Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da je tožnik na podlagi določbe 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) in določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) lastnik nepremičnine, ki je predmet zahtevka. Tožnik je namreč po določbah Stanovanjskega zakona odkupil stanovanje, dejansko enostanovanjsko hišo, zemljišče, ki je predmet zahtevka pa v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče k tej hiši. 2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Navaja, da je tožnik kupil stanovanje – vrstno hišo. Lastniki stavb so imeli pred uveljavitvijo ZLNDL pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba in na na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. Katero je to zemljišče, je določal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN). Sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, ali celotna nepremičnina predstavlja tako imenovano funkcionalno zemljišče glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanje. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno in napačno ugotovljeno. Ob tem pritožba opozarja, da trditev, da bi celotna nepremičnina predstavljala funkcionalno zemljišče, ne izhaja iz tožbenih trditev, pač pa se zatrjuje le, da je celotno zemljišče tožnik užival kot svoje. Sodišče bi zato moralo v okviru materialnega procesnega vodstva zahtevati ustrezno dopolnitev navedb, ne pa brez ustreznih navedb o obsegu funkcionalnega zemljišča zaključiti, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na celi nepremičnini. Zaradi odsotnosti ustreznih navedb, se o obsegu ni mogla izjaviti niti tožena stranka. Tožena stranka zato meni, da je sodišče z odločanjem mimo navedb kršilo določbe pravnega postopka iz prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, poleg tega pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je toženi stranki onemogočilo, da se izjavi o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Utemeljen je namreč očitek, da je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica tožene stranke do izjave, zaradi česar je potrebno na podlagi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča. 5. V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče stranke v okviru materialnega procesnega vodstva najprej pozvati na dopolnitev manjkajočih navedb in nato odločiti o utemeljenosti zahtevka.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.