Jedro

Po večinski praksi sodišč se kot čas, ko je odvetnik delo opravil, ne šteje trenutek, ko je bil postopek uveden, ampak je bistven čas odločanja sodišča o stroških postopka, ker takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Čas odločanja o nagradi, ki se odvetniku izplača na podlagi dodeljene BPP, je sicer lahko drug, kot je čas, ko o stroških odloči razpravljajoče sodišče, vendar pa lahko tudi organ za BPP o stroških za sestavo pritožbe odloča šele po tem, ko je bila pritožba sestavljena in vložena, saj ta storitev ni mogla biti opravljena pred tem

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je predsednik Okrožnega sodišča v Krškem tožniku odmeril nagrado in stroške zastopanja v višini 520,64 EUR. V presežku je njegov predlog zavrnil.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik kot odvetnik z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem, številka Bpp 51/2022, z dne 2. 2. 2022 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu v zadevi P 287/2018 z dne 17. 12. 2021. Tožnik je priglasil 1.500 točk za pritožbo, 2 in 1 odstotek materialnih stroškov ter 22-odstotni davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Organ za BPP mu je zato, sklicujoč se na šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), odmeril nagrado in stroške za opravljeno delo na podlagi priglašenega stroškovnika, v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ter načeloma primernosti in potrebnosti. Tožniku je tako, upoštevajoč vrednost spora 83.965,65 EUR, v skladu s tar. št. 20/1 OT (pravilno: 22/1 OT; opomba sodišča) za pritožbo priznal 1.100 točk in dodatnih 25 odstotkov (275 točk), skupaj 1.375 točk, višji zahtevek pa je zavrnil.

3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom v zavrnilnem delu ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem navaja, da ni sporno, da je vrednost spornega predmeta znašala 83.965,65 EUR, vendar pa je bila tožba vložena leta 2018, torej pred 6. 4. 2019, ko se je začela uporabljati povišana vrednost točke, zato bi morala toženka pri odmeri nagrade v skladu s tretjim odstavkom 12. člena OT upoštevati osnovo 1.200 ter dodatnih 25 odstotkov, kar skupaj pomeni 1.500 točk. Od tega pa bi morala odmeriti še materialne stroške in DDV. Opozarja, da mu je toženka tudi za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v navedeni zadevi kot osnovo priznala 1.200 točk, zato ne vidi razloga, da ne bi enako ravnala v zvezi s pritožbo. Sodišču (smiselno) predlaga, naj izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in vrne zadevo v tem obsegu toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je treba ločiti prvostopenjski postopek, ki se uvede z vložitvijo tožbe, od drugostopenjskega postopka, ki se uvede z vložitvijo pritožbe zoper sodbo in upoštevati, da je bila upravičencu z odločbo Bpp 51/2022 z dne 2. 2. 2022 dodeljena izredna BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo P 287/2018 z dne 17. 12. 2021. Ni pomembno, kdaj se je začel prvostopenjski, temveč kdaj se je začel drugostopenjski postopek. Bistveno je, kdaj je bila storitev opravljena oziroma kdaj je bila sestavljena in vložena pritožba zoper sodbo P 287/2018 in veljavnost tarife v času, ko je tožnik to delo opravil. To se je nedvomno zgodilo po 6. 4. 2019, saj je pritožba datirana na dan 15. 2. 2022. Zato tudi ni relevantna odmera nagrade za zastopanje pred sodiščem prve stopnje, saj se nanaša na nagrado za prvostopenjski postopek. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po določbi šestega odstavka 30. člena ZBPP je za pravno pomoč po ZBPP odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. Po 12. členu OT se storitev obračuna po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek).

8.Po večinski praksi sodišč se kot čas, ko je odvetnik delo opravil, ne šteje trenutek, ko je bil postopek uveden, ampak je bistven čas odločanja sodišča o stroških postopka, ker takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Čas odločanja o nagradi, ki se odvetniku izplača na podlagi dodeljene BPP, je sicer lahko drug, kot je čas, ko o stroških odloči razpravljajoče sodišče, vendar pa lahko tudi organ za BPP o stroških za sestavo pritožbe odloča šele po tem, ko je bila pritožba sestavljena in vložena, saj ta storitev ni mogla biti opravljena pred tem.

