Jedro

Tožnica je ob prehodu čez cesto na območju prehoda za pešce stopila na poškodovani robnik pločnika, ki je bil delno prekrit s snegom, pri tem padla in se huje poškodovala. Pravilna je ocena, da je to v celoti posledica krivde zavarovanca tožene stranke, ki ni ustrezno vzdrževal pohodnih površin. Ker je bila poškodovana (slabo vzdrževana) površina v trenutku škodnega dogodka zasnežena, tožnici ni mogoče očitati nepazljivosti in s tem sokrivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopinje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 12.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2019 dalje do plačila (I.). Višji zahtevek je zavrnilo (II.) Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 2.618,12 EUR (III.).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v obsodilnem delu (I. tč.) pritožila tožena stranka. Predlaga razveljavitev oz. spremembo ter opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede stanja tal, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Iz dokaznega gradiva (slika A3) ni razvidno, da bi bila tla „stacana“, ampak da je pločnik in cestišče suho, ter da sneg ni prisoten na pločniku. Vzdrževalna služba je opravila svoje delo redno in ustrezno, kar je razvidno tudi iz izpiska sledilne naprave, ki dokazuje, da je bil tisti del vozišča očiščen dne 22. 2. 2018 ob 9.14.59. Ni mogoče pričakovati, da bodo ceste in pločnik v vsakem trenutku očiščeni. Dodatno tožena stranka navaja, da se je tožnica zavedala zimskih razmer in bi morala biti temu primerno bolj previdna. Tudi sama poškodba tožnice ni taka, da bi bila v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Tožena stranka predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa ugotovi, da je tožnica prispevala k nastanku škode vsaj v 70 % deležu. V vsakem primeru je po mnenju pritožbe previsoka tudi odmerjena odškodnina za nastalo škodo, zlasti za strah, saj ta ni v skladu s sodno prakso.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožnica 22. 2. 2018 ob prehodu čez cesto na območju prehoda za pešce stopila na poškodovani robnik pločnika, ki je bil delno prekrit s snegom, pri tem padla in se huje poškodovala. Pravilno je ocenilo, da je to v celoti posledica krivde zavarovanca tožene stranke, ki ni ustrezno vzdrževal pohodnih površin. Ker je bila poškodovana (slabo vzdrževana) površina v trenutku škodnega dogodka zasnežena, tožnici ni mogoče očitati nepazljivosti in s tem sokrivde.

7. Ni sporno, da se je škodni dogodek zgodil na javni površini, in sicer na pločniku na območju prehoda za pešce. Ključno je vprašanje, ali je toženkin zavarovanec svojo dolžnost vzdrževanja pohodnih površin opravljal dovolj skrbno in ali je oškodovanka ravnala z zadostno mero previdnosti. Res je, da od povprečnega pešca ni mogoče pričakovati, da popolno pozornost na sprehodu po urbanem naselju posveča le tlom, vendar je ustaljeno stališče sodne prakse, da v mestnem okolju pešec ne more pričakovati povsem ravnih in nepoškodovanih pohodnih površin in jih mora uporabljati z ustrezno skrbnostjo.1 Opustitev vzdrževanja oziroma pravočasnega popravila poškodovane pohodne površine je protipravno ravnanje, če je v konkretnem primeru poškodba pločnika onemogočala varno uporabo pohodne površine oziroma ni več ustrezala standardom normalne pohodne površine.2 Pravni standard je izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. V takem primeru se šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla prehodil brez težav. V mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce so neravnine sicer nekaj vsakdanjega in pričakovanega.3

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bil na robu cestišča in na poškodovanem robniku pločnika prisoten sneg. Sneg je prekril luknje v robniku pločnika, vendar ne do te mere, da bi bile te zapolnjene. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami izpodbijane sodbe. Iz dokaznega gradiva (fotografija A3, zaslišanje priče A. A.) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil sneg prisoten na cestišču in se razprostira čez pločnik, zato je treba nasprotne pritožbene trditve glede ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti.

