Jedro

Skupni otrok je postal polnoleten, zato ni več mogoče sodno odločati o njegovi vzgoji in varstvu ali o tem, pri katerem od staršev bo živel. Zato v taki situaciji, ko pride do umika tožbe za spremembo sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka, ker je otrok med postopkom postal polnoleten, tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije proti sklepom nižjih sodišč o umiku tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi zaradi spremembe sodne odločbe, komu od staršev se zaupa varstvo in vzgojo skupnega otroka R., je tožnik izjavil, da umika tožbo, ker je otrok dopolnil 18 let. Zato je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se vzame umik tožbe na znanje, da se pravdni postopek ustavi in da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške. Toženkino pritožbo proti sklepu o umiku tožbe in o pravdnih stroških je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča. Toženka v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga razveljavitev sklepov obeh nižjih sodišč in utemeljuje svoje stališče o nepravilnosti in nezakonitosti sklepov z materialnopravnega in procesnopravnega vidika. Posebej in obširneje kot v pritožbi izpodbija tudi stroškovno odločitev obeh nižjih sodišč.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Obstoj pravnega interesa je ena od osnovnih predpostavk za dovoljenost vsakega pravnega sredstva. Tudi za revizijo ZPP v drugem odstavku 389. člena določa, da ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Pravni interes za pravno sredstvo ima vlagatelj, ki lahko pričakuje določeno pravno korist od tega procesnega dejanja. Končni cilj vsakega pravnega sredstva je izpodbiti izrek sodne odločbe, ne pa samo njene razloge. Le s spremembo ali razveljavitvijo izreka sodne odločbe je mogoče doseči drugačen, za vlagatelja pravnega sredstva bolj ugoden izid in rešitev spornega, pred sodiščem urejevanega pravnega razmerja.

V obravnavani zadevi toženka takega, pravno priznanega pravnega interesa nima. Z eventualno spremembo ali razveljavitvijo sklepov obeh nižjih sodišč o umiku tožbe sporno razmerje o tem, ali je potrebno spremeniti prejšnjo sodno odločbo o varstvu in vzgoji skupnega otroka, ne more biti rešeno na drugačen, za toženko kot vlagateljico revizije ugodnejši način. Skupni otrok je postal polnoleten (kar je bil tudi razlog za umik tožbe), zato ni več mogoče sodno odločati o njegovi vzgoji in varstvu ali o tem, pri katerem od staršev bo živel, in sicer niti ob eventualni razveljavitvi izpodbijanih sklepov v tej pravdni zadevi, niti v eventualni novi pravdi. Zato v taki situaciji, ko pride do umika tožbe za spremembo sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka, ker je otrok med postopkom postal polnoleten, tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije proti sklepom nižjih sodišč o umiku tožbe.

Toženkin interes v tej pravdni zadevi je glede na nadaljnja revizijska izvajanja lahko videti v spremembi stroškovne odločitve obeh nižjih sodišč, vendar tak dejanski interes ni tudi pravno varovan, ker revizija proti pravnomočni odločbi o pravdnih stroških tudi ni dovoljena.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP moralo toženkino nedovoljeno revizijo zavreči. Odločitev o njenih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v izreku te revizijske odločbe.