Jedro

Solastniki se morajo o načinu uporabe solastne nepremičnine dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko vsak od njih poda pri sodišču predlog, da mu na podlagi njegove solastninske pravice v nepravdnem postopku določi ustrezno uporabo nepremičnine. Ima pa tudi vsak od solastnikov pravico zahtevati delitev solastnine. Do realizacije delitve pa gre tistemu, ki solastne nepremičnine ne uporablja, "odmena", pri čemer v skladu s sodno prakso in pravno teorijo, zahtevek temelji na določbi 198. v zvezi s 190. členom OZ, vendar le ob pogoju, da tisti, ki nepremičnine ne (so) uporablja, izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani. Prikrajšanje tožnika in okoriščanje toženca mora biti konkretno. Zgolj dejstvo neuporabe solastne nepremičnine, še ne zadošča za zahtevek za plačilo koristi od uporabe oziroma uporabnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku o stroških (2. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 2.485,48 EUR nadomesti z zneskom 1.785,52 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v ostalem nespremenjenem delu, potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati uporabnino za nepremičnino, parc. št. X1 k.o. M., za vsak mesec od avgusta leta 2002 pa do decembra leta 2006 v višini 100,00 EUR z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu, za tekoči mesec, v roku 15 dni; da je toženka dolžna tožnici plačati uporabnino za isto nepremičnino, za vsak mesec od decembra leta 2006 pa do julija 2007, v višini 250,00 EUR, z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v roku 15 dni; da je toženka dolžna tožnici plačati uporabnino za isto nepremičnino, za vsak mesec od meseca julija 2007 dalje, pa dokler tožnici ne omogoči souporabe navedene nepremičnine tako, da izroči ključe navedene nepremičnine, v višini 250,00 EUR z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu, za tekoči mesec, v roku 15 dni; da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.485,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je tožnica pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in bistveno odstopa od obstoječe sodne prakse, ki v identičnih primerih priznava uporabnino zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi glede na določbe 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ, je napačen. V tožbi je tožnica navedla, da je solastnica sporne nepremičnine do 5/6, toženka pa do 1/6, da celotno nepremičnino uporablja toženka in da tožnica, ki je skušala s toženko urediti rabo solastne nepremičnine, tega ni uspela, ker je toženka zavrnila izročitev ključev in se tudi sicer ni bila pripravljena pogovarjati. Tožnica je prikrajšana, ker solastne nepremičnine ne more uporabljati zaradi nezakonitega ravnanja toženke, ki si nepremičnino lasti v celoti in je tožnici uporabo solastne nepremičnine preprečila. Toženka pa je obogatena, ker celotno nepremičnino uporablja brez pravnega naslova in brez kakršnegakoli plačila. Sodišče je od predlaganih dokazov izvedlo dokaz z zaslišanjem prič, zaslišanjem strank in z vpogledom listin, ki se nahajajo v spisu. Katera dejstva so tako z izvedenimi dokazi ugotovljena, pa ni pojasnilo. Sodišče je sicer navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar ti razlogi iz izvedenega dokaznega postopka ne izhajajo, zaključki pa so v nasprotju s trditvami toženke, ki je ves čas trdila, da uporablja le sobo in kuhinjo, potrdila, da tožnica nima ključev vhodnih vrat, da sicer lahko pride v hišo, vendar pa mora toženki povedati kdaj. Razvidno je, da toženka torej celotno nepremičnino uživa sama in jo ima zaklenjeno, zato je dolžna tožnici nadomestiti korist, ki jo ima od uporabe celotne nepremičnine. Korist je tožnica izračunala iz najemnine, ki bi jo lahko dosegla, če bi nepremičnino oddala v najem. Pravdni stranki sta že celo vzajemno predlagali, da sodišče določi izvedenca ter ugotovi tržno vrednost nepremičnine. Sodišče dokaza z izvedencem ni izvedlo, kar je v nadaljevanju vplivalo na pravilnost odločitve, kar je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistveno pa je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko trdi, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage. Enako kršitev je zagrešilo, ko je v 2. in 3. odstavku 1. točke izreka zapisalo, da gre za parcelo št. Y1 k.o. M., namesto pravilno X1 te k.o. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje nepravilno ugotovilo, prav tako pa tudi nepopolno, saj ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke. Napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo, to je določbe 190. in 198. člena OZ. Pritožuje se tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Sodišče je toženki priznalo stroške številnih nepotrebnih pripravljalnih vlog, ki ne morejo predstavljati stroškov potrebnih za pravdo.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

