Jedro

Nesklepčnost tožbe ni neodpravljiva napaka tožbe. Zato nesklepčnost tožbe, s katero se terjatev uveljavlja, sama po sebi ne pomeni, da terjatev ni verjetno izkazana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnikov, naj se tožencu z začasno odredbo do izteka 30 dni po pravnomočnosti te pravde prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnino parc. št. 165/4 k.o. H., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

Tožniki so se pritožili iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa in izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Obrazložitev sklepa je neustrezna, sploh ker sklep odstopa od ustaljene sodne prakse. Gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Odločitev je tudi preuranjena, saj presoja sklepčnosti ni del predhodnega preizkusa tožbe. Ta še ni bila vročena tožencu, tožniki pa so svoj tožbeni zahtevek že dopolnili. V tožbi so navedli vsa relevantna dejstva in izkazali predpostavke za izdajo začasne odredbe. Predlagano zavarovanje je nujno, saj tožniki, če bi toženec nepremičnino prodal ali obremenil, zoper dobrovernega kupca ali upnika ne bi imeli na voljo nobenega zahtevka. Končno tožencu zaradi začasne odredbe ne bo nastala nikakršna škoda.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe oprlo na ugotovitev, da tožba, s katero tožniki zahtevajo vrnitev darila zaradi prikrajšanja njihovega nujnega deleža, ni sklepčna. Gre za izpodbojno tožbo, ki mora poleg dajatvenega zahtevka (za vrnitev darila v zapuščino ali neposredno izročitev darila nujnemu dediču) vsebovati tudi oblikovalni zahtevek, da darilna pogodba v razmerju do nujnega dediča (v celoti ali delno) nima pravnega učinka. Takšno je stališče novejše sodne prakse, ki ima oporo tudi v pravni teoriji. Očitana kršitev ustavne pravice tožnikov torej ni podana.

Tožniki v (prvotni) tožbi niso postavili oblikovalnega zahtevka, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba ni bila sklepčna. Pač pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kako je ugotovljena nesklepčnost tožbe vplivala na presojo verjetnosti terjatve, za katero je bilo predlagano zavarovanje. Ker ni ugotavljalo ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 3/07-UPB, 93/07 in 28/09), je bržkone štelo, da terjatev za vrnitev darila ni niti verjetno izkazana. Pri tem pa je spregledalo, da nesklepčnost tožbe ni neodpravljiva napaka tožbe. Tožeča stranka lahko tožbo (tožbene trditve, tožbeni predlog ali oboje) po vložitvi, najdlje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, še dopolni ali popravi, tako da iz zatrjevanih dejstev izhaja zahtevana pravna posledica. Poleg tega je začasno odredbo mogoče izdati tudi pred vložitvijo tožbe (267. člen ZIZ) in celo pred nastankom terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Navsezadnje so tožniki v tožbi postavili dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je skladen s tožbenimi trditvami o nedopustnem prikrajšanju njihovega nujnega dednega deleža. Tožbeni predlog torej ni bil popolnoma zgrešen, ampak le pomanjkljiv.

Po navedenem ugotovljena (delna) nesklepčnost tožbe sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB 3 in 45/08) v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju preizkusiti, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjene predpisane predpostavke iz 272. člena ZIZ in nato znova odločiti o utemeljenosti predloga tožnikov.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.