Jedro

Po 1. odstavku 108. člena ZPNačrt se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona (28. 4. 2007), končajo po doslej veljavnih predpisih.

Tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na neko drugo odmerno odločbo, v drugem postopku, kjer po navedbah drugostopenjskega organa niti dejansko stanje ni bilo enako kot v obravnavani zadevi, ni izkazala, da je tožena stranka uporabila napačen koeficient. Prav tako ni izkazala, kakšno korist bi dosegla, če bi tožena stranka uporabila drug koeficient. V kolikor bi tožena stranka uporabila koeficient 0,51 in ga znižala za 6% zaradi oprostitve za kabelsko omrežje, bi končni koeficient znašal več kot 0,3900, kolikor je znašal zmanjšan koeficient zaradi oprostitve za kabelsko omrežje in plin v izpodbijani odločbi, kar pa vsekakor ni v korist tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila komunalni prispevek v višini 81.320,49 EUR v zvezi z novogradnjo individualne stavbe s tremi stanovanjskimi enotami, na parcelah št. 212/17 in 212/18, obe k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bile podlaga za odmero določbe 108. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, v nadaljevanju ZPNačrt), 143 in 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUreP-1), 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, 44/97, v nadaljevanju ZSZ), 14. člena Pravilnika za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka) in Odlok o komunalnem prispevku (Uradne objave, št. 42/00, Uradni list RS, št. 66/05 in 22/08, v nadaljevanju Odlok). Po navedenem Odloku predmetno zemljišče sodi v območje številka VIII. Prvostopenjski organ je pri izračunu ter v postopku odmere komunalnega prispevka upošteval dejstvo, da bo investitor v skladu s soglasji in projektno dokumentacijo objekt na novo priključil na elektroenergetsko, vodovodno, fekalno kanalizacijsko, telekomunikacijsko in cestno omrežje, v času gradnje objekta pa se ne bo mogel priključiti na plinsko in kabelsko omrežje. Za predmetno zemljišče so bili na podlagi 7., 10. in 11. člena Odloka ugotovljeni naslednji elementi za izračun sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča: koeficient zmogljivosti individualne infrastrukture za stavbno parcelo v višini 0,65, koeficient zmogljivosti individualne infrastrukture za gradbeno parcelo v višini 0,39, koeficient zmogljivosti kolektivne infrastrukture za stavbno parcelo v višini 0,52, koeficient zmogljivosti kolektivne infrastrukture za gradbeno parcelo v višini 0,42, povprečni stroški opremljanja stavbnih zemljišč za individualno komunalno opremo, ki revalorizirani znašajo na dan 31. 10. 2009 97,92 EUR na m2, povprečni stroški opremljanja stavbnih zemljišč za kolektivno komunalno opremo, ki revalorizirani na dan 31. 10. 2009 znašajo 107,83 EUR na m2, površina stavbne in površina gradbene parcele, koristna površina objekta ter koeficient izrabe stavbne parcele in koeficient izrabe gradbene parcele. Pri izračunu ter odmeri komunalnega prispevka je bil zmanjšan koeficient zmogljivosti individualne infrastrukture za stavbno parcelo za kabelsko omrežje v višini 5 % vrednosti koeficienta in za plin v višini 35 %, v enakem procentu pa je bil zmanjšan tudi koeficient zmogljivosti individualne infrastrukture. Na podlagi 8. člena Odloka in ob upoštevanju navedenih elementov, izračun plačila sorazmernega deleža stroškov opremljanja predmetnih stavbnih zemljišč znaša 81.320,49 EUR.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ razčistil bistvena dejstva in na podlagi teh dejstev ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločil. Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na kabelsko in plinsko omrežje, drugostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka zgolj povzema ugotovitve prvostopenjskega organa, pri tem pa ne pojasni in ne izkaže, v čem naj bi organ ravnal nepravilno. Tudi sklicevanje na koeficient zmogljivosti v višini 0,51 pomeni golo navedbo, pri tem pa ne pojasni in ne izkaže, v čem naj bi prvostopenjski organ ravnal nepravilno, ko ga ni upošteval. Prav tako ne pojasni, kako bi morebitna uporaba koeficienta pripeljala do drugačne rešitve v tej zadevi. Ker gre za komunalno opremljeno zemljišče, je sklicevanje na določbe 6. člena Odloka, zlasti pa na točko b tega člena v zvezi s 7., 10. in 11. členom Odloka, nepravilno.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je za VIII. območje pri koeficientu izrabe stavbne parcele več kot 0,2 določena zmogljivost javne infrastrukture s koeficientom 0,51. Tožena stranka je za istovrsten objekt tožeče stranke, ki leži na zemljiški parceli št. 212/13 k.o. …, določila koeficient 0,51. Ker predmetno stavbno zemljišče ni vključeno v nobenega od programov urejanja po alinei (pravilno točki) a) 1. odstavka 6. člena Odloka in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Žusterna (Uradne objave št. 29/01), je na podlagi 2. odstavka 6. člena Odloka potrebno upoštevati dejansko opremljenost stavbnega zemljišča. Stavbno zemljišče tožene stranke še nima priključka za vodovod, plin, elektriko, telefon, kabelsko omrežje ter kanalizacijo. Tožena stranka v svoji odločbi ni upoštevala dejstva, da je tožeča stranka financirala ureditev komunalne infrastrukture znotraj območja predloga parcelacije, kjer se nahaja stavbno zemljišče tožeče stranke, zaradi česar bi morala tožena stranka upoštevati znižanje odmere komunalnega prispevka za individualno ter kolektivno