Jedro

Zakon je pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja oz. pogoje za odvzem in prenehanje dovoljenja uredil s polnim spoštovanjem domneve nedolžnosti, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odvzela dovoljenje tožniku za opravljanje funkcije upravitelja (1. točke izreka) ter odločila, da se tožnik v treh delovnih dneh po izdaji te odločbe izbriše iz seznama upraviteljev (2. točka izreka). Svojo odločitev je utemeljila z določbo 1. točke prvega odstavka 109. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, upravitelju odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona. Iz obvestila Okrajnega sodišča v Mariboru in priložene pravnomočne sodbe opr. št. III K 10835/2009 izhaja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki se preganja po uradni dolžnosti, s tem pa je bil izpolnjen tudi pogoj, da je minister po uradni dolžnosti uvedel postopek odvzema dovoljenja za upravljanje funkcije upravitelja in v skladu s tretjim odstavkom 109. člena ZFPPIPP izdal izpodbijano odločbo. Odločitev o tem, da se tožnik iz seznama upraviteljev izbriše v treh delovnih dneh po izdaji odločbe, pa temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 113. člena ZFPPIPP.

V tožbi tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke zaradi kršitve pravil postopka in nepopolno ugotovljenega stanja, kršitve materialnega predpisa in kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zatrjuje, da tožena stranka pri izdaji odločbe o odvzemu dovoljenja ni uporabila pravilne materialne podlage, saj je tožeča stranka pridobila dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja dne 9. 4. 2004, na podlagi 78. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ta zakon pa je veljal do 1. 10. 2008, ko je začel veljati ZFPPIPP. V poslovni register je bila vpisana kot samostojni podjetnik dne 21. 10. 2008. Tožena stranka bi torej morala pri odločanju o odvzemu dovoljenja upoštevati čas storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ne zgolj samo dejstvo obstoja pravnomočne kazenske obsodbe, ne glede na to kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. V času storitve kaznivega dejanja (2003 oz. 2004) obsodilna sodba še ni bila pogoj, da bi se nekomu lahko odvzelo oz. dodelilo dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja. Zaradi tega pomeni uporabi določbe 109. člena ZFPPIPP poseg v njeno zakonito pridobljeno pravico, za kar v zakonu ni pravne podlage. Opozarja tudi na kršitev temeljne pravice do pravnega varstva (25. člen Ustave RS), ker se v danem primeru odločba ministra izvrši na podlagi njene dokončnosti in izvršljivosti, ne pa tudi pravnomočnosti. Tožeča stranka ni imela nikakršne pravne možnosti, da bi preprečila izvršitev akta, ki je radikalno posegel v njeno pridobljeno pravico opravljanja funkcije upravitelja in s tem praktično izničil pravico do pritožbe, ne glede na to, da je zoper izpodbijano odločbo dopusten upravni spor. Ker gre za izjemno radikalen ukrep, ki se lahko do določene mere primerja s kazenskim postopkom, bi tudi v tem primeru lahko uporabili analogijo 27. člena Ustave RS, ki ji zagotavlja, da se vsakdo šteje za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tožeča stranka zaradi tega ocenjuje, da je tretji odstavek 109. člena in 2. točka 113. člena ZFPPIPP v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva in temu posledično pomeni 2. točka izpodbijane odločbe kršitev temeljne človekove pravice. Glede na navedene ugotovitve in pravna dejstva, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter s svojo sodbo odloči o stvari. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke, da bi bila pri odločanju o odvzemu dovoljenja dolžna upoštevati čas storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ne zgolj samo dejstva obstoja pravnomočne kazenske obsodbe, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. V zvezi s tem tudi poudarja, da se v postopku odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja uporabljajo določbe veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V tem zakonu pa nikjer ni zapisana smiselna uporaba KZ ali ZKP, zato je nesmiselna navedba, da se v postopku ne bi smela upoštevati pravnomočna obsodilna sodba za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo ZFPPIPP. Načelo zakonitosti opredeljeno v 2. členu KZ-1 se namreč uporablja le kazenskem pravu, v smislu, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil, kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija. V