Jedro

Iz priloženih potrdil ne izhaja, da bi tožnica dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo.

Prejemki, ki se upoštevajo kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, so navedeni v prvem odstavku 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Preživnine ni med temi prejemki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo RS. Z isto odločbo je tudi zavrnil prošnjo njenega pooblaščenca za podaljšanje roka za predložitev dokazov v postopku sprejema v državljanstvo za tožnico. V obrazložitvi odločbe navaja, da je vlogo tožnice obravnaval skladno z 10. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Navaja, kaj vse je tožnica priložila k vlogi ter povzema vse dopolnitve vloge in prošnje tožničinega pooblaščenca za podaljšanje roka za predložitev ustreznih dokazov. Prvostopenjski organ je vlogo tožnice zavrnil zato, ker je ugotovil, da iz vseh predloženih dokazil ne izhaja, da tožnica dejansko živi v Sloveniji deset let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, prošnja pa je zavrnjena tudi zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ker tožnica nima zagotovljenih sredstev, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. V skladu s 3. členom Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije mora oseba sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno stanje, prejemati vsaj dve leti neprekinjeno, iz potrdila študentskega servisa, ki ga je predložila tožnica, pa izhaja, da sredstev ne prejema vsaj dve leti neprekinjeno. Vlogi je bila priložena tudi kopija pogodbe o preživljanju, ki pa se ne upošteva kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da je bila med tistimi državljani bivše SFRJ, ki so bili izbrisani. Stalno prebivališče je imela od rojstva 22. 2. 1986 do 2. 8. 1991 v Ljubljani na enem in od 2. 8. 1991 do 26. 2. 1992 na drugem naslovu. Upravna enota Logatec ji je izdala dovoljenje za začasno prebivanje dne 21. 4. 2006. Na podlagi tega dovoljenja prebiva, študira in kot študent tudi dela v Republiki Sloveniji. Ne glede na določbe 10. člena ZDRS je bila tožnica že ob vložitvi vloge mnenja, da glede na to, da je rojena v Republiki Sloveniji, izpolnjuje pogoj za pridobitev državljanstva po petem odstavku 12. člena ZDRS ali pa na podlagi dejstva, da je njena mati A.A. pridobila državljanstvo Republike Slovenije pred dopolnitvijo polnoletnosti tožnice. Tožnica meni, da izpolnjuje vse pogoje iz 10. člena ZDRS. Predlagala je zaslišanje številnih prič v upravnem postopku, ki bi nesporno izkazale, da je tožnica od rojstva do vpisa v osnovno šolo v BiH živela v Republiki Sloveniji in da od zaključka šolanja v BiH, to je od 14. 6. 2005 do danes prav tako biva v Republiki Sloveniji. Prav tako bi priče izkazale, da je tožnica materialno in socialno preskrbljena predvsem zaradi osebnega študentskega dela ter pomoči matere in ostalih sorodnikov. Prav tako se je od rojstva do odhoda v BiH leta 1993 neprekinjeno zdravila v Republiki Sloveniji. Upravni organ je izrazil dvom, ali tožnica dejansko živi v Sloveniji. V konkretnem primeru so bila tudi bistveno kršena pravila postopka, in sicer tožnici v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnica bi s svojo izjavo in izjavo predlaganih prič nedvomno izkazala, da v Republiki Sloveniji živi 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje. Hkrati je bila mama tožnice vse do 17. 9. 1993 zaposlena, to je do začetka šolanja tožnice v BiH. Tožnica je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo dne 26. 3. 2010, pred tem je v Sloveniji živela več kot 5 let. Dne 11. 8. 2005 so namreč organi BiH tožnici izročili potni list, na podlagi katerega je nemoteno bivala v Sloveniji. Tožnica biva v Sloveniji najmanj od 9. 10. 2005, to pa je več kot 5 let. Dne 24. 7. 2010 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD). Na podlagi predpisanega bi morala tožena stranka tožnici po uradni dolžnosti izdati posebno odločbo, kot vsem otrokom izbrisanih, ki se jim dovoljenje za stalno prebivanje izda po noveli ZUSDDD, se hkrati po uradni dolžnosti izda posebna odločba za nazaj. Ta odločba potrjuje, da so imeli izbrisani in otroci izbrisanih v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in da so imeli v tem času v Republiki Sloveniji tudi prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem so imeli prijavljeno stalno prebivališče ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi ter izpodbijani akt odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da ji podeli državljanstvo Republike Slovenije ali pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnice v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDRS v 10. členu določa, katere pogoje mora izpolnjevati oseba, ki prosi za naturalizacijo, da jo lahko pristojni organ po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Med temi pogoji je tudi ta, da mora ta oseba dejansko živeti v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS) ter da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da iz priloženih potrdil ne izhaja, da bi tožnica dejansko živela v Sloveniji neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, strinja pa se tudi s tem, da ni dokazov, da bi bil izpolnjen pogoj, da bi imela tožnica zagotovljena sredstva za preživljanje. Skladno z 3. členom Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS šteje, če prosilec vsaj 2 leti neprekinjeno prejema enega izmed naslednjih prejemkov, ki so v nadaljevanju našteti. Tožnica je vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo 1. 4. 2010, kar pomeni, da bi morala od 1. 4. 2008 neprekinjeno prejemati sredstva, iz potrdil študentskega servisa pa izhaja, da je sredstva prejemala šele od 17. 11. 2009 dalje. Sodišče se tudi strinja s prvostopenjskim organom, da ni možno upoštevati kot sredstva za zagotavljanje materialne in socialne varnosti pogodbe o preživljanju. Prejemki, ki se upoštevajo, so navedeni v prvem odstavku 3. člena prej citirane Uredbe, preživnine pa ni med temi prejemki.

