Jedro

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni podana, prejšnji lastnik, ki je bil ob podržavljenju hrvaški državljan, ni upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 9.5.2001. S to točko izreka je tožena stranka v pritožbenem postopku odločila, da se zahteva tožnikov za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega M. in M.M. vsakemu do 1/3, zavrne.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da prejšnja lastnika podržavljenega premoženja M. in M.M., ki sta bila ob podržavljenju jugoslovanska državljana, ob smrti (M.M.), oziroma v času vračanja (M.M.) pa hrvaška državljana, nista upravičenca do denacionalizacije. Po presoji sodišča se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98). Po navedeni določbi je status denacionalizacijskega upravičenca pogojen z vzajemnostjo. Pravilno se tožena stranka sklicuje tudi na Zakon o naknadi za imovinu, oduzeto za vrjeme jugoslovenske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 92/96), ki slovenskim državljanom denacionalizacijskih upravičenj ne priznava. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da 1. člen ZDen-B ne bi smel biti uporabljen. Navaja, da se ta določba po določbi 27. člena ZDen-B uporablja za vse postopke, ki do uveljavitve Zden-B še niso bili pravnomočno končani. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je v pripravi sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, po katerem naj bi imela status denacionalizacijskih upravičencev in bi zato morala tožena stranka prekiniti postopek. Tudi, če bi bil v pripravi mednarodni sporazum, ki bi urejal vprašanje vzajemnosti glede denacionalizacije, kar pa sodišču ni znano, upravni organ na tak sporazum ni dolžan čakati, saj to po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni razlog za prekinitev postopka. V zvezi z zatrjevanjem v tožbi, da sta M. in M.M. rojena v Sloveniji, sodišče navaja, da je bila v Sloveniji rojena le M.M., ki pa se od leta 1947 šteje za državljanko Republike Hrvaške, kar izhaja iz potrdila Mesta Z. z dne 14.4.1993. M.M. pa je rojen v Z. in je hrvaški državljan.

Tožnika v pritožbi uveljavlajta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajata, da sta zahtevo za denacionalizacijo vložila dne 1.5.1992, ko sta bila v skladu s takrat veljavnim zakonom upravičenca do denacionalizacije. Navajata, da ZDen-B, ki je prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja odvzel status denacionalizacijskih upravičencev, spreminja njun položaj za nazaj in zato v njunem primeru ne bi smel biti uporabljen. Z uporabo ZDen-B je kršena pravica do enakosti. Vztrajata pri tožbenem ugovoru, da je v pripravi mednarodni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, po katerem bosta imela položaj upravičencev do denacionalizacije, zato bi moral upravni organ postopek prekiniti za čas, do uveljavitve tega sporazuma.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je dne 9.5.2001, ko je bila izdana v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve ZDen-B še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno uporabila določbo 1. člena ZDen-B in je pritožbeni ugovor o zmotni uporabi 1. člena ZDen- B neutemeljen. Po tej določbi je bilo pogojem, pod katerimi je prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja priznati položaj denacionalizacijskih upravičencev - to je, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa ali na način iz 3., 4. in 5. člena ZDen in pogoju, da je imel prejšnji lastnik ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo, dodan še pogoj vzajemnosti. Ta pogoj se presoja, kadar se v postopku pojavi oseba, ki je ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo, ob odločanju o denacionalizaciji pa je ni šteti za državljana Republike Slovenije, ampak za državljana druge države, ki tudi izvaja denacionalizacijo. Da gre za tak primer, izhaja iz podatkov v predloženih spisih in niti ni sporno. In ker, kot pravilno ugotavljata sodišče in tožena stranka, v času odločanja vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško ni bila podana, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Sklicevanje na bodočo ureditev glede vzajemnosti pa ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, morebitna bodoča ureditev, po kateri naj bi bila vzajemnost podana, po določbah ZUP ni razlog za prekinitev postopka.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.