Jedro

Kljub ugotovljenim takratnim splošnim razmeram na vasi pri sklenitvi obravnavane darilne pogodbe ni dokazano tako ravnanje državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev darilne pogodbe. Nasvet očetovega soborca ne pomeni niti neposrednega niti posrednega pritiska. Res je bil predlagateljev oče slabega zdravja, kot invalid z nizko pokojnino pa je bil tudi v slabem ekonomskem položaju. Zaradi zdravstvenih težav je težko obdeloval zemljo, njegovi takrat že odrasli otroci pa so živeli drugje. Te okoliščine, ki so vplivale na njegovo odločitev za sklenitev darilne pogodbe, ne pomenijo razlogov za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Predlagatelj pri upravnem organu ni uspel z zahtevo za vrnitev nacionaliziranih nepremičnin. Zato je tako zahtevo vložil tudi pri sodišču in zatrjeval, da je bila darilna pogodba z dne 31.5.1961 sklenjena v okoliščinah iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker takih okoliščin ni dokazal, je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev njegovi zahtevi, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je kršilo postopek, ker je v njegovi odločbi izostal pravni pouk o pravici do revizije. Sodišči nista upoštevali vseh relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika državne oblasti. Namen ZDen je popraviti krivice in odpraviti posledice krivičnih posegov v premoženje. Zato je treba v tem duhu obravnavati metode tedanje oblasti in jih upoštevati s posebnim občutkom. Velikokrat ni bila izvajana manifestativna sila, saj so zadostovali že pogledi čez rame, pa so bili navadni smrtniki prestrašeni. Predlagatelj zatrjuje okoliščine sile in zvijače. Pri prvi okoliščini poudarja, da mora priti do darilne pogodbe zaradi neke vezi med pogodbenikoma, predlagateljev oče pa je bil kvečjemu razočaran nad oblastjo, ki mu je kot nekdanjemu borcu in vojnemu invalidu priznala minimalno pokojnino, ki je bila nižja od pokojnine njegovih soborcev. Zaradi storjene krivice oče ne bi prostovoljno podaril zemlje. Nizko pokojnino je čutil kot prisilo in strah, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi se še lahko izvaja ta pritisk. To je nedvomno vplivalo na njegovo voljo. Pogodbo je sklenil zaradi utemeljenega strahu. Nobenega normalnega razloga ni, da bi prostovoljno podaril zemljo občini, saj je imel družino in tri otroke. Poleg tega bi zemljo lahko tudi prodal. Zato gre za zlorabo stiske, ki se obravnava enako kot grožnja. Njegov soborec V. M. je izrabil prijateljstvo, da ga je prepričal, naj podari, da bo mir. Nagib države je bil zaradi tega nedopusten in nemoralen, posel pa ničen. Očetova prošnja z dne 30.3.1961 dodatno izkazuje stisko, saj oče ni mogel obdelovati zemlje zaradi slabega zdravja, prosil pa je v zameno, da bi vsako leto dobil drva za kurjavo. V dopisu ni govora o namenu podariti zemljišče, torej je oblast z naknadnim vplivanjem na njegovo voljo dosegla daritev. Ni upoštevala njegove prošnje, naj se prepis opravi šele naslednje leto. Oče je bil z zvijačo zapeljan v zmoto, ki lahko pomeni tudi prevaro. Upoštevati je treba kontekst takratnih časov, ko se je izvajala socializacija vasi, na očeta so izvajali specifičen pritisk zaradi visokega ugleda, ki ga je užival v svojem okolju. Pritisk so izvedli tako, da so mu rekli, da bo z zgledom pozitivno vplival na druge. Na ta način je bil oče z zvijačo zapeljan v zmoto, njegova predstava o okoliščinah ni ustrezala resničnosti, ker so mu na eni strani pihali na dušo, v sebi pa prikrivali zvijačen namen. Do prepričanja, da bo s tem koristil družbi, ga je pripeljala oblast, ki je imela od tega korist. Ni pravično, da bi enim, ki jim je bilo premoženje odvzeto z odločbo ali s predpisom, priznavali pravico do denacionalizacije, drugim, ki so dali v okoliščinah iz 5. člena ZDen, pa se ne priznava enak status in se instituti napake volje iz Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) obravnavajo po današnjih merilih.