9.V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila BPP za sestavo in vložitev pritožbe, torej za zastopanje stranke z interesom v postopku na drugi stopnji, dodeljena 2. 2. 2022 in da je bila pritožba zoper sodbo P 287/2018 datirana na 15. 2. 2022 (priloga A3 upravnega spisa). Pritožba je bila tako sestavljena in vložena, s tem pa je bilo delo opravljeno, v času, ko je že veljal Sklep o spremembi vrednosti točke, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 22/2019 z dne 6. 4. 2019.

10.Glede na predstavljeno je organ za BPP tožniku nagrado in stroške pravilno odmeril na podlagi drugega odstavka 12. člena OT, to je po tarifi, veljavni v času, ko je tožnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, ker je tožnik zavezanec za njegovo plačilo. To pomeni (v skladu s tar. št. 22/1 OT in upoštevajoč vrednost spora 83.965,65 EUR) 1.100 točk in dodatnih 25 odstotkov (275 točk), skupaj 1.375 točk, kar ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki se je tedaj uporabljal, pomeni 687,50 točke, ter po tretjem odstavku 11. člena OT 23,75 točke za materialne stroške. Skupaj torej 711,25 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, pomeni 426,75 EUR, povečano za 22-odstotni DDV (93,89 EUR) pa 520,64 EUR.

11.Ne drži, da bi moral organ za BPP tožniku nagrado in stroške odmeriti po tretjem odstavku 12. člena OT. Ta določa, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov (tretji odstavek). Sodišča in drugi organi so dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika (četrti odstavek 14. člena OT).

12.Res je sicer, da se je 6. 4. 2019 vrednost točke po OT zvišala na 0,60 EUR, kar pomeni spremembo OT, saj se posledično spremenijo vsi zneski plačil po vseh tarifnih postavkah, ki so odvisne od vrednosti točke. Vendar pa se je postopek s pritožbo, to je drugostopenjski postopek, za katerega je bila stranki z interesom dodeljena od prvostopenjskega postopka ločena BPP, začel po 6. 4. 2019. To pa pomeni, da je bila vrednost točke po OT spremenjena še pred uvedbo pritožbenega postopka in se med njim ni spreminjala. S tem se kot neutemeljen izkaže tožnikov ugovor, da je bila tožba v navedeni zadevi vložena leta 2018, torej pred 6. 4. 2019, in da bi morala toženka zato v skladu s tretjim odstavkom 12. člena OT kot osnovo pri odmeri nagrade in stroškov upoštevati 1.200 točk, kot je to storila pri odmeri nagrade in stroškov za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi.

13.Celo, če bi bila mogoča razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, to je, da naj bi se lahko uporabljala tarifa veljavna na dan uvedbe postopka na prvi in ne na drugi stopnji, pa tožnik prezre, da bi se tretji odstavek 12. člena OT uporabljal le v primeru, če bi bilo zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Taka je tudi sodna praksa. V obravnavani zadevi pa je ob nesporni vrednosti spornega predmeta 83.965,65 EUR, pred spremembo vrednosti točke vrednost storitve po tar. št. 19 znašala 1.200 točk, po spremembi pa 1.100 točk. To pomeni, da število točk za opravljeno storitev ni nižje za več kot 10 odstotkov; enako velja v primeru, če se primerja vrednost storitve za sestavo pritožbe, saj je pred spremembo vrednosti točke vrednost storitve za sestavo pritožbe znašala 1.500 točk, po spremembi pa 1.375 točk. Pri tem iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da naj bi tožnik uveljavljal odmero po tretjem odstavku 12. člena OT, saj je v stroškovniku napisal le pritožba zoper sodbo 1.500 točk. To pa pomeni, da razpravljajoče sodišče niti toženka te izjeme ne bi bila dolžna upoštevati.

14.Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj sta se tožnik in toženka glavni obravnavi odpovedala.

15.Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej I Cp 1523/2019, IV Cp 1372/2020, II U 423/2020, Psp 263/2019 in druge.

2Glej I Cp 478/2022, I Cp 1540/2023, tč.7, II Cp 544/2022, tč. 7, I Cp 405/2022, tč. 6.

3I Cp 303/2022, tč. 7.