Jedro

V menedžerski pogodbi (pogodbi o zaposlitvi), ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, je bila odpravnina predvidena za primer, če družba razveže pogodbo o zaposlitvi, menedžer pa uspe v sodnem postopku dokazati, da razlogi za razvezo niso utemeljeni. Glede na takšno določbo menedžerske pogodbe je za presojo tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine bistveno, ali je tožnik v delovnopravnem sporu, v katerem je zahteval razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (na podlagi katere je menedžerska pogodba prenehala), uspel dokazati, da razlogi za odpoved niso bili utemeljeni oz., glede na dokazno breme, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so bili utemeljeni razlogi za odpoved. Upoštevaje, da je bil spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že pravnomočno končan, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z vpogledom v spis, ki se je vodil v tem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino v znesku 28.368,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. tč. izreka), ter da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.741,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvi odstavek 338. čl. (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vprašanje ali je tožnik kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe postopal skladno z določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFFPod, Ur. l. RS, št. 54/1999 in nadaljnji), je vprašanje materialnega prava, na katerega mora odgovoriti sodišče in odgovor utemeljiti s konkretnimi razlogi glede odločilnih dejstev. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, pač pa se brez navajanja konkretnih razlogov sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenke finančne stroke dr. I.L.. Izvedenec ni upravičen izvajati materialnopravnih zaključkov o odločilnih dejstvih, temveč lahko s svojimi strokovnimi ugotovitvami (s specialnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga), razjasni določena strokovna vprašanja v postopku. Izvedenka bi tako lahko podala le svoje splošne ugotovitve o poslovodnih aktivnostih tožnika in o finančnem stanju družbe, nikakor pa niso v njeni pristojnosti materialnopravni zaključki, saj s tem de facto in de iure prevzema vlogo sodišča. Vprašanje, kot ga je zastavilo sodišče izvedenki, je v nasprotju s pravili ZPP, saj je vprašanje materialnega prava, na katerega mora odgovoriti sodišče ob ustrezni navedbi razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik, na katerem je dokazno breme glede na pogodbeno določilo XXV. člena menedžerske pogodbe, dokaznega predloga postavitve izvedenca finančne stroke sploh ni podal. Takšen dokazni predlog je podala tožena stranka, vendar izključno v zvezi s pobotnim ugovorom. Za izvedbo tega dokaza je tožena stranka po pozivu sodišča plačala predujem za izvedenca, vendar je sodišče v sklepu z dne 21. 4. 2010 izvedenki postavilo vprašanje, ki zadeva izključno dokazno breme tožnika. Tožena stranka je po prejemu tega sklepa ugovarjala bistveno kršitev določb postopka skladno z določbo 286. b člena ZPP. Tožnik sploh ni podal ustrezne trditvene podlage glede na svoje dokazno breme, niti ni predlagal dokaza z izvedencem. S tem, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na tako pridobljeno in izdelano izvedeniško mnenje, je omenjena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Do navedenega grajanja procesne kršitve pa se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo, pač pa se v zvezi z zatrjevano prekluzijo sklicuje na Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki pa ga je uporabilo nepravilno. To velja tako za prepozno predložene listinske dokaze s strani tožnika, kakor tudi za izvedeni dokaz z izvedencem v tožnikovo korist. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje v nasprotju s temeljnimi načeli postopka favoriziralo procesni položaj ene stranke na škodo druge. Sodna izvedenka je namreč svoje mnenje pretežno utemeljila na listinah, ki jih je tožnik navedel šele na naroku dne 12. 3. 2010, predložil pa še kasneje. Listine niso bile kot dokaz predlagane oziroma podane pravočasno in so bile tudi podane brez predhodne trditvene podlage. Tožena stranka iz tega razloga na te listine ni odgovorila (brez trditvene podlage pravdna stranka ni dolžna zavzemati stališč do dokazov), niti ni bila k temu pozvana s strani sodišča. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 3. 2010 sprejelo dokazni sklep, ki naknadno predloženih listin ne vsebuje, kljub temu pa izvedensko mnenje temelji prav na teh listinah. Dokazni sklep, da se dopusti tudi dokaz s temi listinami, je sodišče sprejelo šele na naroku dne 11. 