Jedro

Delavkine odsotnosti z dela po zaprtju poslovnega prostora in brez ustrezne pisne razporeditve delodajalca na drugo delovno mesto na drugi lokaciji, ni mogoče šteti za neupravičeno, ker delavka z dela ni izostala po lastni volji ali krivdi, in ji delovno razmerje po 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR ni moglo zakonito prenehati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 13.3.1995 o prenehanju delovnega razmerja in suspenzu (1. tč. izreka), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje na njegovi podlagi ni prenehalo in je z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do 5.6.1995 (2. tč. izreka) toženo stranko zavezalo, da ji plača mesečni znesek 116.872,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vpiše delovno dobo v delovno knjižico od 21.2.1995 do 5.6.1995 (3. tč. izreka) ter povrne stroške postopka v znesku 97.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (4. tč. izreka).

Citirano sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev, da tožnica ni izostala neopravičeno, je sodišče oprlo na izpovedbo tožnice, ki ji je v celoti verjelo, kljub temu, da naj bi bile njene izjave glede bolniškega staleža in nejavljanja na delo v D. same s seboj v nasprotju. Tudi glede višine dosojenje denarne terjatve naj sodišče ne bi imelo nikakšnih dokazov, niti ne drži razlogovanje, da ta del terjatve ni bil prerekan. O razlogih in odločilnih dejstvih sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je prišlo do kršitve postopka. Izpodbija tudi odločbo o stroških.

V pisnem odgovoru tožnica prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in upoštevanje 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP ni podana. Sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske ter pravne razloge in je ugoditvena odločba o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, o obstoju tega pravnega razmerja do 5.6.1995, ter dosojeni denarni dajatvi za obdobje od 21.2.1995 do 5.6.1995 stroškovno pravilna in zakonita. Pritožba ne navaja nobenega novega dejstva, niti ne ponuja kakršnegakoli novega dokaza v smislu 1. odst. 352. člena ZPP, da bi nastal utemeljen dvom v pravilnost in resničnost dejanske podlage sodbe, zato ni razlogov za predlagano razveljavitev.

Pravna podlaga za presojo zakonitosti sklepa tožene stranke z dne 13.3.1995 o prenehanju delovnega razmerja in suspenzu tožnice, je podana v 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR), po kateri delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je bil neopravičeno odsoten zaporedoma 5 delovnih dni in se ne vrne na delo. Med strankama sicer ni sporno, da je bila tožnica od 21.2.1995 zaporedoma več kot 5 dni odsotna z dela, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije ter v zvezi z izpovedbo tožnice in zaslišane priče pravilno zaključilo, da odsotnost ni bila neopravičena, ker z dela ni izostala po lastni volji ali krivdi pač pa zaradi zaprtja lokala.

Iz pogodbe o prevzemu delavca, ki jo je tožena stranka sklenila z XY 2.6.1994 (priloga A 3), izhaja, da je bila tožnica k toženi stranki v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto natakarice v Pr. napotena s po dokončnosti sklepa o razporeditvi, ker je bivši delodajalec ukinil poslovno enoto bife v XY, ki jo je tožena stranka z istim dnem vzela v najem. Že 21.2.1995 pa je tožena stranka bife zaprla, o čemer je tožnico telefonično, v dopoldanskih urah istega dne, seznanil XY, kot nesporno izhaja iz izpovedb tožnice in omenjene priče na glavni obravnavi 22.5.1998. Res je sicer, da izpovedbi priče XY in tožnice o tem, ali ji je bilo hkrati ustno naloženo, da istega dne popoldne prične z delom na drugem delovnem mestu v bifeju XY, nista skladni. Vendar ta okoliščina za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne more biti odločilna, saj je delavca z enega na drugo delovno mesto na pravno veljaven način mogoče razporediti le s konkretnim posamičnim aktom o razporeditvi. Nobenega dvoma ni, da tožnici takšen konkretni pravni akt pred zaprtjem bifeja v XY ni bil vročen, niti ji ni bil vročen kdaj koli pozneje. Ker pri zaprtju lokala zaradi zatrjevanega izteka najema poslovnega prostora ne gre za nenaden ali vnaprej nepredvidljiv dogodek, bi bila razporeditev tožnice na drugo delovno mesto na novi lokaciji pravno veljavna z vročitvijo dokončne odločbe o raporeditvi, ne pa zgolj na podlagi ustne odredbe po telefonu, četudi bi bila izkazana. Pritožbeni očitek, da je sodišče pri razsojanju zadeve poklonilo vero le tožničinim izpovedbam, zato ne more biti bistven. Iz navedenih razlogov pritožba v delu, ki se nanaša na ugoditveni izrek 1. in 2. tč., ni utemeljena.

Ob zakoniti razveljavitvi sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitvi, da ji delovno razmerje na tej podlagi ni prenehalo, temveč je v skladu z modificiranim tožbenim zahtevkom trajalo do 5.6.1995, je posledično pravilna in zakonita tudi odločba o denarni terjatvi. Tožnica je vtoževani mesečni znesek specificirala v pripravljalni vlogi z dne 23.3.1998 (list. št. 20 in 21) v skupnem znesku 116.872,00 SIT. Iz zapisnika z glavne obravnave 25.3.1998, katere se je udeležil direktor tožene stranke izhaja, da mu je sodišče to vlogo vročilo, iz zapisnikov z dne 22.4.1998 in 22.5.1998 pa ni razvidno, da bi tožena stranka denarno terjatev po višini prerekala. V nasprotju z listninskim dokaznim gradivom so zato trditve tožene stranke, da naj bi denarnemu tožbenemu zahtevku po višini ugovarjala in ker s tem v zvezi ne ponuja nobenih novih dokazov, le pavšalne trditve o neutemeljenosti dosojenega zneska pa ne morejo biti odločilne, je moralo pritožba tudi v tem delu ostati brezuspešna.

V zvezi s stroškovnikom tožničinega pooblaščenca (list. št. 39 v spisu) je ugotoviti, da je priznanih 400 točk za sodbo, za obravnavo in odsotnost iz pisarne 28.1.1998 100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 23.3.1998 300 točk, za obravnavo 22.5.1998 200 točk in trajanje ter odsotnost iz pisarne 100 točk, skupaj torej 1100 točk, v skladu z Odvetniško tarifo, zato tudi pritožba zoper stroškovni izrek sodbe ni utemeljena.