Jedro

Izredna razveljavitev izvršljive odločbe po nadzorstveni pravici se opravi po uradni dolžnosti in ne na zahtevo. Lastniki stanovanj, ki v postopku izdaje uporabnega dovoljenja niso sodelovali kot stranke, ne morejo biti predlagatelji izrednih pravnih sredstev po ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 713/96-21 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 31.1.1996, s katero je ta kot nedovoljeno zavrgla njihovo zahtevo za izredno razveljavitev uporabnega dovoljenja z dne 25.11.1985, ki je bilo investitorju Samoupravni stanovanjski skupnosti L.C. izdano za uporabo nadzidanega objekta D. 10. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka za svojo odločitev navaja utemeljene razloge, s katerimi se v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Po stališču tožene stranke uporabno dovoljenje ni odločba, ki bi se prisilno izvrševala po upravni poti, poleg tega pa je dejansko realizirano, saj sta nadzidani nadstropji v uporabi že več kot 10 let, čemur tožniki ne oporekajo. S tem je odpadel bistveni pogoj, da bi z izvršitvijo odločbe lahko nastala neposredna nevarnost za življenje ljudi in nevarnost materialne škode. Zahtevo za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP/86 in za razveljavitev po 265. členu ZUP/86 ter za izrek ničnosti po 2. točki 267. člena ZUP/86 pa je zavrgla, ker ta izredna pravna sredstva lahko predlagajo le stranke v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere odprava, razveljavitev oziroma izrek ničnosti se zahteva. Stanovalci in drugi uporabniki stavbe, v kateri je izvršen gradbeni poseg, ki nimajo položaja investitorja ali udeleženca pri graditvi objekta, nimajo položaja stranke v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja. Kot izhaja iz določbe 72. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, v nadaljevanju ZGO) so v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranke v postopku le še investitor in udeleženci pri gradnji. Po presoji sodišča prve stopnje je uporabno dovoljenje ugotovitvena odločba, s katero se na podlagi tehničnega pregleda ugotovi skladnost izvršene gradnje z lokacijsko dokumentacijo in projektom za gradnjo ter pogoji iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Posledica izdaje odločbe je sicer res tudi dovolitev uporabe objekta, za katerega je to dovoljenje izdano, vendar sama vselitev oziroma začetek uporabe objekta ne pomeni izvršitve uporabnega dovoljenja. Ker se torej uporabno dovoljenje ne izvršuje, niso podani pogoji za izredno razveljavitev odločbe po 266. členu ZUP/86, saj se to izredno pravno sredstvo lahko uporabi le zoper izvršljivo odločbo. Tožniki so z odkupom stanovanj sicer vstopili v pravice investitorja, vendar le v obsegu, kot izhaja iz kupne pogodbe, niso pa s tem za nazaj postali stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ki je bilo izdano takratnemu investitorju, ter je postalo pravnomočno. Tožniki, ki niso sodelovali kot stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, ne morejo biti predlagatelji predlaganih izrednih pravnih sredstev po ZUP/86. Tožniki vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ni pravilna presoja sodišča, da se uporabno dovoljenje kot ugotovitvena odločba ne izvršuje. Tudi odločba o uporabnem dovoljenju vzpostavlja pravna razmerja v zvezi z izvršeno gradnjo. Ugotovitev njene dejanske skladnosti s pogoji v lokacijskem in gradbenem dovoljenju z lokacijsko dokumentacijo in projektom za gradnjo pomeni le dejansko podlago za pravno posledico, ki se vzpostavlja z odločbo o uporabnem dovoljenju. Na primer obveznost investitorja, da v predpisanem roku od prejema odločbe opravi prevzem objekta (76. člen ZGO). Sodišče je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni presodilo dejstev, ki se nanašajo na dejansko izvršitev statične sanacije in zagotovitve potresne varnosti. Zato tudi o dopustnosti predlagane izredne razveljavitve izpodbijane odločbe ni moglo odločiti pravilno. Izvršitev statične sanacije in zagotovitev potresne varnosti je obveznost investitorja, ki ni bila izpolnjena in je zato izvršljiva. Ker je bila z izpolnitvijo te obveznosti pogojena izdaja izpodbijane odločbe o uporabnem dovoljenju, je sodišče napačno presodilo, da slednja ni izvršljiva, ker investitorju ne nalaga nobenih obveznosti. Tožniki kot lastniki stanovanj so z vstopom v investitorjeve obveznosti dolžni izvršiti obveznost na podlagi uporabnega dovoljenja, to je izvršiti statično sanacijo in zagotoviti potresno varnost zgradbe kot celote. Sodišče jim je zato neopravičeno odreklo pravico, da kot predlagatelji predlagajo izredno razveljavitev oziroma druga pravna sredstva. Sicer pa so bili tožniki, poleg takratne Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine L.C., soinvestitorji sporne nadzidave, kar so zatrjevali tudi v tožbi, pa je sodišče očitno prezrlo. Položaj soinvestitorjev nadzidave spornega objekta so tožniki pridobili na podlagi soinvestitorskih pogodb, ki so jih pred začetkom nadzidave (v letu 1983) sklenili s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo občine L.-C., s katerimi so si zagotovili pridobitev stanovanjske pravice na bodočih stanovanjih. Upravni organ je zato njihovo zahtevo za izredno razveljavitev uporabnega dovoljenja zmotno štelo za nedopustno. Res je, da tožniki niso bili stranke v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja niti si tega položaja niso pridobili z obnovo. Kot soinvestitorji nadzidave so to pravico imeli, na njo pa jih je bil dolžan opozoriti že upravni organ v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Sodišče bi jim moralo priznati položaj stranke v tem postopku. Sodišče je v nasprotju z določbo 1. odstavka 50. člena ZUS o tožbi odločilo na seji. Prav tako tožnikom ni vročilo odgovora na tožbo in jih pozvalo, da se izjavijo o pomembnih dejstvih, okoliščinah in o spornem stanju. Sporno je najmanj vprašanje, ali so tožniki soinvestitorji sporne nadzidave. S tem je sodišče postopalo v nasprotju s 15. členom, 44. členom in 1. odstavkom 50. člena ZUS, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Svojstvo tožnikov kot investitorjev sporne nadzidave je glede na razloge izpodbijane sodbe, eno od odločilnih, a neugotovljenih oziroma napačno ugotovljenih okoliščin, ki so bile pomembne za odločitev. Sodišče bi lahko navedbo tožnikov, da so soinvestitorji sporne nadzidave, ugotovilo z izvedbo dokazov, če ne na glavni obravnavi, pa vsaj s procesnimi dejanji v pripravljalnem postopku, potem ko je ugotovilo, da soinvestitorskih pogodb v upravnem spisu ni. Kot dokaz prilagajo soinvestitorsko pogodbo tožnikov (zakoncev B.), ki bi jo predložili že tožbi, če ne bi bili prepričani, da se nahaja že v upravnem spisu. Brez vpogleda v soinvestitorske pogodbe sodišče ni moglo odločiti o dopustnosti obravnavanih izrednih pravnih sredstev. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne samo, da odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izvršiti zaradi razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišča prve stopnje, tudi sicer je uporaba izrednega pravnega sredstva po 266. členu ZUP/86 omejena na izjemne primere, ko gre za odvrnitev hude in neposredne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, za javno varnost, javni red in mir ali javno moralo, ali za to, da se odvrnejo motnje v gospodartvu, če teh ne bi bilo mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi, torej, ko gre za ogrožanje javne koristi. To pomeni, da se izredna razveljavitev izvršljive odločbe opravi po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo.