Tožnica v tožbi navaja, da na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki ga je izdala Upravna enota Logatec 21. 4. 2006, prebiva, študira in kot študent dela v Republiki Sloveniji, vendar pa četudi se vzame ta datum, od katerega naj bi neprekinjeno bivala v Republiki Sloveniji, je to manj kot 5 let pred vložitvijo prošnje. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bila prošnja vložena 1. 4. 2010, torej bi tožnica morala od 1. 4. 2005 neprekinjeno bivati v Republiki Sloveniji.

Tožnica tudi navaja, da ne glede na določbe 10. člena ZDRS meni, da izpolnjuje pogoj za pridobitev državljana po petem odstavku 12. člena ZDRS. Te tožbene navedbe sodišče ne more sprejemati, saj je bila prošnja za sprejem v državljanstvo vložena na podlagi 10. člena ZDRS. Pooblaščenec tožnice je bil namreč z dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 4. 2010 izrecno pozvan, naj opredeli pravno podlago za sprejem tožnice v državljanstvo RS. Pooblaščenec je z dopisom z dne 22. 4. 2010 odgovoril, da naj bo podlaga 10. člen ZDRS.

Nadalje tožnica navaja, da bi lahko številne priče potrdile, da tožnica od rojstva do vpisa v osnovno šolo v BIH ter po tem od 14. 6. 2005 do danes prebiva v Republiki Sloveniji. Kot je bilo že zgoraj navedeno, bi morala tožnica neprekinjeno živeti v Republiki Sloveniji najmanj od 1. 4. 2005 dalje, da bi bilo to 5 let pred vložitvijo prošnje, ne pa šele od 14. 6. 2005 dalje. Iz navedenih razlogov sodišče ni razpisalo glavne obravnave, da bi zaslišalo predlagane priče, saj tožnica v tožbi sama navaja datume, od katerih naj bi neprekinjeno živela v Sloveniji pred vložitvijo prošnje, ki pa kažejo na manj kot petletno obdobje.

Tožnica tudi navaja, da so bila kršena pravila postopka, ker stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče se s to navedbo ne more strinjati. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je prvostopenjski organ tožničinega pooblaščenca pred izdajo odločbe seznanil z vsemi ugotovitvami v postopku, in sicer z dopisom št. 213-9/2010-4 z dne 22. 10. 2010. V tem dopisu ga je seznanil s tem, da iz potrdil ne izhaja, da tožnica dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, opozoril pa je tudi na to, da sredstev za preživljanje ne prejema vsaj 2 leti neprekinjeno. Prav tako je opozoril na to, da se pogodba o preživljanju ne upošteva kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. V tem dopisu je dal rok 15 dni, ko bi lahko pisno sporočil morebitna nova dejstva in okoliščine v predmetni zadevi, ki bi bila pomembna za odločbo in bi lahko vplivala na drugačno odločitev upravnega organa. Obenem je zaprosil, naj se izjavi o vseh navedenih ugotovitvah v postopku in za svoje navedbe predloži morebitne dokaze. Po vsem tem sodišče meni, da je bilo v celoti upoštevano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Nadalje tožnica v isti tožbi navaja, da v Sloveniji biva najmanj od 9. 10. 2005 dalje, vendar pa je tudi to manj kot 5 let neprekinjenega bivanja pred vložitvijo prošnje, saj bi morala neprekinjeno bivati vsaj od 1. 4. 2005 dalje, ne pa šele od 9. 10. 2005 dalje.

Ker se tožnica v tožbi sklicuje tudi na določila novele ZUSDDD, sodišče pojasnjuje, da ta določila ne urejajo postopka sprejema v državljanstvo, temveč se ta zakon nanaša na pridobitev pravice do stalnega prebivališča, torej gre za dva ločena postopka, kar je tožena stranka tožnici tudi pojasnila v drugostopenjski odločbi.

Ker so tožbene navedbe neutemeljene in ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.