Jedro

Obveznost ni zastarana, zato mora toženec dolžni znesek plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I 980/97 z dne 15.10.1997 v veljavi za glavnico 29.033,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini R oz. TOM in 7,5 % realno obrestno mero od glavnice od 9.5.1999 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 630,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v preostalem delu pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi tudi v prvi in tretji točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Prvostopno sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 27.138,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka ter je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi tožena stranka ponovno ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da teče zastaralni rok šele od zaključka celotne investicije in ne že od prejema telefonskega priključka. Popolnoma nerazumljiva je nadalje tudi odločitev sodišča, da mora tožena stranka plačati pravdne stroške tožeči stranki. Sodišče je namreč samo ugotovilo, da ni dokazano, da je tožena stranka prejela končni obračun od tožeče stranke, zaradi česar tudi ni bila v zamudi in je torej neupravičeno tožena.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da teče zastaralni rok tožnikove terjatve šele od zaključka celotne investicije izgradnje telefonskega omrežja, ki se je končala s pridobitvijo uporabnega dovoljenja dne 9.6.1993. Šele tedaj je imel tožnik možnost izračunati končno ceno investicije in na njeni podlagi ugotoviti, kakšen znesek mu je tožena stranka iz pogodbe o sofinanciranju gradnje telefonskega omrežja še dolžna plačati. 4. člen te pogodbe namreč natančno določa, da se bo ob koncu izgradnje izračunala končna cena in da se naročnik (tožena stranka) zavezuje plačati eventualno razliko na osnovi izračuna. Tožnik je predlog za izvršbo vložil 30.9.1997 in do tedaj torej še ni potekel petletni rok za zastaranje terjatve. Ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da ni dokazano, da bi tožena stranka končni obračun prejela, zaradi česar ni mogla biti v zamudi s plačilom in je bila neupravičeno tožena. Pritožbeno sodišče v zvezi s to navedbo tožene stranke ugotavlja, da prav tako ni upoštevna. V zbranih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za odločitev o zahtevku. Ta je izkazan tako s pogodbo z dne 26.10.1987 kot tudi s predlogom Sklada stavbnih zemljišč kamniški skupščini z dne 31.8.1993, iz katerega izhaja, da je bila cena enega telefonskega priključka na ta dan 98.905,00 SIT. Na dan izdaje končnega obračuna prispevka za izgradnjo telefonskega priključka se je ta znesek na osnovi revalorizacije zvišal na 117.244,00 SIT, kar ob revaloriziranih nespornih vplačilih tožene stranke v višini 88.210,95 SIT pomeni, da je tožena stranka dejansko dolgovala vtoževan znesek. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi kasneje tožniku iz tega naslova še kaj plačala. Toženčeva obveznosti torej temelji na pogodbi (čl. 262/1 Zakona o obligacijskih razmerjih). Prvostopno sodišče pa ni v škodo tožene stranke ugotovilo, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Četudi bi sledili ugotovitvi prvostopnega sodišča, da ni dokazano, da je tožena stranka sploh prejela končni obračun od tožnika, pa je bila tožena stranka s terjatvijo tožnika natančno seznanjena najkasneje ob prejemu sklepa o izvršbi. Tedaj ni ugovarjala preuranjenosti izvršbe, temveč je izpodbijala utemeljenost zahtevka v celoti. Ker je bila utemeljenost zahtevka ugotovljena z izpodbijano sodbo, je torej tožena stranka v zamudi vsaj od prejema sklepa o izvršbi oziroma od pretečenega 15 dnevnega izpolnitvenega roka po prejemu sklepa. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da dejansko stanje glede zamude tožene stranke ni bilo napačno ugotovljeno v njeno škodo, zaradi česar ta nima pravnega interesa, da bi sodbo v tem delu izpodbijala.

Pritožba sicer trdi, da je odločitev sodišča nerazumljiva in v nasprotju z obrazložitvijo, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pritožbeno sodišče take kršitve ni ugotovilo.

Ker sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopklu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo (čl. 368 ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.