Revizija je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da predlagatelj v reviziji razširja svoje trditve o okoliščinah iz 5. člena ZDen v primerjavi s trditvami, ki jih je uveljavljal v postopku na prvi stopnji. Gre na primer za trditve o očetovem strahu, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi lahko oblast še izvaja pritisk. Teh revizijsko novih trditev zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Ne glede na pravkar povedano pa so te in tudi druge razširjene trditve ostale le na ravni splošnosti.

Po 5. členu ZDen se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Tudi v primerih iz te zakonske določbe gre v bistvu za neprostovoljen prenos oziroma za prisilno podržavljanje. Napak volje res ni mogoče obravnavati ozko po pravnih pravilih bivšega Občnega državljanskega zakonika oziroma po Zakonu o obligacijskih razmerjih, saj je treba upoštevati širši kontekst takratnih družbenih razmer. Vendar ta kontekst sam po sebi ne zadostuje za ugoditev denacionalizacijski zahtevi. Potrebna je tudi ugotovitev, ali je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla sploh obstajalo takšno ravnanje državnega organa ali predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev konkretnega pravnega posla.

V tej zadevi sta sodišči ugotovili, da je predlagateljev oče prošnjo za prepis lastništva z dne 30.3.1961 utemeljil s slabim zdravjem, zaradi katerega ne more več obdelovati ponujenih parcel, nato pa z občino 31.5.1961 sklenil darilno pogodbo. Sodišči sta tudi ugotavljali takratni splošni pritisk v zvezi z izvajanjem socializacije vasi, nista pa ugotovili nobenega takega ravnanja državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev konkretne darilne pogodbe. Pri tem sta pojasnili, da je bila predlagateljevemu očetu invalidska pokojnina odmerjena že leta 1953 in da je oče po kasnejši preselitvi iz cone STO na Kras izgubil dodatke, do katerih je bil upravičen v coni STO, vendar pa je ta okoliščina posledica takratne zakonodaje. Poudarili sta še, da je v zvezi s sklenitvijo konkretne darilne pogodbe predlagatelj sam povedal, da direktnega pritiska ni bilo, saj je pri sklenitvi darilne pogodbe sodeloval očetov mlajši soborec V. M., ki mu je le svetoval, kako naj naredi in da naj odda.

Povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč pomenijo, da kljub ugotovljenim takratnim splošnim razmeram na vasi pri sklenitvi obravnavane darilne pogodbe ni dokazano tako ravnanje državnega organa ali predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev te darilne pogodbe. Nasvet očetovega soborca ne pomeni niti neposrednega niti posrednega pritiska. Predlagatelj sam je izpovedal, da oče nikoli ni ničesar rekel o tem, da naj bi kdo nanj izvajal pritisk za sklenitev darilne pogodbe in da tudi ni nikoli pokazal, da bi se slabo počutil, razen glede svojega zdravja. Res je bil predlagateljev oče slabega zdravja, kot invalid z nizko pokojnino pa je bil tudi v slabem ekonomskem položaju. Zaradi zdravstvenih težav je težko obdeloval zemljo, po predlagateljevi izpovedi pa so njegovi takrat že odrasli otroci živeli drugje. Te okoliščine so po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi vplivale na njegovo odločitev za sklenitev darilne pogodbe. Drugačne revizijske trditve iz že pojasnjenih razlogov niso upoštevne.

V tej zadevi ugotovljene okoliščine je mogoče opredeliti kot posredno prisilo države, ki z zakonodajo ustvari take splošne in ekonomske razmere, zaradi katerih se njeni prebivalci odločijo za odtujitev svojega premoženja državi. Ta ugotovitev ne zadostuje za obstoj pravnega položaja iz 5. člena ZDen.

Izostanek pravnega pouka o pravici do vložitve izrednega pravnega sredstva ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Izostali pravni pouk na samo pravilnost in zakonitost odločbe ne vpliva.

Predlagatelj je kljub izostalemu pouku pravico do revizije uresničil. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo predlagateljevo revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.