Jedro

Tožena stranka je v zvezi z izrečenim ukrepom sicer presojala pogoj begosumnosti, ki pa mora ob upoštevanju 28. člena Uredbe Dublin III znatna, vendar pa se obenem, kot tožnik pravilno opozarja, ni opredelila do drugega kumulativno določenega pogoja za izrek izpodbijanega ukrepa. Navedla je sicer, da podatki sistema Eurodac izkazujejo, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji in dvakrat na Nizozemskem, ne pa tudi, ali je glede na te ugotovitve sprožila ustrezne postopke za ponovni sprejem tožnika v katero od teh dveh držav in če da, potem v katero. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3552/2021/7 (122-02) z dne 25. 11. 2021 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3552/2021/7 (122-02) z dne 25. 11. 2021.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 24. 11. 2021 od 11.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala policija 26. 10. 2021. Ob tej priložnosti je povedal, da je iz Irana odšel že pred sedmimi ali osmimi leti. Njegova ciljna država je bila Nemčija, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Štiri leta kasneje je odšel na Nizozemsko in tam ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, vendar se je po preteku dovoljenja za bivanje vrnil v Nemčijo, kjer se je po letu dni odločil, da se vrne v izvorno državo. Oktobra 2021 se je z vlakom odpravil preko Švice in Italije do Slovenije, kjer ga je sprevodnik predal policiji, ker ni imel denarja za vozovnico.

3. Ob vložitvi prošnje je poleg navedenega povedal še, da je imel v Iranu težave v družbi in z oblastjo, ker je homoseksualec, in zato, ker je postal protestant. Nemčijo je zapustil, ker je na odločitev o svoji prošnji predolgo čakal. Kasneje je zapustil tudi Nizozemsko in se odpravil v Španijo, saj so ga nizozemski varnostni organi želeli vrniti v Nemčijo. Osebnih dokumentov pri sebi ni imel, a je fotokopije le-teh, kot je povedal, že posredoval policiji po elektronski pošti.

4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je 2. 4. 2016 v Nemčiji že zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa še na Nizozemskem 6. 4. 2016 in 21. 8. 2020. Podatki centra za policijsko sodelovanje pa izkazujejo, da je tožnik 16. 9. 2021 moral zapustiti Nemčijo, ter da je v različnih postopkih v državah EU navajal različne podatke glede rojstnega datuma in sicer v Nemčiji, da je rojen 5. 1. 1991, 9. 1. 1992 v Franciji in 5. 1. 1993 v Italiji.

5. Zato je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Pri tem se je sklicevala na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, in na drugi odstavek 28. člena, ki določa pogoje za pridržanje prosilca zaradi izvedbe postopka za predajo prosilca v odgovorno državo članico. Ker je pridržanje prosilca mogoče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je tožena stranka ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), po kateri se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je ta predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila, ocenila, da je ta podana. Ker se tožnik že več let nahaja na ozemlju EU, ob tem pa je ilegalno prehajal meje več držav članic EU, v dveh državah podal prošnjo za mednarodno zaščito in Nemčijo pred odločitvijo tudi samovoljno zapustil, ocenjuje, da tudi v RS ne bo ostal. Čeprav je izjavil, da bo v RS počakal na končno odločitev, pa mu tožena stranka ne verjame, saj je tožnik povedal tudi, da je njegov namen vrnitev v izvorno državo.

6. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja ocenjuje, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožnik v prvi vrsti opozarja, da prosilec ne sme biti pridržan zgolj zato, ker v zvezi z njim poteka postopek predaje po Uredbi Dublin III (prvi odstavek 28. člena). V nadaljevanju pa izpostavlja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njega ni razvidno, kateri državi je bila posredovana prošnja za ponovni sprejem prosilca niti ali je bil postopek predaje sploh sprožen. Ustna seznanitev z izpodbijanim ukrepom naj bi bila pomanjkljiva zaradi izostanka navedbe dejanskih in pravnih razlogov za izrečeni ukrep. Tožena stranka naj mu tudi ne bi pojasnila postopka vračanja po Uredbi Dublin III. Ker je bil tožnik na razgovoru brez pravne pomoči, naj zgolj omemba te uredbe ne bi zadoščala.

