Jedro

Najemnik se ne more sklicevati na socialno stisko v primeru neplačevanja najemnine če gre za profitno stanovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: 1.Sprejme se odpoved najemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 29.7.1994 o najemu stanovanja 01, ki se nahaja v I. nadstropju stanovanjske hiše ..., ki sestoji iz 3 sob, kuhinje, kopalnice z opremo, predsobe in pripadajoče kleti vse v izmeri 96,60 m2. 2.Toženec in drugi uporabniki so dolžni izprazniti stanovanje navedeno pod tč. 1 izreka v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe.

3.Tožencu ob izselitvi, ne pripada drugo stanovanje.

4.Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 50.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1997 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja, ki se nahaja v hiši ...

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da se najemnina za profitna stanovanja oblikuje prosto in se tudi ne more upoštevati odpovedni razlog iz čl. 53 Stanovanjskega zakona. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas do 1.3.1997 in bi se toženec že moral izseliti iz spornega stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za stanovanje št. 01 v stanovanjski hiši ...

ter da je toženec poravnal najemnino za sporno stanovanje po predhodnem opominu že po vložitvi tožbe (28.1.1996). Ob teh ugotovitvah sodišča prve stopnje so pravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zaradi socialne stiske toženca, sklicujoč se na tretji odstavek čl. 53 Stanovanjskega zakona (Ur.list RS 18/91-21/94; v nadaljnjem besedilu SZ). Na socialno stisko bi se toženec lahko skliceval samo, če bi šlo za neprofitno najemnino, ne pa v konkretnem primeru, ko gre za profitno stanovanje (čl. 6 najemne pogodbe). Najemnine za taka stanovanja se oblikujejo prosto (čl. 62 SZ) in se kot že omenjeno toženec kot pravilno poudarja tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na socialno stisko in v zvezi s tem ne pride v poštev situacija predvidena v čl. 53 SZ.

Sodišče prve stopnje je po povedanem zmotno uporabilo materialno pravo ter je bilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter ugoditi tožbenemu zahtevku (čl. 373. tč. 4 ZPP) ne da bi pritožbeno sodišče odgovorilo na ostale pritožbene trditve o poteku najemne pogodbe, ki itak ni predmet obravnavanja v tej zadevi.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki so odmerjeni v sladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP.