Jedro

Upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic je subsidiarne narave tudi v tem smislu da ga je na podlagi 4. člena ZUS-1 mogoče sprožiti samo, če ni (bil) možen upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravne akte javno-pravnih aktov, ki so v tožbi omenjeni kot tožene stranke, ali če tožnik ni imel pravnega sredstva zoper prvostopenjske upravne akte v upravnem postopku na drugostopenjski upravni organ.

Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je 30 dni od takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

30 dnevni rok za vložitev tožbe je treba šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je 16. 4. 2024 po elektronski pošti vložil vlogo, označeno kot "tožbena zahteva", ki jo je po pozivu sodišča s številko II Upr 865/2024 dopolnil dne 9. 9. 2024. Tožnik v tožbi v bistvenem navaja, da mu je država s svojim protipravnim ravnanjem povzročila strah, hud občutek ogroženosti, nezaupanje v delovanje pravne države, posegla v njegovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter njegovo duševno celovitost, ki je zaobsežena v okviru varstva zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Kršitve teh pravic naj bi po tožnikovih trditvah storila Center za socialno delo Krško (v nadaljevanju CSD Krško) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) z ravnanji in odločitvami javnih uslužbencev, ki so bila izvršena v letu 2018 in 2019, pri čemer na 6. in 11. do 13. strani tožbe z dne 16. 4. 2024 našteje javne uslužbence, ki so izvajali naloge tožnikovega skrbnika in v katerih postopkih so ti javni uslužbenci nastopali v tej vlogi. Tožnik je v tožbi izpodbijana dejanja tožene stranke navedel le posplošeno. Tako je na primer navedel, da je skrbnik sodeloval v postopku delitve premoženja, ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Krškem z opravilno številko I P 174/2017, pri tem pa ni navedel, v čem je skrbnik v tem postopku ravnal nezakonito, niti drugače ne opredeli dejanja.

2.Skrbnik je bil tožniku postavljen na podlagi odločbe CSD Krško s številko 1221‑94/2017 z dne 22. 12. 2017, ki je bila potrjena z odločbo Ministrstva s številko 12007-2/2018/9 z dne 3. 4. 2018.

3.Nadalje tožnik v tožbi Upravnemu sodišču očita, da z odločitvami v zadevah I U 1041/2018 z dne 18. 10. 2021, I U 755/2020 z dne 23. 3. 2023 in I U 788/2023 z dne 28. 2. 2024 ne zagotovi učinkovitega sodnega varstva tako, da odpravi posledice kršitev CSD Krško in Ministrstva, s čimer sodišče ne izvršuje postopkovnih obveznosti države za izvrševanje človekovih pravic iz 5., 8., 14., 15., 21., 22., 23., 25., 26., 43. in 35. člena Ustave. V tožbi navaja, da je za delovanje pravne države odgovoren predsednik vlade, za delovanje ministrstev pa so odgovorni ministri ter da je skrbnik dolžan povrniti varovancu škodo zaradi nepravilnega, malomarnega opravljanja dolžnosti skrbnika, pri čemer mu je nastala škoda v višini 1.000.000,00 EUR.

4.V tožbi predlaga, da sodišče ugotovi, da je bilo s protipravnim dejanjem pri izvajanju uradni nalog skrbnika nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine in da sodišče odpravi vsa ravnanja in odločitve tožene stranke na podlagi pravnomočne odločbe CSD Krško, ki je postal dokončen z odločbo Ministrstva, in odločbe CSD Posavje s številko 1221‑94/2017‑KRSKO‑115 z dne 22. 12. 2020; prepove nadaljevanje dejanja in odpravi posledice dejanja na podlagi 197. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali 253. člena Družinskega zakonika in 26. člena Ustave, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki opravlja tako službo ali dejavnost.

