Jedro

Če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede dela tožbenega zahtevka, bo sodišče izdalo zamudno sodbo po prvem odstavku 318. člena ZPP le glede tega dela zahtevka. O preostalem delu bo v skladu s tretjim odstavkom istega člena odločilo s sodbo, s katero bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost tožene stranke (neodgovor na tožbo) ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. To pomeni tudi, da mora tožnik že v tožbi (saj ga sodišče v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne bo pozivalo s sklepom na popravo tožbe) navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede njegove višine. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo in s sodbo med drugim odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.016.500 SIT (12.587,63 EUR) odškodnine s pripadki Štožniku je prisodilo vso zahtevano odškodnino iz naslova premoženjske škode in 3.000.000 SIT (12.518,77 EUR) odškodnine odškodnine iz naslova nepremoženjske škodeĆ. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi in vse zaznamovane pravdne stroške. Meni, da sodišči nista pravilno uporabili določb 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) o izdaji zamudne sodbe. Iz izreka in obrazložitve ni razvidno v katerem delu gre za meritorno odločanje in v katerem delu za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče je navedlo, da je odločitev v obeh delih meritorna, kar je napačno. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, iz tožbe pa izhaja utemeljenost zahtevka v celoti, zato bi morali sodišči izdati zamudno sodbo, s katero bi zahtevku ugodili v celoti. Če sta sodišči šteli, da zahtevek ni utemeljen, bi morali pozvati tožnika, naj tožbo popravi, in če tega ne bi storil, bi lahko zahtevek zavrnili. Prvostopenjsko sodišče tožnika ni niti zaslišalo niti ni angažiralo predlaganega izvedenca medicinske stroke, čemur je pritožbeno sodišče pritrdilo. Sodišči sta tako odločali o višini odškodnine kar po prostem preudarku, čeprav sami nimata ustreznega strokovnega znanja za odločanje. Podredno meni tudi, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo in sta tožniku prisodili bistveno prenizko odškodnino po vseh naslovih nepremoženjske škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je na drugi in tretji strani pritožbene sodbe na zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka odgovorilo že pritožbeno sodišče in revizijsko sodišče z razlogi pritožbenega sodišča soglaša. Odločitev prvostopenjskega sodišča o izdaji zamudne sodbe in sodbe je pravilna in tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso(1).

Sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če so za to izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Zahtevku ugodi, če tožena stranka na tožbo v določenem roku ne odgovori, in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbenega zahtevka); in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbenega zahtevka), izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Zamudno sodbo je mogoče združiti z delno sodbo, saj ZPP nikjer ne izključuje možnosti izdaje delne zamudne sodbe. Če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede dela tožbenega zahtevka, bo sodišče izdalo zamudno sodbo po prvem odstavku 318. člena ZPP le glede tega dela zahtevka. O preostalem delu bo v skladu s tretjim odstavkom istega člena odločilo s sodbo, s katero bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri obeh sodbah pa bo odločitev sodišča vsebinska (meritorna).

Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 96/2002 - ZPP-A) dalje (od 29.11.2002) ni več dolžnosti sodišča, da v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka s sklepom pozove tožnika, naj v določenem roku tožbo ustrezno popravi. Novela ZPP-A se uporablja tudi v obravnavani zadevi, saj je tožnik tožbo vložil 5.9.2005. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost tožene stranke (neodgovor na tožbo) ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. To pomeni tudi, da mora tožnik že v tožbi (saj ga sodišče v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne bo pozivalo s sklepom na popravo tožbe) navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede njegove višine. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Tožnik tako zmotno meni, da bi ga morali sodišči zaslišati in angažirati predlaganega izvedenca, saj ne razpolagata z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko odločali. Sporna dejstva se ugotavljajo z zaslišanjem strank (257. člen ZPP), dokaz z izvedencem pa se izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ob izdaji zamudne sodbe, ko so upoštevna le dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi in le-ta seveda tudi niso sporna, tako tudi z vidika določb ZPP o izvajanju dokazov ne obstoji dolžnost sodišča zaslišati stranko in angažirati predlaganega izvedenca.

Pri sami uporabi materialnega prava (določanje višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode) pa ravna sodišče enako, kot da bi bila sodba rezultat kontradiktorne obravnave. Prvostopenjsko sodišče je tako zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode po višini (z zamudno sodbo) le delno ugodilo, in sicer je o zahtevku odločalo na podlagi tožbenih navedb in ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava glede (s sodbo) zavrnjenega dela tožbenega zahtevka se je zato revizijsko sodišče omejilo le na tisto dejansko podlago, ki jo je kot pravno relevantno navedlo prvostopenjsko sodišče. Podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe. Ob takšni dejanski podlagi je ugotoviti, da z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode sodišči nista zmotno uporabili pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), saj je prisoja 3.000.000 SIT (12.518,77 EUR) primerljiva s siceršnjo prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Revizijsko sodišče ob tem še pripominja, da bi se tožnik delni zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode lahko izognil na dva načina, in sicer s postavitvijo takšnih tožbenih trditev, ki (tudi ob preverjanju morebitnih nasprotij med njimi in predloženimi listinskimi dokazi ter splošno znanimi dejstvi) utemeljujejo tožbeni zahtevek v celoti tudi po višini, ali s postavitvijo tožbenega zahtevka, ki ni pretiran v primerjavi s prisojo odškodnin v podobnih zadevah.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi VS RS II Ips 45/2002 z dne 5.2.2003 in II Ips 493/2003 z dne 14.7.2004.