2. 2011, torej že po izdelavi izvedenskega mnenja. Tudi v tem primeru je tožena stranka nemudoma grajala procesno kršitev, kljub temu pa je sodišče prve stopnje dovolilo dokaze, ki niso bili substancirani, in ki so bili predlagani prepozno. Ker je sodišče sprejelo izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano na podlagi prepozno predloženih listin in je nanj oprlo svojo odločitev, je očitana procesna kršitev takšne narave, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. S tem v zvezi tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj ji je bilo onemogočeno, da se izjavi o dejstvih, ki jih je sodišče ugotavljalo. Tožnik je namreč na naroku dne 12. marca 2010 navedel, da bo pomen teh listin pojasnil v okviru zaslišanja, torej da bo šele tedaj podal trditveno podlago, kar pa je nepravilno, saj izvedba dokaza z zaslišanjem stranke ni namenjena podajanju trditvene podlage. Tožena stranka tudi poudarja, da je izvedenka tožnika sama pozvala k dodatnim pojasnilom, saj izvedenka navaja izjave tožnika, ki v postopku sploh niso bile podane. To je izvedenka na zaslišanju tudi potrdila, saj je izpovedala, da ji je tožnik neposredno dostavil dokumentacijo. Izvedenka je tako pri izdelavi izvedeniškega mnenja uporabila listine oziroma podatke, glede katerih toženi stranki ni bila dana možnost izjasnitve, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na te kršitve je tožena stranka pravočasno opozorila v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2010 in na naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2011. Zaključki izvedenke so materialnopravno napačni oziroma pomanjkljivi. Izvedenka sama ugotavlja, da je bilo podjetje M. d.o.o. kapitalsko neustrezno. Če je bilo podjetje kapitalsko neustrezno, pa je na dlani, da bi moral tožnik kot njegov direktor sprejeti ustrezne ukrepe skladno z ZFPPod. Tožnik v tem postopku ni dokazal, da bi to storil, zato je sklep o razrešitvi z dne 3. 11. 2004 materialnopravno utemeljen. Sodišče nadalje napačno interpretira vsebino XXV. člena menedžerske pogodbe. Ta pogodba ima pravno naravo pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da razrešitev tožnika kot zakonitega zastopnika s skupščinskim sklepom še ne pomeni tudi prekinitve oziroma odpovedi menedžerske pogodbe. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hudih kršitev pogodbenih obveznosti. To pomeni, da pogodba ni bila odpovedana že zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pač pa zaradi hude kršitve obveznosti v smislu določila XXIV. člena pogodbe. Odločitev naslovnega sodišča glede zakonitosti izredne odpovedi menedžerske pogodbe je pravnomočna. Postopek, ki je tekel pod opr. št. 1103/2008 je znan sodišču prve stopnje v predmetnem postopku, tožena stranka pa je po pravnomočnosti navedene sodbe tudi predlagala, da sodišče v zadevni spis vpogleda. Tožbeni zahtevek v citiranem postopku je bil namreč pravnomočno zavrnjen, saj je sodišče ugotovilo, da je bila izredna odpoved zakonita. Ker tožnik v delovnopravnem sporu pod opr. št. 1103/2008 s svojim zahtevkom na razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uspel, tudi v tem sporu ne more dokazati, da je bila ista pogodba odpovedana brez utemeljenih razlogov, kar pomeni, da tožnikov zahtevek nima podlage. Pravnomočna odločitev v prej citirani zadevi se nanaša na temelj terjatve v tem postopku, zato je sodišče vezano na pravnomočno odločbo istega sodišča. To ve tudi tožnik, saj je tožbo na plačilo odpravnine oprl prav na sodbo opr. št. Pd 124/2005, s katero je bila v prvotnem postopku odločba tožene stranke o izredni odpovedi razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka tudi v zvezi z ugotavljanjem višine terjatve. Ugotovilo je, da je veljavna pogodba, ki jo je predložil tožnik, pogodba, ki jo je kot pravo in pristno predložila tožena stranka, pa je ocenilo kot osnutek. Sodišče za takšno ugotovitev ne navaja, nikakršnih razlogov. Sodba tudi v tem delu ne vsebuje razlogov odločilnih dejstev in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni navedlo niti enega razloga, zakaj šteje, da je pogodba, ki jo je predložil tožnik, pravno veljavno sklenjena in zavezujoča. To je še toliko bolj pomembno ob dejstvu, da je sodišče seznanjeno s pravnomočno sodbo istega sodišča, opr. št. 1102/2008, iz katere pa izhaja diametralno nasprotna ugotovitev in sicer, da je prava in pristna pogodbe, ki jo je predložila tožena stranka. V prej citiranem postopku je sodišče to ugotovilo na podlagi izvedbe vseh relevantnih dokazov, tudi zaslišanja priče M.V.. Sodišče sicer ni vezano na dokazno oceno sodišča v drugem postopku, zagotovo pa je