9. Tožena stranka ob sklicevanju na begosumnost naj ne bi upoštevala tožnikove navedbe, da je Nizozemsko zapustil, ker je bil vrnjen v Nemčijo, iz Nemčije pa odšel, ker jo je 16. 9. 2021 moral zapustiti. Upoštevala naj tudi ne bi njegove navedbe, da se je sprva sicer želel vrniti v matično državo, vendar naj bi si na poti premislil, saj se je zbal, da bi ga iranske oblasti v primeru vrnitve ubile zaradi razlogov, iz katerih je matično državo zapustil. To bi naj bil razlog, da je v RS zaprosil za mednarodno zaščito. Ob presoji, da je begosumen, naj bi se sklicevala le na tožnikovo preteklo obnašanje, ki je vezano na povsem drugačne okoliščine, ki naj bi jih tožena stranka napačno ocenila.

10. Meni, da je le pavšalno obrazložila nujnost izrečenega strožjega ukrepa. Če ne more zagotoviti ustreznega varovanja v azilnem domu, je to pomanjkljivost na njeni strani. Te tožnik ne sme trpeti. Z izrečenim ukrepom naj bi kršila njegovo pravico do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

11. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS- 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega akta in ukine ukrep pridržanja. Začasno odredbo naj bi bilo treba izdati, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Meni, da bi tožnik s samovoljno zapustitvijo RS onemogočil postopek predaje Nemčiji, ki je v tem primeru pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na zahtevano izdajo začasne odredbe tožena stranka ni odgovorila.

13. V predmetni zadevi je sodišče v soglasju s strankami odločilo brez glavne obravnave v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku.

K I. točki izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1, da so torej izpolnjeni pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

16. Uredba Dublin III pogoje za izrek obravnavanega ukrepa določa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Bistveno v tej zadevi torej je, da v zvezi s prosilcem poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, obenem pa je podana znatna nevarnost, da bi prosilec brez izrečenega ukrepa pridržanja pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

17. Tožnik v tožbi zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker naj izpodbijani sklep ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih. Iz njega naj ne bi bilo razvidno, ali je tožena stranka sploh sprožila postopek za predajo odgovorni državi članici in če je, kateri.

18. Uredba Dublin III v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Uredba Dublin III določa tudi, da kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko od druge države članice zahteva, da prosilca sprejme (prvi odstavek 21. člena). Prav tako lahko država članica, pri kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). V ta namen poda zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe (drugi odstavek 23. člena). Kot v nadaljevanju izhaja iz te uredbe sme za namen izvedbe postopka za predajo, ko obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, država članica ob upoštevanju sorazmernosti in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, zadevno osebo pridržati (drugi odstavek 28. člena).

19. Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana _znatna nevarnost pobega_2 je ta ukrep mogoče izreči le osebi, _v zvezi s katero poteka postopek predaje._

20. Tožena stranka je v zvezi z izrečenim ukrepom sicer presojala pogoj begosumnosti, ki pa mora ob upoštevanju 28. člena Uredbe Dublin III znatna, vendar pa se obenem, kot tožnik pravilno opozarja, ni opredelila do drugega kumulativno določenega pogoja za izrek izpodbijanega ukrepa. Navedla je sicer, da podatki sistema Eurodac izkazujejo, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji in dvakrat na Nizozemskem, ne pa tudi, ali je glede na te ugotovitve sprožila ustrezne postopke za ponovni sprejem tožnika v katero od teh dveh držav in če da, potem v katero. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 21. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer pojasnila, da je v teku postopek predaje tožnika Nemčiji, ki je v tem primeru odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Vendar v zvezi s tem sodišče opozarja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče nadomestiti s pojasnjevanjem odločitve v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta, ki je tudi predmet sodne presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo pa je namenjen zgolj temu, torej podajanju odgovora na tožbene navedbe in pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila. Nikakor pa odgovor na tožbo ni in ne more biti namenjen saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

22. Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po peti alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj v zvezi z omejitvijo gibanja ni razlogov o odločilnem dejstvu, ki se nanaša na postopek predaje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti. Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K II. točki izreka:

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa prizadejalo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

27. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja pa glede na okoliščine obravnavane zadeve (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih za izrek ukrepa) pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja odtehta tudi javne koristi, na katere se tožena stranka niti ni sklicevala, saj se do zahtevane začasne odredbe ni opredelila.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Uredba Dublin III nevarnost pobega opredeli v točki (n) 2. člena kot, nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.