Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno verjelo oškodovancu, čigar izpovedba je podprta tudi z zanesljivimi dokazi.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilost ocene, da je oškodovanec obtožencu izročil 450 DEM zaradi resne grožnje, ne pa prostovoljno.

Verbalna in večkrat ponovljena grožnja dveh odraslih moških (obtoženca in neznanca), ki sta od oškodovanca zahtevala, da mora kupiti zapestnico, "sicer bo sam kriv za nastale posledice", ki sta oškodovanca obstopila in ga spremljala (2 km) vse do stanovanja oškodovančevega prijatelja, od katerega si je izposodil denar, tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja resno grožnjo, pod vplivom katere je oškodovanec obtožencu izročil denar. Okoliščine, da je oškodovanec kupil brezvredno zapestnico, katere nakup je sicer ves čas odklanjal in da se pri tem ni upiral, samo še potrjuje oceno, da je tudi sam osebno grožnjo doživljal kot resno.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 5.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obtoženi je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odst. 172. čl. KZ RS in na podlagi navedene zakonske določbe obsojen na šest mesecev zapora. Oškodovancu I.A. je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek "v tolarski protivrednosti zneska 450 DEM". Obtožencu so bili na podlagi 1. odst. 98. čl. ZKP naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Četudi obtoženec zagovora ni spreminjal, kot navaja pritožnik, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo: najprej zato, ker njegov zagovor prepričljivo izpodbijajo verodostojne priče - oškodovanec I.A. ter I.P. in P.S., pa tudi zato, ker izpovedbe prič I.L., M.D. in S.C., na katere se sklicuje pritožnik, nimajo takšne dokazne vrednosti, da bi se moglo sodišče prve stopnje opreti nanje.

Iz razlogov izpodbijane sodbe na 3. strani povsem določno izhaja, zakaj sodišče prve stopnje omenjenim pričam ni verjelo, torej ni utemeljen pritožnikov očitek, da sodba v tem smislu ni obrazložena.

Pritrditi je treba izpodbijani sodbi, da priči M.D. in S.C. nista vedeli povedati nič določnega glede datuma zatrjevanega dogodka in da zato takšna njuna izpovedba ne potrjuje obtoženčevega alibija. Priča I.L. pa je, sicer povsem nepomemben dogodek, kljub poteku dveh let opisal tako podrobno, da je sodišče prve stopnje že zaradi tega utemeljeno dvomilo v njegovo iskrenost, zlasti še, ker je obtoženčev dober prijatelj. K temu je treba še dodati, da sta I.L. in obtoženec med drugim različno pojasnjevala tudi razloge za obisk S.C.: prvi je namreč navajal, da sta šla k njemu zato, ker je moral napraviti posteljico za njegovega otroka, obtoženec pa je trdil, da bi S.C. pomagal pri nastavitvi krožne žage. Tudi takšno razhajanje v njunih izpovedbah vnaša dodatne dvome v njuno verodostojnost. Sicer pa so bile izpovedbe obtoženca in omenjenih prič prepričljivo ovržene tudi s skladnimi izpovedbami prič I. P., oškodovanca I.A. in P.S., pri čemer tudi pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenih okoliščin, ki bi vnašale kakršnekoli dvome v iskrenost njihovih izpovedb. Končno tudi obisk oškodovanca in I.P. na obtoženčevem domu po dogodku, ko sta od obtoženca zahtevala vrnitev denarja (tega tudi obtoženec sam ne zanika) ter kasnejša oškodovančeva ovadba zoper obtoženca, katerega oškodovanec do takrat sicer ni poznal, pritrjujejo oceni izpodbijane sodbe, da je dogodek res potekal tako, kot ga opisuje oškodovanec in da ne gre za izmišljen dogodek.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ocene izpodbijane sodbe, da oškodovanec obtožencu 450 DEM ni izročil prostovoljno, pač pa zaradi resne grožnje obtoženca in neznane osebe, pri čemer obtožba obtožencu niti ne očita uporabo sile, kot navaja pritožnik. Verbalna in večkrat ponovljena grožnja dveh odraslih moških (obtoženca in neznanca), češ da mora kupiti zapestnico (šlo je za povsem brezvredno blago), "sicer bo sam kriv za nastale posledice" ter njuno ravnanje, ko sta oškodovanca obstopila in ga spremljala vse do stanovanja I.P., pri katerem si je oškodovanec izposodil denar, tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja resno grožnjo, pod vplivom katere je oškodovanec obtožencu izročil 450 DEM. Ravno okoliščina, da oškodovanec med izvajanjem te grožnje ni storil ničesar in da se ni poskušal upreti, dokazuje, da je tudi sam osebno to grožnjo doživljal kot resno in da si je raje sposodil denar ter "kupil" brezvredno zapestnico, katere nakup je sicer ves čas odklanjal. Po navedenem je torej treba ugotoviti, da so bila vsa odločilna dejstva v postopku na prvi stopnji pravilno in zanesljivo ugotovljena in da zato pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niso podani.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji (člen 379 ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila obtožencu glede na ugotovljene okoliščine izrečena primerna kazen. Že sodišče prve stopnje je upravičeno opozorilo na obtoženčevo odločnost in vztrajnost, ko je oškodovanca vsiljivo prestregel in ga spremljal skupaj z neznancem približno 2 km do stanovanja I.P., kjer si je izposodil denar. Pomemben in za obtoženca obremenilen je tudi podatek, da je doslej že bil sodno kaznovan: v letu 1980 za kaznivo dejanje tatvine in v letu 1986 za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja, torej v obeh primerih za kaznivi dejanji, katerih značilnost je prilaščanje tujih stvari oziroma pridobivanje protipravne premoženjske koristi ter uporaba nasilja. Glede na to, da je obtoženec s ponovitvijo sedaj obravnavanega kaznivega dejanja pokazal, da ga pogojni obsodbi, izrečeni v prejšnjih postopkih nista odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj ter spričo okoliščin, v katerih je bilo storjeno sedaj obravnavano kaznivo dejanje, tudi pritožbeno sodišče izrečeno kazen ocenjuje kot primerno.

Po navedenem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 98. čl. in 101. čl. ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ) je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).