Jedro

Če organ oziroma pošta nista seznanjena s tem, da se stranka nahaja v zaporu, se ne more opraviti vročanje upravne odločbe po 93. členu ZUP. Če je v takem primeru opravljeno vročanje po 87. členu ZUP in je bila odločba tožniku puščena v hišnem predalčniku, se šteje, da mu je bila vročena z dnem preteka 15-dnevnega roka za dvig pošiljke, šteto od dneva, ko mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot prepozno zavrglo tožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 13. 6. 2007, ki je postala dokončna z odločbo tožene stranke z dne 12. 11. 2007. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje po 152. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. Gradbeni inšpektor je med drugim odločil, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo dvojnega kozolca s prizidkom na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., v postavljenem roku odstraniti navedeni objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so tožnikove trditve v zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe premalo konkretizirane. Tožnik ni navedel identitete znanca, ki naj bi mu dne 14. 1. 2008 prinesel drugostopenjsko odločbo v zapor. Poleg tega ni predložil nobenih dokazov, da je bil v času vročanja res v zaporu. Tako tudi ni mogoče šteti, da bi upravni organ moral opraviti vročitev po 93. členu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli obvestil upravni organ, da je na prestajanju zaporne kazni, niti ni tega sporočil pošti. S tem je nase prevzel tveganje, da ne bo pravočasno obveščen o odločitvah upravnih organov. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP je bila vročitev opravljena 20. 12. 2007, 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 potekel 21. 1. 2008, dne 23. 1. 2008 vložena tožba pa je prepozna.

3. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da so podatki v tožbi skopi, saj je pooblaščenka razpolagala zgolj s podatki preko njegovih znancev in njegove partnerke. Pošiljko, ki je bila poslana na naslov ..., je prevzel njegov oče ter jo šele čez nekaj časa izročil ..., slednja pa jo je nato odnesla tožniku v zapor. Tožnik ima sedaj prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., kjer je imel do 19. 4. 2007 prijavljeno začasno prebivališče, zato bi morale biti poštne pošiljke poslane na ta naslov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je pravno pomembno za odločitev vprašanje, kdaj je bil drugostopenjski upravni akt vročen tožniku, saj je od tega odvisno, ali je bila tožba vložena pravočasno. Tožnik je v tožbi navedel, da je izpodbijano odločbo prejel v zaporu dne 14. 1. 2008. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so navedbe o vročitvi premalo konkretizirane, saj tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov (potrdila o prestajanju zapora ali dovolilnice za obisk znanca, ki naj bi mu izročil upravno odločbo). Tožnik je sicer v tožbi predlagal svoje zaslišanje v zvezi z vsemi svojimi tožbenimi navedbami, vendar po presoji Vrhovnega sodišča samo s svojim zaslišanjem ne bi mogel dokazati dejstva nastopa prestajanja kazni zapora in zatrjevanega načina vročitve odločbe. Iz upravni spisov tudi ne izhaja, da bi tožnik o prestajanju zaporne kazni obvestil upravni organ, niti, da bi to sporočil pošti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru za vročanje ne pride v poštev določba 93. člena ZUP, po kateri se osebam, ki jim je vzeta prostost, vročajo dokumenti po upravi zavoda, v katerem so.

7. Zato se na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev drugostopenjske upravne odločbe v obravnavani zadevi opravljena dne 20. 12. 2007, saj je bilo v tožnikovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu dne 4. 12. 2007, 15-dnevni rok iz tretjega odstavka 87. člena ZUP za prevzem dokumenta se je iztekel dne 19. 12. 2007, naslednji dan pa je bila tožniku v predalčniku puščena drugostopenjska odločba. V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iztekel 21. 1. 2008, zaradi česar je bila tožba dne 23. 1. 2008 vložena prepozno. Zato je takšno tožbo sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Pritožbene navedbe, da je tožnik tekom upravnega postopka dejansko živel na drugem naslovu (...), ter s tem v zvezi predloženi dokazi (potrdilo o začasnem prebivališču, potrdilo o prijavi stalnega prebivališča ter dopis tožene stranke v drugi upravni zadevi), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj sme tožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tožnik sicer navaja v pritožbi, da so bili navedbe v tožbi skope, ker je pooblaščenka razpolagala zgolj s podatki preko tožnikovih znancev oziroma partnerke. To pa ni opravičljiv razlog za pritožbeno novoto, saj sta imela tožnik in njegova pooblaščenka zadostno možnost primernega komuniciranja, saj med drugim drugi odstavek 73. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1 določa, da je obsojencu treba omogočiti, da ga na njegovo zahtevo obišče pooblaščenec, ki ga zastopa v njegovih zadevah. Tožnik in njegova pooblaščenka pa bi lahko uporabila tudi druga sredstva komuniciranja (telefon, faks itd.). Prav tako so iz istega razloga pravno neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi je tožnik konkretiziral tožbene navedbe, kako je v zaporu prejel drugostopenjsko upravno odločbo.

9. Tožnik je sicer v vlogi, ki jo je naslovil kot „pritožba zoper sklep Upravnega sodišča Republika Slovenije z dne 16. 6. 2008“, med drugim predlagal, da se ta vloga prvenstveno obravnava kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na naslov vloge in nadaljnje besedilo vloge, v kateri tožnik navaja, da vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep v zakonitem roku ter predlaga njegovo razveljavitev, je sodišče prve stopnje pravilno štelo tožnikovo vlogo kot pritožbo in jo kot tako predložilo v reševanje Vrhovnemu sodišču. Tudi če bi sodišče prve stopnje njegovo vlogo obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, z njim ne bi mogel uspeti, saj bi bil prepozen (drugi in četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.