Jedro

Uporaba določb o zaslišanju oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz 3. odstavka 65. člena ZKP (5. in 6. odstavka 331. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.I. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je spoznalo obsojenega Š.I. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 2. odstavku 183. člena KZ ter mu izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na štiri leta, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojenčev zagovornik je dne 09.10.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter po 2. odstavku 371. člena ZKP (razloga iz 2. in 3. točke 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da je zahteva neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter po 2. odstavku 371. člena ZKP obramba skuša uveljaviti v tem postopku nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko ponuja svojo oceno izvedenih oziroma predlaganih dokazov, ki pa se razlikuje od ocene sodišča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, "da so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami in predlaganimi ter izvedenimi dokazi, zaradi česar se sodba višjega sodišča ne da preizkusiti". Čeprav vložnik zahteve ob navedenem izrecno zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe Zakona o kazenskem postopku, pa je iz nadaljevanja obrazložitve mogoče razbrati, da zagovornik pravzaprav izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. V strnjeni obliki je njegove navedbe mogoče povzeti v ugotovitvah, da je oškodovanka "izpovedovala pod vplivom sugestij okolice" in da si je dejanje izmislila; slednje pa naj bi smiselno izhajalo tudi iz pisma "drugega po vrsti rojenega otroka obsojenca", potrjeno pa naj bi bilo tudi s pismom matere oškodovanke, ki se nahaja v prilogi pritožbe zoper sklep o obnovi kazenskega postopka. Zagovornik s takšnimi navedbami oporeka oceni sodišča glede verodostojnosti in zanesljivosti oškodovankine izpovedbe, torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi glede pravno relevantnih dejstev ter ponuja svoje zaključke. Na ta način uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, na katerega pa se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče sklicevati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišči prve in druge stopnje naj bi s tem, "ker nista upoštevali dokaznega predloga obrambe, da se na glavni obravnavi zasliši mladoletna oškodovanka oziroma posredno preko izvedenca nevropsihiatra oziroma konzilija strokovnjakov", kršili 5. in 6. odstavek 331. člena ZKP. Višjemu sodišču pa vložnik zahteve tudi očita, da pri svoji odločitvi naj ne bi upoštevalo določb 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, "ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja in predlaganja dokazov, ki lahko vplivajo na uspešno obrambo z zaslišanjem prič".

Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da obramba na glavni obravnavi predloga za neposredno zaslišanje mladoletne oškodovanke ni podala, zato že iz tega razloga nižjima sodiščema ni mogoče očitati, da tega dokaznega predloga nista upoštevali. Na pritožbo zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, ko je iz istega razloga uveljavljal kršitev načel kontradiktornosti in neposrednega izvajanja dokazov, je višje sodišče v svoji odločbi obširno in pravilno pojasnilo, da po določbi 5. odstavka 331. člena ZKP neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz 3. odstavka 65. člena ZKP, med katere spada tudi obravnavano kaznivo dejanje, na glavni obravnavi ni dopustno. Med drugim je tudi poudarilo, da je bil zagovornik navzoč pri zaslišanju mladoletne oškodovanke pri preiskovalnem sodniku in da ji je tudi zastavljal vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja (l. št. 86), da je zagovornik predlagal le odreditev izvedenca psihiatrične stroke v zvezi z oceno oškodovankine osebnosti in njeno domnevno sugestibilnostjo. Ta predlog je sodišče prve stopnje, ki glede na načelo proste presoje dokazov samo presoja, katere dokaze bo izvedlo (1. odstavek 18. člena ZKP), obrazloženo zavrnilo, višje sodišče pa je pritrdilo njegovi oceni, da izvedba tega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna.

Iz zagovornikove zahteve ni povsem jasno, v čem naj bi bila podana kršitev procesnih določb 5. in 6. odstavka 331. člena ZKP. Že višje sodišče je, kot je že bilo omenjeno, pojasnilo, da neposredno zaslišanje mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi ni bilo dopustno. Sodišče mora v takšnem primeru odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju mladoletne oškodovanke. Po 6. odstavku 331. člena ZKP pa lahko z dovoljenjem senata stranke na glavni obravnavi postavijo posredna vprašanja in če se izkaže, da so ta utemeljena in da je za razjasnitev dejanskega stanja potrebno ponovno zaslišanje oškodovanke, se to opravi preko preiskovalnega sodnika skladno z določbo 338. člena ZKP in z uporabo določbe, ki se nanaša na preiskovalna dejanja. Takšnega predloga pa obramba med postopkom ni podala. Prav tako tudi ni predlagala zaslišanja mladoletne oškodovanke s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka (2. odstavek 240. člena ZKP). Dokazni predlog za odreditev izvedenstva zaradi ocene oškodovankinih osebnih lastnosti pa je sodišče, kot je že bilo omenjeno, zavrnilo kot neutemeljen.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP), saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Iz enakih razlogov kot v postopku na prvi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).