dolžno pojasniti konkretne razloge za svojo ugotovitev. Zakaj je sodišče najprej sprejelo dokazni sklep, da zasliši pričo M.V., zatem pa je ta dokazni predlog zavrnilo, ni jasno, zagotovo pa takšna odločitev sodišča ni prispevala k pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje nepravilno ugotovilo, posledično pa je tudi neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor, ki je utemeljen z dejstvom, da si je tožnik samovoljno izplačeval višjo plačo, kot pa je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar je toženo stranko oškodoval za znesek, ki ga je potrdila tudi izvedenka. Brez podlage je tudi obrestni del zahtevka, izpodbijana sodba glede teka zakonskih zamudnih obresti nima nikakršnih razlogov, čeprav gre za odločilno dejstvo. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških. Stranka mora zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca glavne obravnave in v ta namen predložiti specificirani stroškovnik. Tega tožnik ni storil, pač pa je stroškovnih predložil kasneje, kar mu je sodišče sicer dovolilo, vendar v nasprotju z določilom tretjega odstavka 163. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo in sicer s sklepom opr. št. Pdp 574/2009 z dne 19. 11. 2009, s katerim je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo, da razrešitev (ki je institut statusnopravne narave) ne pomeni tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki je institut delovnega prava), zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo že iz razloga, ker je predpostavljalo, da zavržena tožba v zvezi z razrešitvijo s položaja direktorja pomeni tudi, da so bili razlogi za razrešitev utemeljeni in zato tožnik ni upravičen do odpravnine.

V tem delovnem sporu tožnik na podlagi XXV. čl. menedžerske pogodbe uveljavlja pravico do odpravnine, zato je bilo potrebno dokazni postopek voditi v smeri ugotavljanja ali so bili razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi (torej instituta delovnega prava) utemeljeni. V citiranem členu menedžerske pogodbe je namreč določeno, da v kolikor družba razveže pogodbo iz razlogov, navedenih v čl. XXIII. in XXIV., menedžer pa uspe v sodnem postopku dokazati, da ti razlogi niso utemeljeni, ima pravico do odpravnine v višini dvanajst povprečnih mesečnih bruto plač, glede na povprečje zadnje dosežene plače pred razvezo te pogodbe. Vprašanje, ki je bistveno za razrešitev tega individualnega delovnega spora je torej, kdaj se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama razvezana, smiselno, kdaj je med pravdnima strankama prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) ne pozna instituta „razveze pogodbe o zaposlitvi“, ta izraz se v praksi sicer smiselno uporablja v zvezi s 118. čl. ZDR (prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča), sicer pa ZDR v 75. čl. določa, kdaj pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je tako redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik dne 3. 11. 2004 razrešen s funkcije direktorja. Dne 25. 11. 2004 mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dne 24. 2. 2005 (v času trajanja odpovednega roka) pa še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je torej delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi prenehala (oz. je bila razvezana) na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na XXV. čl. menedžerske pogodbe je torej odločilno, ali so bili razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeni.

Da med strankama ni dvoma o tem, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati prav zaradi izredne odpovedi s strani tožene stranke, je nenazadnje razvidno tudi iz tožbenih navedb, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi, saj je tožnik odpravnino vtoževal, ker je bila s sodbo Pd 124/2005 razveljavljena odločba tožene stranke o izredni odpovedi v prvotnem postopku. Za presojo pravice do odpravnine po XXV. čl. menedžerske pogodbe je torej odločilno predhodno vprašanje, ali je tožnik v delovnopravnem sporu, v katerem je zahteval razveljavitev odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uspel dokazati, da razlogi za izredno odpoved niso bili utemeljeni oz. pravilno glede na dokazno breme, ali je tožena stranka v citiranem sporu uspela dokazati, da so bili podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved. Tožena stranka je v zvezi z dokazovanjem utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v spis opr. št. Pd 1103/2010 in tudi navedla, da je spor v zvezi s tem vprašanjem, ki se nanaša na temelj terjatve v tem postopku, že pravnomočno končan (Pdp 764/2009). Sodišče prve stopnje tega odločilnega dokaza neutemeljeno ni izvedlo.

