Jedro

Dogovor o plačevanju naročenega dela po začasnih situacijah ima za posledico naročnikovo dolžnost, da znesek iz začasne situacije plača, če začasni situaciji ne ugovarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki 155.177,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijo je sodišče vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita pritožbenemu sodišču, da je pri ocenjevanju povezanosti dogovora z dne 24.8.1989 in pogodbe z dne 20.4.1990 v svoji sodbi navedlo razloge, ki so si med seboj v nasprotju. Očita mu tudi, da razlogi izpodbijane sodbe ne vsebujejo niti minimalne ocene dogovora z dne 14.2.1990, čeprav - kot izhaja iz njenih razlogov - naj bi bil tudi pomemben za odločitev.

V prejšnjem odstavku navedeno uveljavlja tožena stranka kot napake pritožbenega sodišča. Očitno jih ocenjuje kot procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Omenjeno pa niso niti zatrjevane niti kakšne druge kršitve določb pravdnega postopka. Gre samo za vprašanje pravilnosti materialnopravne razlage določb zgoraj navedenih dogovorov in pogodbe, torej za vprašanje, ali dogovorjeno materialno pravo upravičuje tožečo stranko zahtevati od tožene stranke vtoževani znesek. To materialnopravno vprašanje pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno rešili in pri tem navedli tudi pravilne razloge.

Po pogodbi z dne 20.4.1990 je bila naročnik in tudi plačnik dela tožena stranka. Dogovorjeno je bilo plačevanje po začasnih in končni situaciji (tretja alinea 5. člena pogodbe z dne 20.4.1990). Glede na navedeno je za odločitev o obveznosti plačila druge začasne situacije, na kateri temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek, popolnoma nepomembno, ali je pogodba z dne 20.4.1990 nadgradnja nekega preje sklenjenega dogovora in katerega. Za opredelitev razmerja naročnik - izvajalec in z vidika načina plačevanja opravljenega dela je pogodba z dne 20.4.1990 samostojen pravni akt in zlasti zato, ker je zadnji od treh, ki so bili omenjani v postopku, edini, ki je za odločitev v sporu pomemben.

Tožbeni zahtevek temelji tožeča stranka na drugi začasni situaciji. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožena stranka začasni situaciji ni ugovarjala (sodišče prve stopnje je reklo: "ni dokazala, da je izstavljeni začasni situaciji ugovarjala"). Zato jo mora plačati (primerjaj: 63. posebno gradbeno uzanco - Ur. list SFRJ štev. 18/77).

Tožena stranka še tudi v reviziji vztraja, da ni dolžna plačati vtoževanega zneska, ker je dolg prevzela Občina Slovenska Bistrica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, s to ugotovitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da do zatrjevanega prevzema dolga ni prišlo. Ta ugotovitev je dejanska ugotovitev, ki temelj na pravilni materialnopravni razlagi zaključkov, sprejetih na sestanku predstavnikov obeh strank spora in Občine Slovenska Bistrica dne 20.9.1991. Revizijsko sodišče pri tem še pripominja, da omenjeni zaključki ne dajejo podlage niti za zaključek, da je bil med Občino Slovenska Bistrica in toženo stranko dogovorjen prevzem izpolnitve, med drugim tudi zato, ker predstavniki Občine Slovenska Bistrica, ki so sodelovali na sestanku, najbrže niso bili pooblaščeni prevzemati za občino premoženjskih obveznosti.

Iz povedanega sledi, da na podlagi uveljavljanih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, ki jih mora po 386. členu ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).