Jedro

Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine v tolarski vrednosti zneska 104.000 DEM z utemeljitvijo, da ji je nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja sodišča, za katerega delo odgovarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da elementi protipravnosti v ravnanju sodišča niso podani. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje z njeno zavrnitvijo in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje odločilo enako.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicevanje na ustavno določeno neodvisnost in samostojnost sodnikov pri sojenju je pri tej zadevi neuporabno. Sodnik, ki je odločal o utemeljenosti predlagane začasne odredbe, je strokovnjak na svojem področju, ki mora ob ugotovitvi pravne narave spora predvideti, kakšne možne posledice ima ob ugoditvi predlagani začasni odredbi sodba, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče je obravnavalo tožbo, za katero ni obstojal pravni interes tožeče stranke. Tožencu v tej pravdi (sedanjemu tožniku) so bila odvzeta lastninska upravičenja na sporni nepremičnini. To pa pomeni odločanje na način, ki nasprotuje običajnemu opravljanju sodniške službe. Domnevno zavarovanje koristi tožeče stranke v pravdi pri Okrajnem sodišču v Žalcu bi bilo izvedeno s prepovedjo odtujitve in obremenitve premoženja. Preseganje takšnega zavarovanja predstavlja ravnanje v nasprotju z običajno metodo. Med postopkom izdajanja začasnih odredb pa je bilo s sklepom Višjega sodišča v Celju že pravnomočno odločeno, da zahteve bodočega upnika v lastninsko pravico niso dopustne. Zato ponovno odločanje o predlagani začasni odredbi pomeni kršenje procesnih določb o pravnomočnosti sodne odločbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 370. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, ki bi mogle služiti kot podlaga za ugotavljanje morebitnega sodnikovega nedopustnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z vtoževano škodo, se nanašajo na potek pravdnega postopka Okrajnega sodišča v Žalcu z opr. št. P 285/94. V tej pravdni zadevi se je postopek začel s tožbo tožnikov A. in A. S. zaradi ugotovitve neveljavnosti darilne pogodbe z dne 18.03.1987, ki je bila vložena proti pravni prednici sedanje tožeče stranke. Na predlog tožnikov je bila izdana začasna odredba o prepovedi razpolaganja z nepremičnino vl. št. ... k.o... ter odtujitvijo te nepremičnine. Pravdni postopek je bil pravnomočno končan dne 11.04.1996 z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, do takrat pa je bilo večkrat odločeno o predlagani začasni odredbi, katere vsebino je tožeča stranka ustrezno prilagajala. Po razveljavitvi odločitve o prepovedi vsakega razpolaganja je bila izdana nova začasna odredba, s katero so bili končno prepovedani gradbeni posegi, prepovedana pa je bila tudi oddaja objekta novim najemnikom. Natančnejši potek postopka je razviden iz obširne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na njeni šesti in sedmi strani.

Iz podatkov, ki se nanašajo na potek postopka, ni mogoče sklepati, da bi postopek potekal izven običajne, v Zakonu o pravdnem postopku in Zakonu o izvršilnem postopku predpisane metode. V tem okviru tudi ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da bi sodišče pri ugoditvi predlagani začasni odredbi prekršilo prepoved odločanja o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Po eni strani takšne trditve tožeča stranka pritožbeno ni postavila, zaradi česar gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev na revizijski stopnji (372. člen ZPP), po drugi strani pa vsebina odločitve sodišča druge stopnje v njegovem sklepu, opr. št. Cp 96/93 z dne 08.04.1993 ne pogojuje sklepanja, da je bilo takrat odločeno o tem, da "zahteve bodočega upnika v lastninsko pravico niso dopustne". Kasnejše postopanje v zvezi z začasno odredbo ni v nasprotju z omenjeno odločitvijo sodišča druge stopnje.

Sodne odločbe, ki se nanašajo na predlagane začasne odredbe, so bile sprejete na podlagi zakonitega postopka. Zatrjevana protipravnost sodnikovega ravnanja, ki naj bi bila v tem, da je šlo za napačno oceno vsebine pravdnega postopka in preseganje metod zavarovanja z začasno odredbo, nasprotuje ugotovljenim dejstvom. Revizija ni v celoti pojasnila svojega stališča, po katerem naj bi bila ustavno določena neodvisnost in samostojnost sodnikov pri sojenju v tej pravdi neuporabna. Gre namreč za eno od osnovnih načel, s katerim je zagotovljeno, da o pravicah in dolžnostih posameznika ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije). Narava sodnikovega dela je taka, da temelji na prosti presoji dokazov, pri uporabi prava pa na nevezanosti na razlago materialnega prava, zavzeto v odločbah pritožbenih sodišč. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da "proces odločanja ni protipravno ravnanje, narava odločanja pa je taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in v zvezi s tem različna pravna presoja obravnavanih vprašanj". Sodnik ne more odškodninsko odgovarjati za razlago prava znotraj meja danih pooblastil. Dejanske ugotovitve ne morejo omogočiti sklepanja, da sodnik v postopku izdajanja začasnih odredb "ne bi uporabil povsem jasne določbe zakona ali da bi določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranosti". Le v navedenem okviru bi namreč sodnikovo ravnanje bilo mogoče opredeliti kot protipravno in s tem kot podlago za morebitno odškodninsko odgovornost. Opisana uporaba in razlaga zakona v postopku sojenja in odločanja opredeljuje tudi pojem strokovnosti pri sodnikovem delu. Sodnik, ki odloča o utemeljenosti predlagane začasne odredbe, ne more vnaprej predvideti, ali bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa bo zavrnjen. Preizkusiti mora le, ali je utemeljenost tožbenega zahtevka verjetno izkazana. V sodbah nižjih sodišč je ob podrobnem poteku posameznih procesnih dejanj utemeljena njihova skladnost s procesnimi predpisi, pri čemer je obrazložena tudi pravna korektnost sodnikove presoje, po kateri verjetnost, da terjatev, ki je bila podlaga za izdajo začasne odredbe, obstoji.

Sodišče je torej ravnalo v skladu z določbo 272. člena ZIZ.

Ker je nedopustnost ravnanja eden od elementov za obstoj civilnega delikta kot podlage za odškodninsko odgovornost, sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko nista sledili tožbenemu predlogu. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).