Glede tega odločilnega vprašanja izpodbijana sodba tako nima razlogov, saj se je sodišče prve stopnje na podlagi napotila iz drugostopenjskega sklepa opr. št. Pdp 574/2009 z dne 19. 11. 2009 ukvarjalo z utemeljenostjo razlogov za razrešitev, namesto z utemeljenostjo razlogov za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa predmet tožbenega zahtevka ni odškodnina zaradi neutemeljene razrešitve (v kolikor bi v resnici šlo za takšen zahtevek bi bilo zanj pristojno sodišče splošne pristojnosti), temveč za zahtevek za plačilo odškodnine zaradi predčasne razveze pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost takšnega zahtevka pa je odvisna od tega ali je pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. Pogodba o zaposlitvi je prenehala na podlagi izredne odpovedi, zato je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od odgovora na vprašanje ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 574/2009 z dne 19. 11. 2009 sodišču prve stopnje naložilo, da dokazni postopek vodi v smeri ugotavljanja, ali so bili razlogi za rešitev utemeljeni. Vendar pa je iz celotnega dokaznega postopka očitno, da je odločitev v tem sporu odvisna od utemeljenosti razlogov za razvezo managerske pogodbe, ki je tako pogodba o poslovodenju kot tudi pogodba o zaposlitvi. Ta pogodba je bila razvezana oziroma je prenehala z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe zoper izpodbijano sodbo ne more vztrajati pri prejšnjem stališču, da je v tem sporu odločilno dejstvo, ali so bili podani utemeljeni razlogi za tožnikovo razrešitev s funkcije direktorja. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni vezano na pravna stališča, ki jih je zavzelo v prejšnjem postopku. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker kršitve postopka glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodba nezakonita že iz zgoraj navedenega razloga se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi navedbami.

Izmed pritožbenih navedb pritožbeno sodišče izpostavlja le še utemeljeno pritožbeno grajo, ki se nanaša na navodila sodišča izvedenki finančne stroke. Tožena stranka namreč pravilno izpostavlja, da izvedenec ni upravičen izvajati materialnopravnih zaključkov o odločilnih dejstvih, temveč je to naloga in izključna pristojnost sodišča. Vprašanje, kot ga je sodišče postavilo izvedenki in sicer, ali je tožnik kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe postopal skladno z določili Zakona o finančnem poslovanju podjetij, je vprašanje materialnega prava, na katerega odgovarja sodišče in nikakor ne izvedenec. Naloga izvedenca je namreč, glede na znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, le razjasniti določena strokovna vprašanja v postopku in tako predstavlja pomoč pri ugotovitvi dejanskega stanja, na katerega pa mora nato sodišče pravilno aplicirati materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je opozorilo na ključna dejanska in materialnopravna izhodišča, od katerih je odvisen izid tega postopka, in ki jih bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri dopolnitvi dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku najprej ugotovilo, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena ali ne, šele nato pa bo lahko odločilo o utemeljenosti zahtevka za plačilo vtoževane odpravnine. V kolikor bo ugotovilo, da tožnikova terjatev ne obstoji, o ugovoru pobota tožene stranke ne bo odločalo. V kolikor pa bo ugotovilo, da tožnikova terjatev obstoji, bo upoštevalo pravilo, da je pri procesnem pobotanju izrek sodbe tričlenski (Sodišče v 1. tč. ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. tč. obstoj terjatve tožene stranke, nato pa v 3. tč. izreče pobotanje in tožbeni zahtevek zavrne ali pa mu deloma ugodi, če je v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke nižja od tožnikove. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. tč. izreka, v 3. tč. izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve). Če je namreč v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Pritožbeno sodišče je to napotilo napisalo, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je pobotni ugovor zavrnilo, iz izreka sodbe pa navedeno ne izhaja, kar pomeni, da sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru dejansko ni odločilo. Izrek tako nasprotuje razlogom sodbe, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Ker tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.