Jedro

Opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. Odgovornost tožilca je, da v opisu dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, to pa je predpogoj za uspešno obrambo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo z dne 19.4.2007 S.U. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, mu zanji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za vsako dejanje določilo kazen 2 meseca zapora in nato enotno kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo 2 leti. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.12.2007 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega S.U. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za obe dejanji, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških kazenskega postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vrhovni državni tožilec A.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršilo določbo 1. odstavka 145. člena KZ na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP. Vložnik se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da opisa dejanj, ki sta bili očitani obdolžencu, ne predstavljata konkretizacije kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 361/2004 z dne 2.6.2005, v kateri je bilo zavzeto stališče, da abstraktni in konkretni del izreka predstavljata celoto. Opozarja, da je bilo tudi v obravnavanem primeru v abstraktnem delu glede obeh dejanj obdolžencu očitano, da je ogrozil oškodovančevo varnost z resnim napadom na njegovo življenje, da pa konkretizacija načina na katerega naj bi bile grožnje uresničene, ni potrebna. Vložnik tudi opozarja, da bi stališče pritožbenega sodišča, zavzeto v obravnavanem primeru, lahko privedlo do tega, da bi vsaka, nekoliko spretneje formulirana grožnja, ne bila kazniva zaradi premajhne določenosti, to pa ne bi prispevalo k pravilnemu učinkovanju sodne prakse na zmanjševanje nasilja. Vložnik zaključuje, da posredovanih groženj ni mogoče izvzeti iz konteksta, v katerem so bile podane in sicer obdolženčevega početja z dne 17.8.2006, čeprav to v izreku ni izrecno opisano.

B.

4. V skrajšanem postopku pred Okrajnim sodiščem (XXV. poglavje ZKP) se kazenski postopek uvede na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca na podlagi zasebne tožbe (1. odstavek 430. člena ZKP). Vložitev obtoženega predloga še ne pomeni začetka sodnega kazenskega postopka, pač pa le začetek kazenskega pregona. Ko sodišče prejme obtožni predlog, opravi poleg preizkusa po 435. členu ZKP še takoimenovani predhodni preizkus obtoženega predloga po 1. odstavku 437. člena ZKP. Gre za materialni preizkus obtoženega predloga o tem, ali je podan kakšen razlog iz 277. člena ZKP za zavrženje obtoženega akta ali za ustavitev kazenskega postopka, če je že v teku. Sodnik opravi preizkus obtoženega akta prav glede vprašanja, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje na podlagi opisa, ki je v obtožnem predlogu. Za razliko od ostalih vprašanj, ki jih je mogoče ugotavljati tudi na podlagi podatkov, ki so v spisu (npr. obstoj procesnih predpostavk), sodnik obtožni predlog zavrže, če je že iz samega opisa dejanja razvidno, da je podan kakšen razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 277. člena ZKP.

5. Obtožni predlog z opisom dejanja, ki ga mora vsebovati (1. odstavek 434. člena ZKP), tako kot obtožnica daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče (1. odstavek 354. člena v zvezi s 430. členom ZKP) in hkrati daje obdolžencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - Ustava in 3. odstavek 16. člena ZKP). Za razliko od obtožnice pa obtožni predlog nima obrazložitve in zoper njega ni dovoljen ugovor. To pomeni, da bo sodišče na podlagi obtoženega predloga, ki prestane preizkus po 435. in 437. členu ZKP, v skladu z določbami 439. člena ZKP, uvedlo sodni kazenski postopek izključno na podlagi vsebine predloga, ki ga pred tem preizkusi. Zahteva, da vsebuje opis dejanja v obtožnem aktu dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja, torej preprečuje uvedbo kazenskega postopka za dejanje, ki ni kaznivo.

6. V obravnavanem primeru je obtožba vsebovana v obtožnem predlogu, obdolžencu očitala storitev dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ s sledečim besedilom: 1) ker je ogrozil varnost kakšne osebe z resno grožnjo z napadom na njegovo življenje in telo s tem, da je v kraju P. po telefonu L.G. dne 20.8.2006 grozil: "Ali veš kaj si naredil? Ali veš, da bo brat zato sedel? Kaj boš govoril na sodišču? Dobro veš kaj te čaka, ko pride brat ven, pa tudi midva se ne bova lepo gledala", z navedenimi grožnjami pa je pri L.G. povzročil hud strah in osebno ogroženost; 2) ker je ogrozil varnost L.G. z resno grožnjo z napadom na njegovo življenje in telo s tem, da je v kraju P. dne 10.10.2006 ob 14.58 uri v O. L.G. po telefonu poslal SMS sporočilo "Ti podgana komaj čakam, da se srečava, če ne prej pa pred sodnikom. Lahko se skriješ, ne boš pa se mogel skriti. Pa murijo pozdrav!", z navedenimi grožnjami pa je pri L.G. povzročil hud strah in osebno ogroženost. 7. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v nobenem od obeh sporočil ni izražena resna grožnja z napadom zoper oškodovančevo življenje ali telo in da gre za pomensko odprti izjavi, ki ju ni mogoče razlagati (le) v škodo obdolženca. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da dejanji, kot sta opisani, nimata vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ.