Kakršnakoli vloga v smeri uporabe navedenega pravnega sredstva se lahko šteje le kot opozorilo oziroma pobuda pristojnemu organu v smislu 124. člena ZUP/86. Ker torej tožniki izredne razveljavitve odločbe po 266. členu ZUP/86 niso bili upravičeni predlagati, že zato kakšna njihova pravica ali pravna korist z izpodbijano odločbo ni bila prizadeta. Odločitev tožene stranke, ko je takšno zahtevo zavrgla, je pravilna že iz tega razloga, zato pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izvršljivost uporabnega dovoljenja ni preizkušalo, saj na drugačno odločitev v tem primeru ne bi mogli vplivati.

Res je, da so tožniki že v tožbi zatrjevali svoje soinvestitorstvo pri gradnji spornega objekta, česar sodišče prve stopnje ni presodilo, kar pa ni bistveno vplivalo na odločitev. Ker v tem primeru ni sporno, da tožniki niso bili stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, kar v pritožbi tudi sami navajajo, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila, da ne morejo biti predlagatelji ostalih predlaganih izrednih pravnih sredstev, saj te lahko predlagajo le stranke. Tudi, če bi tožniki izkazali svoje soinvestitorstvo pri gradnji spornega objekta z izkazovanjem pravice razpolaganja z njim (ki se je v tem primeru, ko je šlo za stavbno zemljišče v družbeni lastnini po 5. členu Zakona o stavbnih zemljiščih lahko pridobila le od sklada stavbnih zemljišč) in s tem upravičenost do priznanja položaja stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, to na odločitev v tem primeru ne more vplivati, če si tega položaja pred vložitvijo predlaganih izrednih pravnih sredstev niso pridobili v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

Ker tožniki v tožbi glavne obravnave niso zahtevali, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker je v zadevi odločalo le na seji in na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, potem, ko je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka (15. člen ZUS), ko odgovora na tožbo tožene stranke z dne 7.1.1998 ni vročilo tožnikom, saj iz njega ne izhaja nobeno dejstvo ali okoliščina, ki bi bila pomembna za odločitev (v njem je tožena stranka navedla le, da vztraja pri svoji odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter da predlaga zavrnitev pritožbe).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.