zavreči. Tožnik v tožbi navaja, da sproža upravni spor v skladu s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu. Navaja, da iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2012 nedvoumno izhaja, da ima pravico do vračila dohodnine v znesku 225,66 EUR. Z davčnim organom je bilo dogovorjeno, da se vračilo opravi v gotovini s poštno nakaznico preko B. Vendar tožniku dohodnina ni bila vrnjena. Tudi z zahtevo, naslovljeno na B., ni uspel (le-ta se je sklicevala na podpis na poštni nakaznici, vendar gre za podpis nepooblaščene osebe) in prav tako ne z zahtevo za rešitev spora, naslovljeno na toženko. Tožnik poneverbo podpisa na poštni nakaznici dokazuje s tožbi priloženimi svojimi lastnoročnimi podpisi in lastnoročnimi podpisi svoje žene. Ker je do vračila dohodnine tožnik upravičen, sodišču predlaga, naj odloči, da mora davčni organ postopek vračila ponoviti, tako da bo tožnik gotovino tudi dejansko prejel, in da naj ta morebitno nastalo škodo uveljavlja z zahtevkom zoper B. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v višini 500,00 EUR, v naknadni vlogi pa še v višini 450,00 EUR.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter razlogih zanj in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo v upravnem sporu v skladu s pravnim poukom v sklepu toženke, priloženem tožbi, s katerim je ta zavrgla njegovo zahtevo za rešitev spora z B., preko storitve katere bi moral prejeti s strani davčnega organa vrnjeno dohodnino. Glede na to je sodišče štelo, da je toženka v predmetnem upravnem sporu v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS, prej Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS in da tožnik primarno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa toženke (drugi odstavek 5. člena ZUS-1) - ne glede na to, da tožnik kot toženca navaja tudi davčni organ in da sodišču predlaga, naj temu odredi vrnitev dohodnine - ker le tako tožbo po določbah ZUS-1 lahko meritorno rešuje.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev toženke, da se zavrže zahtevo tožnika in A.A. za rešitev spora z B., tako da jima ta kot izvajalec poštnih storitev povrne škodo v višini 225,66 EUR zaradi v taki višini neizplačanega zneska iz naslova vračila dohodnine, ki je bil s strani davčnega organa preko storitve pošte nakazan tožniku. Toženka je odločitev oprla na 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in določbe ZPSto-2 o poštnih storitvah ter o reševanju sporov.

Po prvem odstavku 62. člena ZPSto-2 rešuje agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Iz določbe prvega odstavka 51. člena ZPSto-2 pa izhaja, da se uporabniški spori (to je med izvajalci poštnih storitev in uporabniki poštnih storitev) nanašajo na primere iz prvega in drugega odstavka 50. člena tega zakona, v zvezi s katerimi ima uporabnik poštnih storitev pravico vložiti reklamacijo (to pa so tam navedeni primeri škode, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa) in prejeti odškodnino, določeno v 52. členu ZPSto-2. Tudi sodišče meni, da za primere drugih storitev, ki niso poštne storitve, ki bi se nanašale na priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštne pakete, reševanje reklamacijskih postopkov pri izvajalcih poštnih storitev (51. člen) in posledično uporabniških sporov pri agenciji (62. člen) v ZPSto-2 ni predvideno. To pa pomeni, da agencija nima podlage za reševanje drugih sporov, kot je npr. obravnavani, ki se ne nanaša na navedene vrste poštnih storitev oziroma se nanaša na storitev denarnega nakazila.

V zvezi z navedeno storitvijo denarnega nakazila ter izplačila nakaznice preko univerzalnega plačilnega naloga sodišče še dodaja, da se s toženko strinja, da ne predstavlja poštne storitve. Predstavlja namreč plačilno storitev (Zakon o plačilnih storitvah in sistemih, 5. in 10. člen), kakršne (očitno) tudi opravlja B. Poštne storitve pa so sicer v ZPSto-2 tudi opredeljene, in sicer kot storitve, ki vključujejo sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk v notranjem ali čezmejnem poštnem prometu. Tako da je gotovo, da sporna storitev denarnega nakazila – izplačila nakaznice ne predstavlja poštne storitve. Kar pa pomeni, da spori v zvezi s to storitvijo ne štejejo med uporabniške spore o poštnih storitvah, za reševanje katerih v upravnem postopku je v prvem odstavku 62. člena ZPSto-2 kot pristojna določena agencija.

Glede na to, ker torej v določbah ZPSto-2 ni predvideno reševanje spora, kot je obravnavni, v upravnem postopku pred toženko in ob izrecni določbi 2. člena ZUP, po kateri gre za upravno zadevo le tedaj, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, sodišče sodi, da je toženka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če stvar, na katero se nanaša, ni upravna zadeva, pravilno zavrgla zahtevo tožnika za rešitev spora z B. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.