Jedro

Če obstoječa sredstva, ki jih ima družina na voljo ne zadoščajo, ni dolžnost starih staršev preživljati svoje vnuke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na zvišanje preživnine, ki ji jo je dolžan toženec plačevati na podlagi dogovora o preživnini, sklenjenega pri CSD pod št. 56P-27/91 dne 12.11.1991 in ki po (predzadnji) uskladitvi z dne 26.06.2001 znaša 14.826,00 SIT. Tožnica je poleg te preživnine zahtevala plačilo še nadaljnjih 15.174,00 SIT mesečno, torej skupaj 30.000,00 SIT, od 10.09.2002 dalje pa 55.000,00 SIT mesečno. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnica ni upravičena do zvišanja preživnine, ker svoje višje življenjske stroške pokriva s svojimi prihodki, ki so se povišali, pa tudi sicer premoženjsko stanje toženca zvišanja preživnine ne omogoča. Zoper sodbo se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Najprej navaja, da je študentka in ima tudi sama otroka, za katerega mora skrbeti. Življenje v Ljubljani je drago, preživljanje malega otroka pa je še toliko dražje. Preživnina, ki jo plačuje toženec v višini 16.190,00 SIT ob njegovih mesečnih prihodkih v višini najmanj 198.000,00 SIT, ni ustrezna, saj sodišča o razveznih odločbah staršem s prihodki okoli 100.000,00 SIT določajo preživninsko obveznost najmanj v višini 20.000,00 SIT po otroku. Tožnica ima dejansko še cel kup izdatkov poleg tistih, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Navedba sodišča, da ni dolžnost staršev skrbeti za svoje vnuke je sicer pravilna, vendar pa ostaja dejstvo, da mora tožnica skrbeti za svojo hčerko, tako da nima zadosti sredstev za lastno preživljanje. Od njenih prejemkov je zato potrebeno odšteti precejšenj znesek, saj ni res, da za preživljanje hčerke zadošča 54.000,00 SIT. Ta znesek je zaradi otrokovih bolezni in alergije precej višji. Tožnica ima torej veliko večje potrebe od tistih, ki jih ji je priznalo sodišče in jih pokriva tako, da ji pomaga njena mama. Toženec bi po mnenju pritožbe lahko glede na svoje dohodke in stroške z lahkoto prispeval malo več za njeno preživljanje. Sodišče po mnenju pritožbe tudi ni pravilno ovrednotilo socialne pomoči, ki jo prejema tožnica za svojo družino. Za mesec november 2001 je namreč tožnici neutemeljeno štelo višje dohodke, kot jih ima, saj se ugotovitev o socialni pomoči v višini 53.000,00 SIT nanaša šele na mesec december 2001. Tudi podatke o otroškem dodatku je imelo na voljo le za mesec maj 2002. Pritožba ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna. Dolžnost staršev preživljati svoje otroke je določena v 123.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in se nanaša tudi na starše polnoletnih otrok, ki se redno šolajo. Preživninski upravičenec je v skladu s 5.odst. 132.čl. ZZZDR upravičen zahtevati od sodišča, naj zviša preživnino, ki je bila določena na podlagi pravnomočne odločbe ali z dogovorom strank, če se okoliščine, od katerih je odvisna preživnina, v času od določitve prvotne preživnine spremenijo. V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala in dokazovala, da so se njene potrebe od prvotno določene preživnine v letu 1991 znatno zvišale. To sicer drži, vendar so se, kot je to ugotovilo prepričljivo prvostopenjsko sodišče, zvišali tudi njeni prihodki. Da bi sodišče preživnino zvišalo, bi morala tožnica ob spremenjenih, torej višjih potrebah, ki jih sama ne bi zmogla kriti, zato dokazati, da so se tudi na strani toženca razmere bistveno spremenile tako, da bi bil sposoben plačevati višjo preživnino. Slednjega pa tožnici ni uspelo dokazati, saj izpodbijana sodba natančno ugotavlja njegove prejemke in siceršnje premoženjske razmere v družinski skupnosti, v kateri sedaj živi. Dolžnost staršev preživljati svoje otroke je odvisan ne le od preživljanjskih zmožnosti roditeljev, temveč tudi od potreb otrok. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tožničine potrebe na 90.000,00 SIT, saj se ta znesek ujema z navedbami tožnice o tem, kakšni so njeni mesečni izdatki. Glede teh izdatkov pa je sodišče tudi ugotovilo, da jih je tožnica sposobna kriti s svojimi prihodki, ki so sestavljeni iz štipendije, otroškega dodatka in preživnine, ki jo že sedaj plačujeta zanjo njena starša. Navedbe tožnice v pritožbi, da ugotovitev o njenih potrebah v prvostopenjski sodbi ne drži, je torej protispisna, saj je sodišče pri ugotavljanju tožničinih stroškov zgolj sledilo njenim navedbam. Pritožbena trditev glede visokih stroškov, ki jih ima tožnica s preživljanjem lastne hčerke, pa na odločitev v zadevi ne vpliva, čeprav tožnica zatrjuje, da ji po plačilu stroškov za hčerko zmanjka sredstev za lastno preživljanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč v zvezi s tem pravilno opozorilo na dolžnost tožnice in njenega partnerja, očeta njene hčerke, da poskrbita za preživljanje njunega otroka. V kolikor zadostnih sredstev nimata, morata zanje poskrbeti z delom. Če namreč obstoječa sredstva, ki jih ima družina na voljo (v konkretnem primeru socialna pomoč družini in otroški dodatek za tožničinega otroka) ne zadoščajo, ni dolžnost starih staršev preživljati svoje vnuke. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri tožnici brez podlage upoštevalo višje dohodke, kot jih ima, saj je tožnica že v mesecu novembru 2001 od centra za socialno dela prejela denarno socialno pomoč, ki je bila kasneje povišana in je z decembrom 2001 znašala 53.000,00 SIT v obliki pomoči študentski družini. Pri tem pa je potrebno še poudariti, da tožnica pokriva svoje potrebe iz drugih prihodkov in navedena pomoč ni namenjena za pokrivanje njenih lastnih potreb in jo kot tako ni upoštevalo niti prvostopenjsko sodišče, temveč jo je upoštevalo pri sredstvih za preživljanje tožničine hčerke. Tudi v mesecu novembru 2001 torej tožnica ni imela višjih potreb od svojih prihodkov. Na odločitev tudi ni odločilno vplivalo, da je sodišče imelo podatke o otroškem dodatku za tožnico šele od meseca maja 2002 dalje. Tožnica ne zatrjuje, da pred navedenim obdobjem otroškega dodatka ni prejemala. Pritožbeno sodišče je glede na povedano zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).