2. 9. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Katje Kavčič, Renče, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 2. septembra 2021

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 93/2019 z dne 3. 4. 2019 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. I 260/2017 z dne 17. 12. 2018 in s sklepoma Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. I 260/2017 z dne 1. 9. 2017 in 25. 9. 2017 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je sklepom dovolilo izvršbo zaradi izterjave davčne terjatve v višini 114.829,67 EUR na nepremičnine pritožnice na podlagi izvršilnega naslova (tj. seznama izvršilnih naslovov) in odločilo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice (pritožnice) zavrnilo. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sklep o ugovoru in pritožbi temeljita na stališču, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo davčne terjatve na nepremičnine na podlagi prvega odstavka 208. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Po stališču sodišča prve stopnje sorazmernost sodne izvršbe zagotavlja že zahteva po zaporednosti izvršilnih sredstev po 208. členu ZDavP-2, skladno s katerim je možno izvršbo na nepremičnino voditi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja. Poleg tega je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – v nadaljevanju ZIZ) določa svoja pravila sorazmernosti sodne izvršbe, svoj postopek odloga izvršbe, možnost omejitev izvršbe in izvršbe na druge nepremičnine ter drugo. Tudi pritožbeno sodišče je poudarilo, da je treba upoštevati tudi določbe ZIZ in pravna sredstva, ki jih slednji zagotavlja, zlasti možnost predlagati odlog izvršbe v primeru, ko dolžnik meni, da mu grozi nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode.

2.Pritožnica zatrjuje, da so ji bili z izdajo izpodbijanih sklepov v izvršbi kršene pravice iz 23., 25., 33. in 67. člena Ustave ter kršen 6. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člen Prvega protokola k EKČP. Trdi, da dopustitev izvršbe za davčno terjatev na nepremičnine na podlagi izvršilnega naslova (odločbe, ki je izvršljiva, ni pa pravnomočna) predstavlja nesorazmeren poseg v zatrjevane človekove pravice. Meni, da se postavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ali je interpretacija tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki naj bi določala nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primeru, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na nepremičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje, protiustavna, ker nesorazmerno posega v pravice iz 23., 25., 33. in 67. člena Ustave. Navaja, da je Ustavno sodišče o nesuspenzivnosti pritožbe v davčnem postopku že odločalo v odločbi št. U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 198), vendar naj bi obravnavana zadeva odpiralo bistveno ožje vprašanje, kot tisto, na katero je odgovorilo v navedeni odločbi. Sklicuje se na več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice[1] in trdi, da gre za plačilo davščin, ugotovljenih v posebnem primeru (za daljšo preteklo časovno obdobje), ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi nepravnomočne upravne odločbe davčnega organa, ki do dne izdaje sklepa o izvršbi še ni bila podvržena sodnemu nadzoru. Po mnenju pritožnice zaznamba izvršbe in cenitev nepremičnin v davčni izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (odmerne odločbe, ki je izvršljiva, ni pa pravnomočna) prestaneta test sorazmernosti posega v dolžnikovo pravico iz 23., 24. in 33. člena Ustave, ne prestaneta pa ga prodaja nepremičnin in poplačilo terjatve iz kupnine, ki povzročita nepopravljive posledice v dolžnikovi premoženjski sferi. Nasprotno pa naj odlog prodaje nepremičnin do odločitve o pritožbi proti sklepu o izvršbi državi ne bi povzročil nobene škode.

3.Pritožnica hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. Svoj pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo zoper navedene izpodbijane akte. Zatrjuje, da naj bi zakonodajalec z nesuspenzivnostjo pritožbe zoper sklep o izvršbi nesorazmerno posegel v pravice iz 23., 25. in 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave.

4.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

5.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik mora torej izkazati, da bi razveljavitev ali ugotovitev protiustavnosti izpodbijanega predpisa privedla do spremembe v njegovem pravnem položaju.

6.Izpodbijana določba ZDavP-2 ne učinkuje neposredno. V takih primerih je pravni interes za pobudo skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov. Ker z ustavno pritožbo izpodbijane odločitve sodišč ne temeljijo na izpodbijani določbi ZDavP-2, morebitna razveljavitev te določbe ne bi izboljšala pobudničinega pravnega položaja, zato pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno njene ustavnosti. Izpodbijani tretji odstavek 157. člena ZDavP-2, ki določa, da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete davčne izvršbe, se nanaša na davčno izvršbo, ki jo vodi davčni organ. Z izpodbijanimi akti pa je sodišče dovolilo davčno izvršbo na dolžničino nepremično premoženje na podlagi prvega odstavka 208. člena ZDavP-2, ki jo opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Glede na navedeno pobudnica ni izkazala pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

dr. Matej Accetto Podpredsednik

[1]Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Janosevic proti Švedski z dne 23. 7. 2002, Västberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski z dne 23. 7. 2002, Rousk proti Švedski z dne 25. 7. 2013 in Oao Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji z dne 20. 9. 2011.