5.V dopolnitvi tožbe z dne 9. 9. 2024 še navaja, da jo vlaga zaradi ravnanj skrbnika in skrbnika za poseben primer, ter da je tožena stranka v zvezi z ravnanji skrbnika in skrbnika za poseben primer CSD Posavje, Ministrstvo in Upravno sodišče. Trdi, da država ne izpolnjuje postopkovnih obveznosti varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 3., 5., 14. 15. in 22. člena Ustave ter Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Meni, da je oškodovanec in žrtev krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni in ravnanj, saj pri vlaganju pritožb in ugovorov zoper ravnanja njegovega skrbnika ni imel zagotovljene pravne pomoči in sodnega varstva. Ministrstvo bi moralo odločiti o njegovih ugovorih v zvezi z ravnanji skrbnika, pri čemer CSD Krško in Ministrstvo nista preizkusila utemeljenosti tožnikovih ugovorov, sta zlorabila zakon, zato ima tožnik kljub zatrjevanim kršitvam človekovih pravic še pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave, pri čemer izpolnjuje vse predpostavke o odgovornosti države iz 131. člena Obligacijskega zakonika. CSD Krško je tožniku postavilo skrbnika za poseben primer, kasneje pa tudi skrbnika, v zvezi s tem pa na 9., 11. in 12. strani dopolnitve posplošeno našteva postopke, v katerih sta skrbnika sodelovala in s katerimi po tožnikovem mnenju dokazuje le njemu nastale protipravne posledice. Na 17. strani dopolnitve izrecno navede, da tožbe ne vlaga na podlagi 2. člena ZUS-1. Dodatno podaja predlog za zavarovanje dokazov z obrnjenim dokaznim bremenom, ki je na strani države, in dokazni predlog tožnika kot oškodovanca.

6.Ker je bila tožba težko razumljiva in nepopolna, je sodišče tožnika s sklepom I U 1751/2024-3 z dne 19. 12. 2024 pozvalo, da v roku 30 dni popravi oziroma dopolni tožbo in njeno dopolnitev med drugim tako, da bolj jasno navede, ali s tožbo in njeno dopolnitvijo uveljavlja pravično zadoščenje v obliki odškodnine, ali ugotovitev, odpravo ali prepoved kršitev človekovih pravic, ali vlaga tožbo zoper dejanja tožene stranke ali posamične akte; če izpodbija dejanja organa, mora za vsako posamezno dejanje navesti, na kakšen način je bil dejanje storjeno oziroma kako je to dejanje organa ali uradne osebe vplivalo na zatrjevano kršitev in, ali je posledica tega dejanja nezakonito oviranje ali omejevanje v izvrševanju človekove pravice ali temeljne svoboščine ali preprečevanje tega izvrševanja; kje in kdaj je bilo storjeno zatrjevano dejanje in kdaj je izvedel za to dejanje ter organ, ki je to storil; če izpodbija posamične akte, mora navesti vsak posamičen akt, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika in kdaj se je tožnik seznanil z izdajo posamičnega akta ter dokaze o tem. Sodišče je tožnika izrecno opozorilo, da bo zavrglo tožbo, če ne bo dopolnil oziroma popravil na način, kot izhaja iz izreka sklepa, in sodišče zadeve ne bo moglo obravnavati. Tožnik je dne 5. 2. 2025 tožbo dopolnil z vlogo, na podlagi katere in v povezavi z drugima dvema tožbenima vlogama sodišče lahko odloči v zadevi.

Tožba se zavrže.

7.Iz tožnikovih vlog je zanesljivo razvidno, da tožnik uveljavlja sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. To določilo ureja dostop stranke do sodnega varstva na podlagi t.i. subsidiarnega upravnega spora, torej če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo bodisi v upravnem sporu ali pred drugim neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

8.To pomeni, da je treba tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sodnih odločb Upravnega sodišča v zadevah I U 1041/2018 z dne 18. 10. 2021, I U 755/2020 z dne 23. 3. 2023 in I U 788/2023 z dne 28. 2. 2024 zavreči, ker ne gre za akte oziroma dejanja, ki jih je mogoče izpodbijati v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje (3. člen ZUS-1 v zvezi s četrto točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik je namreč v vseh treh primerih imel možnost vložiti pritožbo na Vrhovno sodišče ne podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Sodišče mora na ta razlog za zavrženje tožbe paziti o uradni dolžnosti in ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9.Upravni spor po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic je subsidiarne narave tudi v tem smislu da ga je na podlagi 4. člena ZUS-1 mogoče sprožiti samo, če ni (bil) možen upravni spor po 2. členu ZUS-1 zoper upravne akte javno-pravnih aktov, ki so v tožbi omenjeni kot tožene stranke, ali če tožnik ni imel pravnega sredstva zoper prvostopenjske upravne akte v upravnem postopku na drugostopenjski upravni organ.

