Jedro

V 2. členu Zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj (Ur.l. RS št. 7/93) je določeno, da se prevzem obveznosti opravi s pogodbo, ki jo s posameznimi podjetji sklene Sklad RS za razvoj v imenu in na račun Republike Slovenije, kar pomeni, da obveznosti niso prenešene s sprejetjem zakona, temveč je v ta namen treba najprej skleniti pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr.št. V Ig 1601/93 z dne 9.8.1993 v veljavi glede 6.671.855,50 tolarjev z zam. obrestmi in vsemi stroški izvršilnega postopka, ter tožeči stranki prisodilo še nadaljnje pravdne stroške v znesku 213.608,90 tolarjev. Hkrati je s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 5.215,80 tolarjev.

Zoper to sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno ne ugodilo prošnji za preložitev glavne obravnave dne 17.11.1995, ko tožena stranka ni imela dovolj časa za proučitev tožnikove zadnje vloge (prejete 10.11.1995), poleg tega naj bi vsaj del vtoževane terjatve prešel v obveznosti, ki bi jih po Zakonu o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj (Ur.l. RS št. 7/93) morala prevzeti Republika Slovenija, saj gre vsaj v delu zneska za storitve, opravljene pred 30.9.1992. Predlagala je, naj se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene kršitve postopka, na katere opozarja pritožba, in pritožbeno sodišče soglaša z njegovo pravno presojo.

K pritožbenim navedbam pa je treba dodati, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožena stranka zaprosila za preložitev razpisane obravnave dne 17.11.1995, saj njene vloge o tem v spisu ni, pa tudi skupaj s pritožbo ni bila poslana. Vendar tudi zavrnitev takšnega predloga ne bi bila kršitev postopka, saj je bistven datum prejema vabila za glavno obravnavo (7.11.1995), za katero je imela tožena stranka dovolj časa, da se nanjo ustrezno pripravi (več kot 8 dni).

Navedbe o tem, da bi del obveznosti morala prevzeti Republika Slovenija, pa sploh ne držijo, prav tako ne, da gre za storitve, opravljene pred 30.9.1992, glede na to, da Zakon o prevzemu terjatev ... velja samo za terjatve, ugotovljene do tega datuma (1. člen). Po vtoževanih računih se namreč zahteva plačilo za prevozne storitve od 11.11.1992 do 20.11.1992 (račun št. 965935), od 21.11.1992 do 30.11.1992 (račun št. 966015) in od 21.12.1992 do 31.12.1992 (račun št. 966206). V 2. členu Zakona o prevzemu terjatev ... je določeno, da se prevzem obveznosti opravi s pogodbo, ki jo s posameznimi podjetji sklene Sklad RS za razvoj v imenu in na račun Republike Slovenije, kar pomeni, da obveznosti niso prenešene s sprejetjem zakona, temveč je v ta namen treba najprej skleniti pogodbe. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti predložila nobenega dokaza, da je s Skladom RS za razvoj sklenila kakršnokoli pogodbo o prevzemu obveznosti. Vtoževane obveznosti tožene stranke torej niso bile in glede na njihov nastanek niso niti mogle biti prenešene, kar pomeni, da jih še vedno dolguje.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tudi ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.