S popravnim sklepom z dne 25.1.2010 je sodišče prve stopnje odpravilo pisno pomoto pri zapisu parcelne številke. Ni šlo za kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni očitki glede ostalih tovrstnih kršitev prav tako niso utemeljeni, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. V okviru trditvene podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, vse tudi v skladu s sodno prakso. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na pritožbene trditve pa še dodaja: Tožnica je v letu 2002 postala solastnica sporne nepremičnine (hiša v M., K. 21, na parc. št. X1 k.o. M., dvorišče 158 m2 in stanovanjska stavba 118 m2) do 1/3, leta 2006 pa do 5/6, toženka pa je ves ta čas solastnica do 1/6 in hišo tudi uporablja (v omejenem obsegu). Pravdni stranki sta torej solastnici nepremičnine. V takšnih primerih se morajo s solastniki o načinu uporabe solastne nepremičnine dogovoriti, če pa dogovor med njimi ni mogoč, lahko vsak od njih poda pri sodišču predlog, da mu na podlagi njegove solastninske pravice v nepravdnem postopku sodišče določi ustrezno uporabo nepremičnine. Ima pa tudi vsak od solastnikov pravico zahtevati delitev solastnine (112. do 117. člen Zakona o nepravdnem postopku; 69. člen Stvarnopravnega zakonika), kot je vse to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Do realizacije delitve pa gre tistemu, ki solastne nepremičnine ne uporablja, "odmena", pri čemer v skladu s sodno prakso in pravno teorijo, zahtevek temelji na določbi 198. v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika - OZ, vendar le ob pogoju, da tisti, ki nepremičnine ne (so) uporablja, izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani. Prikrajšanje tožnika in okoriščanje toženca mora biti konkretno. Zgolj dejstvo neuporabe solastne nepremičnine, še ne zadošča za zahtevek za plačilo koristi od uporabe oziroma uporabnine. Res je nekaj starejših sodnih odločb, tudi Vrhovnega sodišča RS, upoštevalo le hipotetično okoriščenje, vendar je novejša sodna praksa (in teorija), presegla takšno stališče. Nekaj novejših sodnih odločb je že izpostavilo sodišče prve stopnje. Prepričljiv je zaključek prve stopnje, ki je tudi v skladu s trditveno podlago tožnice in z izpeljanim dokaznim postopkom (razlogi sodišča prve stopnje, zadnji odstavek stran 4, strani 5 in 6 sodbe), da tožnica ni niti trdila niti seveda dokazala, da bi od toženke kdajkoli konkretno zahtevala dopustitev konkretne (so) uporabe nepremičnine, bodisi v smislu lastne (so) uporabe bodisi v smislu oddaje nepremičnine v najem, in s tem tudi zaključek, da tožnica ni izkazala svojega konkretnega prikrajšanja. Pavšalne trditve o tem, da je od toženke zahtevala izročitev ključa, za to ne zadostujejo. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je oboje v konkretnem primeru tudi sicer nepredstavljivo, glede na to, da v hiši ni ne stranišča in ne kopalnice, da tožnica sama večkrat pove, da je hiša v katastrofalnem stanju, pri čemer je vprašljivo tudi, ali je sploh mogoče dejansko realizirati dohodek z oddajo v najem le solastnega deleža - ni mogoče namreč upoštevati hipotetičnega dohodka od fiktivne oddaje celotne nepremičnine in nato zahtevati sorazmeren delež najemnine kot uporabnine.

Skratka, pravilen in zakonit je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Kaj drugega tožnica ni ne zatrdila in ne izkazala. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek zato niso v nasprotju s trditvami tožnice niti ne z listinami v spisu. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Glede na povedano, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi izračunal višino uporabnine. Tudi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pač pa je pritožba delno utemeljena v obsegu grajanja odmere pravdnih stroškov toženke, potrebnih za pravdo. Toženka je poleg odgovora na tožbo, vložila še 7 pripravljalnih vlog. Po oceni pritožbenega sodišča so bili za pravdo potrebni le vlogi z dne 17.11.2008 in z dne 8.12.2008 (ob upoštevanju določbe 268. člena ZPP). Toženki gre tako 1.250 točk manj (250 točk x 5), torej 2.995 točk (4.245 točk, kolikor jih je odmerilo sodišče prve stopnje minus 1.250 točk). Pripada ji tudi 2 % materialnih stroškov (59,9 točk) in 20 % DDV (595 točk), skupaj 3.653,9 točk oziroma 1.677,14 EUR. Pripada ji še 118,38 EUR iz naslova takse za odgovor na tožbo, kilometrine in parkirnine, skupaj torej 1.785,52 EUR.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izrek o stroških ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

Ker je tožnica s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi toženka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).