8. Vrhovni državni tožilec sicer sprejema stališče pritožbenega sodišča, da način napada na življenje in telo v nobeni od obeh groženj ni konkretiziran do te mere, da bi iz vsebine lahko sklepali, na kakšen način naj bi bile grožnje uresničene, vendar meni, da takšna konkretizacija za uresničitev znakov kaznivega dejanja ogrožanja niti ni potrebna. Navaja, da je varstveni objekt pri kaznivem dejanju ogrožanja občutek varnosti osebe, kateri grožnja je namenjena, zato je pomemben namen ustrahovanja osebe, ki ji je to besedilo namenjeno na eni strani in občutek ogroženosti na drugi strani. Navaja še, da je Vrhovno sodišče v svojih sodbah že večkrat zavzelo stališče, da abstraktni in konkretni del izreka tvorita celoto in se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. I Ips 361/2004 sodbe. Vrhovni državni tožilec še pove, da je za razumevanje oškodovančevega občutka ogroženosti oziroma določenosti izrečenih groženj pomembno, da sta bili obe sporočili oškodovancu podani potem, ko sta obdolženčev brat M.U. in njegov prijatelj dne 17.8.2006 oškodovanca ugrabila, ga mučila tri ure, mu grozila, da bosta nekaj naredila njegovi družini in njegovemu dekletu, zaradi česar je oškodovanec pod prisilo priznal nekaj, kar naj se ne bi zgodilo, po priznanju pa sta ga spustila pod pogojem, da plača določen denarni znesek. Grožnje, ki so bile izrečene po telefonu in s telefonskim pisnim sporočilom, so bile reakcija obdolženega S.U. na dejstvo, da je oškodovanec, zaslišan kot priča v kazenskem postopku zoper njegovega brata, le-tega obremenil. 9. Vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi odpira pomembno vprašanje ne le za obravnavano zadevo ampak za kazenski postopek nasploh, to je vprašanje takoimenovane normativne konkretizacije oziroma kakšni morajo biti opisi dejanj, ki določajo takšno dejansko kot pravno podlago obtožbe, da je sodišču omogočen preizkus obtoženega akta, obrambi pa priprava obrambe. Pri tem ni ključen cilj učinkovitost pregona, to je prednostna naloga policije in tožilstva, ampak kvaliteta sojenja v smislu pravne varnosti, katere pomemben, če ne ključen element je jasnost očitka in predvidljivost sodnega odločanja. Obtožiti nekoga pomeni nanj nasloviti očitek povsem določnega ravnanja, ki pomeni kaznivo dejanje. Praviloma bo to opis takoimenovanega izvršitvenega dejanja, ki je lahko storitev ali opustitev, zaradi česar je nastala določena (prepovedana) posledica. V običajnih, lahko rečemo normalnih okoliščinah bo iz takšnega opisa izhajal povsem jasen očitek storilcu in bo iz njega tudi razvidno, da so bili z očitanim ravnanjem tudi uresničeni vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja. Državni tožilec opravlja javno funkcijo obtoževanja, ta pa ima lahko svoj smisel le, če so obtožbe podane v kratkem in običajnem jeziku, v katerem imajo besede praviloma svoj običajen pomen. Opis dejanja oziroma očitek obtožbe mora biti jasen za sodišče, obdolženca in oškodovanca kot tudi javnost, ki ima pravico prisostvovati javnemu sojenju in pri tem vedeti zaradi česa se nekomu sodi. Sodišče ne more ugibati ali morda celo v škodo obdolženca razlagati besedilo obtožbe kadar ta ni povsem jasna.

