Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in iste opr. št. z dne 9. 5. 2013 ter posledično tudi priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku. Presodilo je, da je pokojninska dajatev z izpodbijanima upravnima aktoma odmerjena v pravilni in zakoniti višini.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V laični vlogi sicer priznava, da ni mogel dokazati pokojninske dobe za obdobje od 1. 5. 1991 do 14. 7. 1997, ko je opravljal samostojno dejavnost. Vendar pa izpostavlja, da je 14. 3. 2012 prejel podatke o plačah in nadomestilih za leti 1977 in 1987, kar naj ne bi bilo upoštevano pri odmeri pokojnine. Tega ni nihče upošteval, ker je razčiščevanje potekalo samo glede upoštevnosti obdobja od 1991 do 1997. Ima 3 leta, 3 mesece in 7 dni dobe s povečanjem, pri čemer ni nikjer navedeno, zakaj mu država jemlje 7 dni plačanih prispevkov. Končno izpostavlja še prejemke iz invalidskega zavarovanja, ko je bilo nadomestilo leta 2006 odmerjeno v višini 78,5 %, mu leta 2011 priznana pravica do delne invalidske pokojnine, vendar pa je zaradi zavarovalne dobe s povečanjem dosegel mejo za starostno upokojitev brez možnosti izbirne pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilni dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

6. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi vtoževane višje starostne pokojnine, kot je bila odmerjena v predsodnem postopku. Z izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo v zvezi s prvostopenjsko, ki sta predmet sodne presoje, je bila namreč tožniku starostna pokojnina priznana od 5. 1. 2012 dalje v višini 488,31 EUR mesečno. Dajatev je bila odmerjena v višini 68,75 % glede na 34 let, 4 mesece in 25 dni izkazane pokojninske dobe, in sicer od pokojninske osnove 710,27 EUR, izračunane na podlagi 18-letnega povprečja plač od 1972 do 1995. Takšna odmera pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita. Z izpodbijano zavrnilno sodbo je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjena, saj niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano, da bi bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti v višjem odstotku, ob upoštevanju tudi obdobja od 1. 5. 1991 do 14. 7. 1997 s presledki.

7. Pravna podlaga glede vštevnosti spornega obdobja v pokojninsko dobo je namreč podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1)(1). V 1. odstavku 191. člena ZPIZ-1 je izrecno določno, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki(2). To načelo velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb. Ker ni nobenega dvoma, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi navedeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo bilo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov. Kaj takega pa v predsodnem niti v sodnem postopku ni dokazano. V času trajanja zavarovanja ni bilo predloženih M-4 obrazcev, za kar je bil tožnik kot poslovodna oseba in lastnik gospodarske družbe sam zadolžen. Tako v matični evidenci tovrstni podatki sploh ne obstajajo. Dokazil o plačilu zatrjevanih prispevkih ni uspelo pridobiti niti sodišču. Iz odgovorov Finančne uprave Republike Slovenije (l. št. 24 v sodnem spisu), Zgodovinskega arhiva Ljubljana (l. št. 22 v sodnem spisu) in Arhiva Republike Slovenije (l. št. 22 v sodnem spisu), določno izhaja, da s temi podatki ne razpolagajo. Za sporni del obdobja tako ni nobene dejanske podlage, oziroma pogojev, da bi se štela v pokojninsko dobo. To pa hkrati pomeni, da ni niti pogojev za odmero višje starostne pokojnine, kot je bila tožniku priznana z izpodbijanima upravnima aktoma.

8. Sklicevanje pritožnika na podatke, ki naj bi jih prejel dne 14. 3. 2012 o plačah in nadomestilih za leto 1977 in 1987, ter očitek da ta doba ni bila upoštevana, pomeni pritožbeno novoto, ki ne more biti upoštevna. Po 337. členu ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti na prvem naroku za glavno obravnavo, oziroma vsaj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker pritožnik ne izkazuje nekrivdnih razlogov niti jih ne zatrjuje, pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

9. Do popolnoma nerazumljivih navedb pritožnika, da naj bi mu bilo odvzetih za 7 dni vplačanih prispevkov iz naslova zavarovalne dobe s povečanjem, oziroma za t. i. beneficirani staž, se pritožbeno sodišče ne more niti opredeliti. Glede navedb, ki se nanašajo na odmerjanje pokojninskih dajatev na temelju preostale delovne zmožnosti leta 2006 in delne invalidske pokojnine z odločbo 28. 11. 2011, je potrebno pojasniti le, da za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, pravno sploh niso relevantne. Tovrstne navedbe namreč niso takšne, da bi lahko pogojevale drugačno odločitev od izpodbijane.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Enako tudi v 202. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92; ZPIZ-92).

(2) Izjema je dopustna le pri zavarovancih, zavarovanih na temelju delovnega razmerja, ko se lahko glede na 1. odstavek 192. člena ZPIZ-1, v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera je delodajalec sicer obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo prispevkov.