Jedro

Če dejansko stanje izpolnjuje pogoje tako za verizijski kot za odškodninski zahtevek, ima tožeča stranka pravico do izbire, na kakšni pravni podlagi bo postavila svoj tožbeni zahtevek. V tem primeru tožnik uveljavlja verzijski zahtevek. Verzijski zahtevek zastara v petih letih.

Napačno je stališče, da bi razhajanja med izvedeniškimi mnenji sodišče lahko odpravilo zgolj z zaslišanjem izvedencev in njihovim soočenjem na glavni obravnavi. Bistveno je, da sodišče na nasprotja v izvedeniških mnenjih razumno in prepričljivo odgovori.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati 6.675,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 05. 10. 2004 dalje do plačila in mu povrniti 2.964,87 EUR stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi najmanj do zneska 18.434,08 EUR oziroma najmanj do zneska 16.279,20 EUR. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje glede izračuna uporabnine postavilo tri izvedence. Z mnenjem izvedenca J. K. se je tožnik strinjal, toženec pa nanj ni dal pripomb. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, kot podlago za svojo odločitev, uporabiti mnenje tega izvedenca, ker ni imelo razlogov, da mu ne sledi. Starost valjarja na višino uporabnine ne vpliva. Zasičenosti s ponudbo s podobnimi tovrstnimi stroji v letih 2000-2004 ni bilo. Izračun uporabnine izvedenca K. na uro je 4,896 EUR, kar je celo manj od izvedenca S. (5,58 EUR). Razlika v njunih izvedeniških mnenjih je v številu opravljenih ur in odbitkih. Izvedenec K. je izračunal, da bi bil valjar uporabljen v obdobju štirih let v obsegu 3325 ur, izvedenec S. pa je izračunal, da bi bil uporabljen v obsegu 456 ur na leto. Razliko bi moralo sodišče razčistiti z dodatnim zaslišanjem izvedenca K. in soočenjem obeh izvedencev. Odbitki, ki jih je K. upošteval so celo višji od odbitkov, ki jih je upošteval izvedenec S. Za izračun uporabnine se kot osnova ne bi smela vzeti efektivna ura, ampak bi se za osnovo morali vzeti dnevni, tedenski, mesečni oziroma letni najem. Dolgoročne pogodbe se sklepajo na delovne ure (obratovalne, čakalne, deževne, tehnično neizpravne ure). Letno je planirano 950 obratovalnih ur, preostale pa so poslovni riziko (čakalne in deževne ure). Sodišče bi moralo zato slediti mnenju izvedenca K. da je minimalna najemnina za obdobje štirih let 16.279,20 EUR, maksimalna pa 27.132,00 EUR. Upoštevati pa je, da gradbena sezona traja devet mesecev. Mnenje K. je zelo podobno mnenju izvedenca Ž., ki je izračunal, da bi letni najem valjarja znašal 1.453.140,00 SIT. Če se od tega odšteje strošek vzdrževanja in odbitek za delo na črno, znaša letni najem 1.173.410,55 SIT ali pa 1.104.386,40 SIT oziroma štiriletna najemnina 18.434,08 EUR.

Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je, da je zastaralni rok tri leta, ne pa pet let, ker gre za poslovno storitev oziroma za škodo. Tožnik je lastnik valjarja od pravnomočnosti sodbe, opr. št. P 557/2001 z dne 28. 01. 2004. Da bi sodišče prišlo do drugačnega zaključka, bi moralo zaslišati predlagane priče, kar pa ni storilo, ker bi potrdile, da so v predhodnih zadevah krivo pričale. Dejansko stanje v tej zadevi bi moralo ugotoviti (od kdaj je tožnik lastnik valjarja), ne pa da se je naslanjalo na predhodne odločbe. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, so bile zagrešene kršitve postopka. Tožnik ni upravičen do najemnine oziroma odškodnine, ker se toženec z valjarjem ni obogatel oziroma okoristil. Tožnik ni utrpel nobenega prikrajšanja. Tožnik od leta 2004 dalje z valjarjem ni zaslužil niti evra. Izvedeniško mnenje izvedenca S. je sodišče prikrojilo v korist tožnika. Izvedenec je izračunal najemnino za čas od 23. 06. 2000 do 19. 06. 2004 v znesku 447.950,00 SIT oziroma 1.981,93 EUR in to pod pogojem, da valjar trži registrirana firma, na črnem trgu pa se to zniža za 50 %, kar znese 990,96 EUR. Tožnik se ne more strinjati s prilagojenim izračunom, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Napačno je izločena amortizacija, nezakonito ni upoštevana neizterljivost. Opozarja, da je oddajanje valjarja na „črno“ omejeno na oddajanje fizičnim osebam, ki ne potrebujejo računa. Tožnik je upravičen do odškodnine le za tri leta nazaj od vložitve tožbe. Sodišče tožencu ni omogočilo, da sodeluje na zadnji glavni obravnavi, v posledici tega pa ni upoštevalo dejanskih stroškov, ki jih toženec specificira v pritožbi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da je tožnik, na podlagi dogovora s tožencem v letu 1997, postal lastnik valjarja BOMAGGO (v nadaljevanju sporni valjar); - da je toženec sporni valjar tožniku vzel iz posesti za čas od 23. 06. 2000 do 19. 06. 2004; - da bi tožnik sporni valjar, če bi ga imel v posesti, uporabljal in oddajal v najem, čeprav ni imel registrirane dejavnosti; - da znaša korist, ki bi jo imel tožnik, če mu toženec ne bi vzel spornega valjarja iz posesti, kar je pravno oceniti kot prikrajšanje, 7.865,15 EUR; - da je bilo tožencu že naloženo, da tožniku povrne iz tega naslova znesek 1.189,16 EUR.

Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev, ob uporabi določila 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 198. člena Obligacijskega zakonika in 193. člena Obligacijskega zakonika (glede zamudnih obresti) odločilo, da mora toženec tožniku plačati še znesek 6.675,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od 05. 10. 2004 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Materialno pravo (219. člen ZOR oziroma 198. člen OZ, glede prisoje glavnice, ter 214. člen ZOR oziroma 193. člen OZ, glede prisojenih obresti), je pravilno uporabljeno.

5. Na podlagi zaslišanih prič in strank je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da sta pravdni stranki imeli skupne gradbene stroje. Da sta pravdni stranki v letu 1997 skupne stroje razdelili. Da je po prvotnem dogovoru sporni valjar pripadel tožencu, ker pa je tožnik naknadno plačal dolg v znesku 2.000,00 DEM S. G., sta pravdni stranki prvotni dogovor spremenili tako, da sporni valjar pripada tožniku in da ga je tožnik zato tudi vzel v posest. Na podlagi takšnega (spremenjenega) dogovora med pravdnima strankama, sklenjen v letu 1997, je tožnik postal lastnik spornega valjarja (34. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Ni slediti pritožbeni navedbi, da je tožnik postal lastnik spornega valjarja šele s pravnomočno sodbo P 557/2002, dne 28. 01. 2004. Citirana sodba je ugotovitvena, ne pa oblikovalna, s katero bi se ustanovila lastninska pravica. Temelj ugotovitve tožnikove lastninske pravice na sporne valjarju je dogovor sklenjen med pravdnima strankama v letu 1997. Ker s citirano sodbo, opr. št. P 557/2002 ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožnik postal lastnik spornega valjarja, je v tej pravdi moralo sodišče prve stopnje, kot predhodno vprašanje, ugotavljati, kdaj je tožnik postal lastnik spornega valjarja.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženčevih prič oziroma da bi jih (po razveljavitvi) moralo zaslišati še enkrat. Predlagane priče je sodišče zaslišalo na narokih dne 24. 03. 2005 in 09. 05. 2005. Sodba, opr. št. P 517/2004 z dne 09. 05. 2005 je bila razveljavljena, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo od kdaj je tožnik lastnik spornega valjarja. Opravljeno procesno dejanje z zaslišanjem strank in prič je ostalo v veljavi. Glavna obravnava po razveljavitvi tvori z naroki prejšnje glavne obravnave enoto (načelo enotnosti glavne obravnave, določilo 362. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožnik torej nima prav, da bi moralo sodišče po razveljavitvi ponovno zaslišati stranki in priče, ki jih je že zaslišalo pred razveljavitvijo.

6. Tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da je tožnik lastnik valjarja (od leta 1997 dalje) in da mu ga je toženec v času od 23. 06. 2000 do 19. 06. 2004 vzel iz posesti. Tožnik s tožbo zahteva vrnitev tistega, kar je toženec s tem neupravičeno pridobil. Tožnikov zahtevek je verzijski (219. člen ZOR oziroma 198. člen OZ), ne pa odškodninski. Če dejansko stanje izpolnjuje pogoje tako za verizijski kot za odškodninski zahtevek, ima tožeča stranka pravico do izbire, na kakšni pravni podlagi bo postavila svoj tožbeni zahtevek. V tem primeru tožnik uveljavlja verzijski zahtevek. Verzijski zahtevek zastara v petih letih (371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Obravnavano obdobje je od 23. 06. 2000 do 19. 06. 2004, tožba pa je bila vložena 05. 10. 2004, znotraj petletnega zastaralnega roka.

Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik uveljavlja terjatev iz naslova storitve oziroma odškodnine, za kar velja triletni zastaralni rok.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik sporni valjar v času od 23. 06. 2000 do 19. 06. 2004 oddajal v najem, četudi ni imel registrirane dejavnosti, in da je zato upravičen do povrnitve koristi, ki bi jo imel, če mu toženec spornega valjarja ne bi vzel iz posesti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se toženec ne more sklicevati, da sporni valjar ni uporabljal v času od 04. 10. 2002 dalje, ko ga je imel v hrambi pri M. M., ker je dolžan tožniku povrniti tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati (2. odstavek 39. člena ZTLR oziroma 2. odstavek 96. člena SPZ).