konkretnem primeru pa je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje, ki je bilo predpisano že v času storitve in zgolj v tem delu se sme uporabiti določba KZ-1. Nadalje navaja, da je v upravnem postopku veljavno načelo zakonitosti, določeno v 6. členu (ZUP), po katerem organ odloča v upravni zadevi po zakonu, po podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnostih in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Tožena stranka bi kršila načelo zakonitosti v upravnem postopku, v kolikor bi posegla v pravni položaj tožeče stranke samovoljno, mimo in preko pooblastil, ki ji jih daje zakon. Tožena stranka je tako ob spoštovanju temeljnega načela zakonitosti v upravnem postopku dolžna izvajati pristojnosti, ki ji jih nalaga veljavni ZFPPIPP in tako tudi določbo 1. točke prvega odstavka 109. člena citiranega zakona glede odvzema dovoljenja v primeru pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da citirani zakon nima nobene prehodne določbe, ki bi predpisovala, da se 109. člen uporablja le v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo ZFPPIPP. Funkcija stečajnega upravitelja je posebna funkcija, ki zahteva osebnostno primernost posameznika, ki jo opravlja, podobno kot to velja za notarje, izvršitelje in podobno. Zato je samoumevno, da se pravnomočne kazenske obsodilne sodbe za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred uveljavitvijo ZFPPIPP ne morejo kar ignorirati. Zato analogija glede uporabe 28. člena Ustave RS, ki govori o načelu zakonitosti v kazenskem pravu in ne v upravnem pravu in na katero se sklicuje tožeča stranka po mnenju tožene stranke ni dovoljena. Enako po mnenju tožene stranke velja za analogijo glede 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti). Kot neutemeljen zavrača tudi očitek tožeče stranke, da ji je bila kršena pravica do pravne varnosti in pravnega varstva. Zoper odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje upravitelja je bil možen upravni spor, kot posebno pravno sredstvo, s katerim se zagotavlja temeljni namen instančnosti, ki je v tem, da je tožba v upravnem sporu glede obsega izpodbijanja enako učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Tožeča stranka lahko v tožbi uveljavlja vse razloge, ki bi jih lahko uveljavljala tudi pritožbi. V zvezi z dokončnostjo in pravnomočnostjo določbe tožena stranka vztraja, da je treba uporabiti tretji odstavek 13. člena ZUP in drugi odstavek 230. člena ZUP. Pritožba zoper odločbo ministra bi bila dovoljena le, če bi bila predpisana z zakonom, zakon pa bi moral določiti tudi, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi. Ni v nasprotju s 25. členom Ustave RS, da v primeru odvzema dovoljenja upravitelju ni pritožbe, saj je v takem primeru dovoljen upravni spor. 25. člen Ustave RS namreč določa pravico do pravnega sredstva, kar pa ni nujno vedno pritožba, lahko je tudi kakšno drugo pravno sredstvo, v konkretnem primeru je to upravni spor, v skladu z veljavnim Zakonom o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke glede protiustavnosti določb ZFPPIPP tožena stranka meni, da ne obstajajo argumenti, ki bi bili podlaga za postopek Upravnega sodišča RS po 156. členu Ustave RS. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. točke prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz določbe tretjega odstavka 108. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 109. člena citiranega zakona, je zakon pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja oz. pogoje za odvzem in prenehanje dovoljenja, v delu, ki so vezani na ugotavljanje vrednosti javnega zaupanja v povezavi s kazensko odgovornostjo kandidata uredil s polnim spoštovanjem domneve nedolžnosti, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Navedeno pa upoštevaje določbo 6. člena ZUP oziroma načelo zakonitosti, pomeni, da je bil ZFPPIPP v izpodbijani odločbi pravilno uporabljen. Iz tega razloga je zato neutemeljen tožbeni ugovor, da bi moral biti pri odločanju o odvzemu dovoljenja relevanten tudi čas storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na neustavnost določb ZFPPIPP, ker zoper odločitev o odvzemu dovoljenja ni dovoljena pritožba. 25. člen Ustave RS določa pravico do pravnega sredstva, kar pa ni nujno vedno pritožba, lahko je tudi kakšno drugo pravno sredstvo, v konkretnem primeru je to upravni spor.

Glede na navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.