Jedro

Sodišče ne sme dovoliti izvršbe za poplačilo denarne terjatve iz dolžnikove plače preko zneska v višini zajamčene plače.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Ugovoru se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu o rubežu dopolni tako, da se na koncu pika nadomesti z vejico in doda besedilo: "vendar tako, da ostane dolžnici najmanj znesek v višini zajamčene plače".

V ostalem se ugovor zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v nedopolnjenem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo proti dolžnici za izterjavo tolarske vrednosti 12.800 DEM in 76.728,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi, z rubežem največ do tretjine dolžničine plače, ki jo prejema v trgovini V., izplačevalcu plače pa naložilo, naj plačuje z izvršbo dovoljeni denarni znesek na upnikov naslov.

Sodišče druge stopnje je dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo in sklep potrdilo, ker sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po drugem odstavku 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), dolžnica pa tudi ni navedla nobenega upoštevnega razloga iz prvega odstavka navedenega člena in tako tudi ni mogoče upoštevati, da je dolžnica samohranilka.

Proti temu sklepu v zvezi s prvostopenjskim sklepom je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varsto zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nista uporabili 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ v zvezi s sklepom o uskladitvi zajamčenega osebnega dohodka. Sodiščema očita, da sta prezrli, da "upnik predlaga izvršbo za tretjino plače dolžnice, kar je v nasprotju s citiranim materialnim pravom". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj v izpodbijanem delu sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni, tako da bo izvršba proti dolžnici dovoljena v skladu s 1. točko prvega odstavka 102. člena ZIZ.

Upnik na zahtevo ni odgovoril, druga dolžnica pa se z zahtevo strinja, pri tem pa še opozarja, da nižji sodišči nista upoštevali odločbe Ustavnega sodišča RS, objavljene v Uradnem listu RS, št. 11/99, s katero je bilo odločeno, da je prvi odstavek (pravilno 1. točka prvega odstavka) 102. člena ZIZ v nasprotju z ustavo, v kolikor ne določa, da je nezarubljeni del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke in druge osebe, za katere obstaja zakonita dolžnost preživljanja. Zato predlaga naj se upošteva tudi to določilo, saj mora dolžnica preživljati mladoletna sinova, kar sledi iz njenih ugovorov in listin.

Zahteva je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). To pravilo velja, tudi kar zadeva preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (razlog iz drugega odstavka 391. člena ZPP). Pomeni, da vrhovno sodišče v tem postopku preizkusi le, ali obstajajo tiste materialnopravne kršitve, ki jih uveljavlja zahteva. Zato ni moglo poseči na področje omejitve izvršbe, ki jo omenja odgovor na zahtevo oziroma ki je zajeta z odločbo ustavnega sodišča U-I-339/98, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 11/99. Gre za omejitve izvršbe na plačo dolžnika, ki mora po zakonu preživljati druge osebe. Zahteva se tega vprašanja ne dotika in zato to ni predmet odločanja o njej.

Zakon o izvršilnem postopku določa, da se sme za denarne terjatve, ki ne izvirajo iz zakonite preživnine, in podobne (tako imenovane privilegirane terjatve), seči na dolžnikove prejemke do dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače (1. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ). Za takšno "navadno" terjatev gre v tej zadevi. Opisano omejitev bi moralo upoštevati ob odločanju o predlogu za izvršbo že sodišče prve stopnje. Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko sicer vsaka dolžnikova premoženjska oziroma materialna pravica, vendar le če izvršba na njej ni z zakonom omejena (prvi odstavek 32. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pa bi moralo ob odločanju o dolžničinem ugovoru upoštevati njene trditve o svojih in o svojih otrok izredno slabih gmotnih razmerah, o dejstvu, da je samohranilka in da ima skromne dohodke. Gre namreč za trditve, ki merijo tudi na to, da se upošteva zakonska omejitev glede obsega rubeža njenih prejemkov. Tako ni mogoče sprejeti presoje višjega sodišča, da poudarjanje statusa samohranilke ne predstavlja nobenega izmed ugovornih razlogov. Skratka, gre za razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga je dolžnica smiselno uveljavljala in ki bi ga moralo zato sodišče druge stopnje upoštevati.

Potemtakem je podana kršitev materialnega prava, ki jo uveljavlja zahteva. Zato ji je bilo treba ustreči in sklep sodišča druge stopnje spremeniti, tako kakor je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).