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povrnitve prikrajšanja, ker ni mogel oddajati spornega valjarja v najem, toženec pa mu je to korist dolžan povrniti, ker mu ga je protipravno vzel iz posesti in bi ga v tem času lahko oddajal, a je to opustil (bil je obogaten za korist, ki bi jo lahko pridobil z oddajanjem v tem času, a jo je opustil).

8. Višino prikrajšanja tožnika je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi mnenja izvedencev A. S., I. Ž. in J. K..

Dokaz z izvedencem sodišče presoja kot vse druge dokaze, se pravi vsak dokaz posebej in vse skupaj (8. člen Zakona o pravdnem postopku).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati zgolj mnenje izvedenca K., ker se je tožnik z njim strinjal, toženec pa nanj ni dal pripomb. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi razhajanja med izvedeniškimi mnenji sodišče lahko odpravilo zgolj z zaslišanjem izvedencev in njihovim soočenjem na glavni obravnavi. Bistveno je, da sodišče na nasprotja v izvedeniških mnenjih razumno in prepričljivo odgovori. To pa je sodišče prve stopnje v danem primeru storilo, saj je podrobno pojasnilo zakaj in v čem mnenja posameznih izvedencev upošteva in sprejema ter v čem in zakaj jih ne sprejema. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ker so ti pravilni, razumljivi in prepričljivi.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik z oddajanjem valjarja na leto pridobil 2.891,60 EUR in da bi z oddajanjem v štirih letih pridobil 11.566,40 EUR. Od tega zneska je odšteti 925,31 EUR za stroške za tekoče vzdrževanje in 1.387,17 EUR na račun investicijskega vzdrževanja, in dobimo znesek 9.253,12 EUR, od česar je odšteti 15 % zaradi oddajanja stroja na črno. Tožnik je bil tako prikrajšan v spornem obdobju od 2000 do 2004 za skupni znesek 7.865,15 EUR. Tožniku je že bilo prisojeno 1.189,16 EUR. Z izpodbijano sodbo je bilo tožencu zato pravilno naloženo, da je dolžan tožniku plačati še znesek 6.675,99 EUR.

Ne drži pritožbena navedba toženca, da je takšen izračun čista matematika. Pri izračunu so upoštevani prav vsi sprejemljivi parametri, ki so jih stranke uveljavljale in ki se pri oddajanju stroja v najem upoštevajo.

Dejstvo, da bi tožnik sporni valjar oddajal v najem izven registrirane dejavnosti in da bi ga zato lahko oddajal le fizičnim osebam, ki ne potrebujejo računa, kar močno vpliva na možnost obsega oddajanja stroja v najem, je bilo upoštevano pri ugotovitvi dejstva, da bi tožnik na leto oddal valjar v najem v obsegu 453 ur.

Cena najema 5,58 EUR na uro, je izračuna in preverjena (korekcije) na več možnih načinov in sicer tudi na način, če bi se sporni valjal oddajal v najem dnevno, mesečno oziroma letno. Cena je izračuna na dan 05. 10. 2004 in upošteva razmere na trgu v času od leta 2000 do 2004. Toženec neutemeljeno navaja, da bi se pri izračunu moral odšteti strošek amortizacije. Sporni valjar je bil star šestindvajset let, zato odbitek amortizacije ni več opravičljiv. Prav tako toženec neutemeljeno uveljavlja pavšalni odbitek iz naslova neizterljivosti.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se pri odločitvi moralo upoštevati zgolj mnenje izvedenca K. Dejstvo, da je bil sporni stroj dobro vzdrževan in da je bila situacija z oddajanjem valjarja v letih 2000 do 2004 drugačna kot je v letu 2010, je upoštevana v tem, da je bil izračun cene napravljen na dan 05. 10. 2004. Na tožnikove pripombe glede cene ure in obsega možnega oddajanja pa je pravilno odgovorjeno že v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na kar se pritožbeno sodišče izrecno sklicuje in v izogib ponavljanju ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je ob tem navedlo sodišče prve stopnje.

12. O stroških postopka je pravilno odločeno.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik uspel s 70 % in pri tem upoštevalo, da so stroški postopka nastali tako z ugotavljanjem temelja kot višine tožbenega zahtevka. Zadeva je bila dvakrat razveljavljena, obakrat iz razloga, da se ugotovi lastništvo valjarja v spornem obdobju od 2000 do 2004. Upoštevajoč tožnikov uspeh in druge okoliščine primera (2. odstavek 154. člena ZPP), je pravilno odločeno o razmerju kritja stroškov postopka, nastalega pred sodiščem prve stopnje, in sicer da tožnik krije 30 %, toženec pa 70 % stroškov postopka.

Povrnitev stroškov postopka mora stranka opredeljeno zahtevati do konca obravnave (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP). Toženčevih priglašenih stroškov v pritožbi, nastalih pred sodiščem prve stopnje, iz navedenega razloga ni možno upoštevati. Toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom, opr. št. P 44/2007 z dne 03. 06. 2010. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasil stroškov, ki jih navaja v pritožbi, zato mu jih ni možno priznati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, toženčev odgovor na pritožbo pa povzema v glavnem vsebino njegove pritožbe in je iz tega razloga nepotreben. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.