9. Standard normalno pohodne površine tako ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožnica padla na območju prehoda za pešce, se pravi na kraju, ki je namenjen za prečkanje ceste. Iz tega razloga se večje poškodbe pločnikov in robnikov lahko štejejo za nepričakovane, predvsem pa se v konkretnem primeru štejejo luknje v pločniku, ki so bile prekrite s snegom, za prikrite neravnine. Sneg je onemogočal tožnici, da bi videla nevarnost in se ji izognila. Tako je vzrok za padec tožnice mogoče iskati v povezanosti obeh okoliščin - neustrezne pohodne površine kot tudi neustreznega čiščenja snega, ki je povzročil prikritost te neravnine. Iz istih razlogov so neutemeljene navedbe toženke glede soprispevka k nastali škodi. Pravna podlaga za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe za škodo je 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V konkretnem primeru tožnici ni mogoče očitati ravnanj, ki bi soprispevala k nastanku škode. Tožnica je prečkala cesto na območju prehoda za pešce ter ni mogla vedeti, da prehod ni varen. Kot že navedeno, od povprečne osebe ni mogoče pričakovati večje skrbnosti. Splošna pozornost pri hoji po pločniku in opazovanju okolice ne zahteva od pešca, da opazi tudi skrite, prikrite in povsem nepričakovane neravnine.4 Neprimerna je navedba tožene stranke, da bi tožnica morala prečkati cesto na delu cestišča, kjer ni snega. Tožnica je prečkala cesto na območju, ki je namenjeno prav prehodu čez cesto, kaj več od tega (poleg splošne previdnosti) od pešca ni mogoče niti prav pričakovati.

10. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pavšalno navaja, da je škoda previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse.

11. Sodišče je tožnici prisodilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, 12.000 EUR, od tega iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 7.000 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000 EUR in za strah 2.000 EUR, in pri tem pravilno upoštevalo temeljni načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo materialno pravo (179. čl. OZ), je brez podlage. Skupna prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnica je utrpela odprt zlom z izpahom talusa z rano, večjo kot 10 cm, kar po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb sodi med srednje hude primere (IV. skupina)5, za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejela približno deset povprečnih neto plač v RS. Tudi pregled prakse v primerljivih primerih pokaže, da so prisojene odškodnine primerljive.6 Res je, da so bile v podobnih škodnih primerih oškodovancem prisojene nekoliko nižje odškodnine za strah, vendar sodišče prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo kot celoto. Za zlom gležnja v primerih z večjim obsegom škode (več zlomov ali kombinacija zvina in zloma) sodna praksa prisoja približno 10 neto povprečnih plač.7 Temu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje in prisodilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo. Katera tožničina individualna lastnost naj bi narekovala nižjo odškodnino od primerljivih, pritožba ne obrazloži. 13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti stroške za njen odgovor (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 625 točk nagrade za odgovor na pritožbo in 12,5 točk za materialne stroške. Skupno ji je tako priznalo 637,5 točk nagrade, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR, z 22 % DDV pa 466,65 EUR. Ostali priglašeni stroški niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Prim. odločbe VS RS II Ips 85/2014 z dne 6. 2. 2014, VS RS II Ips 19/2019 z dne 27. 11. 2011, VSL sklep I Cp 2949/2015 z dne 13. 1. 2016. 2 Sodba VS RS II Ips 85/2013. 3 Prim. sklep in sodba II Ips 19/2009. 4 Podobno tudi vmesna sodba VSM I Cp 385/2020 z dne 14. 7. 2020. 5 Škrk Berger A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, str. 72. 6 Prim. zadevo VSL II Cp 1551/2009 z dne 1. 7. 2009, kjer je je tožeča stranka utrpela zlom gležnja z istim trajanjem hudih, srednjih in lažjih bolečin, je sodišče prisodilo odškodnino v višini 8.000 EUR. Gre za nekoliko višjo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot v konkretnem primeru. V zadevi VSL II Cp 2195/2015 z dne 15. 11. 2017 je sodišče tožeči stranki zaradi zloma gležnja z izpahom, prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker bo poškodba trajno vplivala na hojo in druge vsakdanje aktivnosti, v višini 5.000 EUR. Višina odškodnine je nekoliko višja, ker bo tožečo stranko poškodba ovirala tudi pri samem delu, ki ga opravlja kot poklic. 7 Glej VSRS II Ips 921/2008 z dne 27.5.2010, VSL II Cp 2842/2016 z dne 21. 2. 2017 in II Cp 2195/2015 z dne 23. 9. 2015.