10.Zato sodišče lahko v tem primeru sprejme odločitev, da s tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 tožnik tudi ne more izpodbijati odločb Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in tudi ne odločb Centra za socialno delo Posavje. Iz tožbe je namreč dovolj zanesljivo razvidno, da je zoper odločbe Centra za socialno delo Posavje in zoper drugostopenjske upravne akte Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki jih v tožbi in dopolnitvah tožbe omenja, tožnik imel drugo pravno sredstvo in sicer v upravnem postopku zoper odločbe Centra za socialno delo Posavje oziroma je imel sodno varstvo zoper odločbe ministrstva v upravnem sporu na podlagi tožbe po 2. členu ZUS-1. V tem delu je zato treba tožbo zavreči ob uporabi določila 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik izpodbija akte oziroma dejanja, v zvezi s katerimi je imel na razpolago druga pravna sredstva.

11.V delu tožbe, kjer pa tožnik na podlagi 4. člena ZUS-1 izpodbija dejanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in dejanja Centra za socialno delo Posavje mimo omenjenih upravnih odločb, pa je iz tožnikovih vlog razvidno, da gre za dejanja iz leta 2018 in iz leta 2019, za katera tožnik v pojasnilih ni zatrdil, da je za njih izvedel šele 30 dni pred vložitvijo tožbe. To pa pomeni, da je v tem delu treba tožbo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno, kajti v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu 30 dni od takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 188/2019 z dne 22. 1. 2020 je treba 30 dnevni rok za vložitev tožbe šteti od trenutka seznanitve s takim dejanjem. Tožnik je sam v tožbi oziroma dopolnitvah navedel, da je Upravno sodišče imelo možnost tožniku zagotoviti sodno varstvo pravic v zvezi z dejanji Centra za socialno delo Posavje in ministrstva že v zadevah I U 1041/2018 z dne 18. 10. 2021, I U 755/2020 z dne 23. 3. 2023 in I U 788/2023 z dne 28. 2. 2024, kar pomeni, da je tožnik za ta dejanja razumljivo izvedel že v času teh upravnih sporov.

12.Na podlagi navedenega in vseh treh različnih pravnih okoliščin sodišče ni moglo po vsebini obravnavati nobenega dela tožbe tožnika in jo je zavrglo v skladu z omenjenimi določili 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

1V tej zadevi je sodišče zavrglo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo CSD Krško o postavitvi skrbnika tožniku v zvezi z odločbo Ministrstva. Tožnik sodišču v zvezi s to zadevo očita, da je bila odločitev sprejeta po vrnitvi poslovne sposobnosti, torej prepozno, in ne omogoči spremembe tožbe pridobitve brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zvezi z že izvršenimi protipravnimi ravnanji skrbnika v letu 2018 in 2019, ter ne zagotovi sodnega varstva človekovih pravic in pravice do odprave posledic njihove kršitve.

2Sodišče je zavrglo tožnikov tožbo, ki jo je vložil zaradi molka CSD Krško v zvezi z ugovori zoper delo CSD na področju skrbništva.

3V tej zadevi je sodišče zavrglo tožnikovo tožbo.

4Ta odločba je bila izdana v postopku obnove postopka. Z njo je CSD Posavje razveljavilo odločbo CSD Krško. V zvezi s tem tožnik CSD Posavje očita, da ni odpravil odločbe CSD Krško in ni odločil o povzročeni škodi, ki je tožniku nastala zaradi ravnanj in odločitev skrbnika.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 31, 31/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.