10. Življenjski primeri so, tudi takrat, kadar pomenijo uresničitev določenega kaznivega dejanja, kot je v obravnavanem primeru ogrožanje varnosti, lahko zelo različni, čeprav jih lahko pravno (tipsko) vse opredelimo kot kaznivo dejanje po 145. členu KZ. Prav ta pestrost življenjskih primerov zahteva od tožilca da takrat, kadar je za razumevanje vsebine izvršitvenega dejanja potrebno poznavanje še drugih okoliščin, ki sicer niso del obravnavanega historičnega dogodka, te okoliščine navede v obtožbi, saj sicer preizkus obtoženega akta, posebej kadar gre za obtožni predlog, ki nima obrazložitve, ni mogoč oziroma bi bilo sodišče lahko v nasprotju z zahtevo po nepristranosti postavljeno v vlogo ali pomočnika državnega tožilca ali obrambe. Ključno odgovornost za uspešnost obtožbe nosi (državni) tožilec, torej tudi za njeno jasnost in določnost. Kot že rečeno, v 1. odstavku 434. člena ZKP je med drugim določeno, da mora obtožni predlog vsebovati opis kaznivega dejanja, ki mora biti tak kot se zahteva za obtožnico (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP). Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki bo predmet sojenja, mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje (abstraktni dejanski stan). V večini primerov bo temu zadoščeno z opisom takoimenovanega izvršitvenega dejanja in nastale prepovedane posledice, kadar je ta znak kaznivega dejanja, vendar pa v vseh primerih takšen opis ne zadostuje, tako je npr. v primerih, ko je opis dejanja v obtožnem aktu mogoče različno razlagati. V takšnem primeru je odgovornost tožilca, da v opisu dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, to pa je predpogoj za uspešno obrambo.

11. V obravnavani zadevi zgolj trditev obtožbe, da je obdolženec izrekel besede: "Ali veš, kaj si naredil? Ali veš, da bo brat zato sedel? Kaj boš govoril na sodišču? Dobro veš kaj te čaka, ko pride brat ven, pa tudi midva se ne bova lepo gledala", ne pomenijo resne grožnje z napadom na življenje in telo, če tega ne povežemo s predhodnim dogodkom, v katerem naj bi brat obdolženca oškodovanca pretepal, mu grozil, da bo drugim naročil, da mu bodo polomili prste, da mu bodo s prstov vlekli nohte, da bo pretepel tudi njegovo dekle, ji polomil roke in jo pred njim posilil. V tem primeru je torej konkretizacija grožnje z napadom na življenje in telo oškodovanca podano in prepoznavno le, če očitek obtožbe vsebuje opis prejšnjega dogodka. Takšno konkretizacijo grožnje bi zato moral državni tožilec vnesti v opis dejanja kot njegov sestavni del v obtožnem predlogu. Z drugimi besedami, grožnja obdolženca oškodovancu je konkretizirana z opozorilom na prej opisano, že izvršeno (oziroma zatrjevano) fizično nasilje, na katerega se nanašajo besede: "saj dobro veš, kaj te čaka, ko pride brat ven". Takšen očitek oziroma trditev bi moral tožilec vnesti v obtožbo, vendar tega ni storil. Tudi besede: "Ti podgana, komaj čakam, da se srečava, če ne prej pred sodnikom. Lahko se skrivaš, pa se ne boš mogel skriti. Pa murijo pozdrav!" lahko pomenijo izvajanje psihičnega pritiska na oškodovanca ter vzbujanje strahu, ni pa v teh besedah jasne obdolženčeve grožnje z napadom na življenje in telo oškodovanca. Kaznivo dejanje ogrožanja je storjeno, kadar storilec ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Ne zadošča, da vzbudi občutek ogroženosti s kakšnim drugim dejanjem oziroma grožnjo usmerjeno v neko drugo, čeprav pravno varovano dobrino. Povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145. KZ z inkriminiranimi besedami v tem primeru prav nič ne prispeva h konkretizaciji grožnje oziroma njene vsebine, kot je bilo v zadevi Vrhovnega sodišča I Ips 361/2004, na katero se sklicuje vložnik.

12. Vrhovni državni tožilec upravičeno izraža zaskrbljenost, ali se bodo tisti, ki resne, lahko tudi zelo nevarne grožnje posredujejo na prikrit način, lahko izognili kazenskemu pregonu. Odgovor na to je, da bo to v prvi vrsti odvisno od tožilca, ki bo moral takšno grožnjo ugotoviti in potem v obtožnem aktu kot del obtožbe postaviti trditev, kaj pomeni oziroma s kakšnim napadom obdolženec grozi in to potem v postopku dokazati.

13. Vrhovno sodišče glede na navedeno razlago ugotavlja, da pritožbeno sodišče z ugotovitvijo da dejanji, opisani v izreku prvostopne sodbe, nimata vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona po 1. odstavku 145. člena KZ.