infrastrukturo za koeficient gradbene parcele. Glede na navedeno bi morala tožena stranka pri izračunu odmere komunalnega prispevka stavbni parceli tožeče stranke dodeliti koeficient zmogljivosti individualne infrastrukture za stavbno parcelo v višini 0,51 ter ga za 6 % znižati zaradi oprostitve za kabelsko omrežje, na 0,4794. Pri koeficientu zmogljivosti individualne infrastrukture za gradbeno parcelo, ki je bil pravilno določen v višini 0,39, bi morala tožena stranka upoštevati oprostitve v višini 6 % za kabelsko omrežje, v višini 9 % za telefonski priključek, v višini 49 % za električni priključek, v višini 20 % za kanalizacijski priključek in v višini 16 % za vodovodni priključek ter ga v tej posledici znižati na 0. Pri koeficientu zmogljivosti kolektivne infrastrukture za gradbeno parcelo v višini 0,42, bi morala tožena stranka upoštevati oprostitve za cesto v celoti asfaltirano v IX območju v višini 28 % vrednosti koeficienta ter kolektivno infrastrukturo v višini 73 % koeficienta. V posledici tega znaša koeficient zmogljivosti kolektivne infrastrukture za gradbeno parcelo 0. Glede na navedeno bi v skladu s formulo iz 1. odstavka 8. člena Odloka pravilno znašal komunalni prispevek 51.560,163 EUR. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter tožeči stranki odmeri komunalni prispevek v višini 51.360,163 EUR oziroma podrejeno, da navedeni odločbi odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila predmetna zahteva za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka vložena v letu 2006, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 108. člena ZPNačrt tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločala na podlagi prej veljavnih predpisov. Navedena določba namreč določa, da se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona (28. 4. 2007), končajo po doslej veljavnih predpisih.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v času vložitve predmetne zahteve urejala področje komunalnega prispevka in njegove odmere v 6. členu Odloka o komunalnem prispevku (Uradne objave, št. 42/00, Ur. l. RS, št. 66/05), ki določa, da se komunalni prispevek izračuna in odmeri na podlagi programa opremljena stavbnih zemljišč. Do njegove uveljavitve se komunalni prispevek izračuna in odmeri na območjih opremljanja stavbnih zemljišč v novih kompleksih na podlagi sprejetega investicijskega oziroma izvedbenega programa opremljanja stavbnih zemljišč; na območjih opremljanja stavbnih zemljišč, kjer se komunalna oprema prenavlja ali na novo ureja, po programu opremljanja, ki ga sprejme občinski svet; na vseh drugih območjih opremljanja stavbnih zemljišč kot povprečje stroškov komunalne opreme na kvadratni meter vseh stavbnih parcel v občini v predhodnem letu. Za izračun komunalnega prispevka na podlagi povprečja stroškov komunalne opreme se upošteva dejanska oprema stavbnega zemljišča. V zadevi ni sporno, da se predmetni zemljišči nahajata na območju, ki je po Odloku opredeljeno kot območje VIII (11. člen), in sicer gre za območje mestnih in predmestnih zazidav. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno uporabila Odlok, ko je določila koeficient zmogljivosti izrabe javne infrastrukture 0,65 in ne 0,51. Tožeča stranka tudi po presoji sodišča s povsem pavšalno navedbo, brez vsakršne obrazložitve, zgolj s sklicevanjem na neko drugo odmerno odločbo, v drugem postopku, kjer po navedbah drugostopenjskega organa niti dejansko stanje ni bilo enako kot v obravnavani zadevi, ni izkazala, da je tožena stranka uporabila napačen koeficient. Prav tako ni izkazala, kakšno korist bi dosegla, če bi tožena stranka uporabila drug koeficient. V kolikor bi tožena stranka uporabila koeficient 0,51 in ga znižala za 6% zaradi oprostitve za kabelsko omrežje, bi končni koeficient znašal več kot 0,3900, kolikor je znašal zmanjšan koeficient zaradi oprostitve za kabelsko omrežje in plin v izpodbijani odločbi, kar pa vsekakor ni v korist tožeče stranke.

Ker iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil tožeči stranki pri izračunu komunalnega prispevka od povprečja stroškov komunalne opreme odštet delež za plin in kabelsko omrežje, kamor se tožeča stranka po ugotovitvi tožene stranke ne bo mogla priključiti, ni utemeljen pavšalni in neobrazložen tožbeni ugovor, da ni bila upoštevana dejanska opremljenost stavbnega zemljišča. Da bi bila napačna ugotovitev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se bo tožeča stranka lahko priključila na elektroenergetsko, vodovodno, fekalno, telekomunikacijsko in cestno omrežje, tožeča stranka ni izkazala.

Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Glede na določbo 1. odstavka 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Kot tožbeni razlogi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Ker tožeča stranka v upravnem postopku ni predlagala izvedbe dokazov z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, odgovornega projektanta A.A. in ogledom na kraju samem, niti ni navedla, da je financirala ureditev znotraj območja predloga parcelacije, zaradi česar bi morala tožena stranka upoštevati znižanje, in tudi ni navedla razlogov, zakaj tega ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, gre za nedopustno tožbeno novoto. Sodišče zato teh dokazov ni izvedlo ter se do teh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o glavni stvari zajema tudi odločitev o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).