Jedro

Ravnanja, ki so opisana z nedovršnimi glagoli (npr. prijavljanje, kdor proizvaja), predstavljajo kazniva dejanja z indiferentnim številom ponavljanj, pri čemer je kaznivo dejanje podano ne glede na to, ali je storilec tako ravnal enkrat ali večkrat.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene I.R. za varstvo zakonitosti se ugodi, tako da se obsojenka iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je meseca oktobra 1942 ovadila Italijanom K.I. in K.A., da nosita hrano partizanom, vsled česar sta bila aretirana in odvedena v internacijo v Italijo.

Je tedaj v dobi sovražnikove okupacije vršila prijavljanja, ki so imela za posledico zapor in odgon v koncentracijsko taborišče prebivalcev Jugoslavije, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po členu 3 točka 3 ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča LRS je bila I.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja po členu 3 točka 3 ZKLD in "po členu 4 ZKLD v zvezi z členom 21 ZVK z ozirom na člen 18 ZKLD z uporabo ZVK obsojena na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 10 mesecev". Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča LRS je bil obsojenki v kazen vštet pripor od 5. junija 1945 do 15. oktobra 1945. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (na podlagi določbe 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP, ZKP-G, Uradni list RS, št. 101/05) zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ne glede na ugotovitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-247/96 z dne 8.10.1998, ima opisano ravnanje vse znake očitanega kaznivega dejanja. Ustavno sodišče je sicer odločilo, da je pri vseh ravnanjih iz 3. člena ZKLD bistven znak tudi obarvani naklep, določen v 2. členu ZKLD, vendar pa je bila v obravnavanem primeru ta določba uporabljena tudi za ravnanja storjena med drugo svetovno vojno, ko takega obarvanega naklepa ni moglo biti, saj glede na vojne razmere z ravnanji iz 3. člena ZKLD ni bilo mogoče spraviti v nevarnost obstoječe družbene ureditve, ki je v oktobru leta 1942 sploh ni bilo. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da je stališče Ustavnega sodišča mogoče uporabiti samo za kazniva dejanja, storjena po konstituiranju nove družbene ureditve po drugi svetovni vojni, ne pa tudi za dejanja med njo. Določbe ZKLD so se za dejanja storjena med vojno uporabljale skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKLD zgolj kot predpis, ki je bil milejši od Uredbe o vojaških sodiščih (UVS). Ne strinja se tudi z ugotovitvijo zahteve, da bi za obstoj kaznivega dejanja bilo potrebno več prijavljanj in ne le eno samo. Prijava je bila protipravna, saj je bilo takšno ravnanje kaznivo tudi po predpisih Kraljevine Jugoslavije, kaznivo pa je tudi še danes.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Z navedeno pravnomočno sodbo je bila I.R. spoznana za krivo, da je v letu 1942 ovadila Italijanom dve osebi, ki sta bili zaradi tega aretirani in odvedeni v internacijo v Italijo. S tem naj bi "vršila prijavljanje" z zakonsko predpisano posledico (zapor in odgon v koncentracijsko taborišče), torej storila eno od alternativno predpisanih oblik kaznivega dejanja "vojnega zločinstva" po 3. točki 3. člena ZKLD.

Po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-247/96 z dne 8.10.1998, je treba vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD obravnavati skupaj z določbo 2. člena istega zakona. Vsa dejanja iz 3. člena so morala torej biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati "cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev". Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja tako pri 2. členu ZKLD (ta je po svoji vsebini opredeljeval kaznivo dejanje, ki se sicer označuje kot kaznivo dejanje veleizdaje, katerega objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev), kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD (18. točka odločbe).

Zmotno je stališče zahteve, ki temelji na jezikovni razlagi besedne zveze "vrši prijavljanja", da je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja lahko le večje število prijavljanj in ne le eno. S stališča (veljavnih) jezikovnih pravil beseda "vršiti" ni dovoljena. V povezavi z glagolskim samostalnikom "prijavljanje" izraža dejanje, kot ga določa samostalnik, torej bi bilo obravnavano izvršitveno obliko kaznivega dejanja z vidika slovničnih pravil pravilneje označiti kot "prijavljanje" oziroma točneje, "kdor prijavlja", kar pravnega pomena izvršitvene oblike kaznivega ravnanja ne spreminja.

Kazenskopravna teorija ravnanja, ki so opisana z nedovršnimi glagoli (kot npr. pri kaznivem dejanju po členu 196. KZ "kdor neupravičeno proizvaja, prodaja," itd.) poimenuje kot kazniva dejanja z indiferentnim številom ponavljanj, kar si je pravno treba razlagati tako, da je kaznivo dejanje podano ne glede na to, ali je storilec tako ravnal enkrat ali večkrat (dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001). Ni videti razlogov, da ne bi tudi v konkretnem primeru z nedovršnim glagolom opisano izvršitev kaznivega dejanja pravno vrednotili po enakih kriterijih, kot kaznivo dejanje po členu 196 KZ (in še nekatera druga npr. po členu 310, 309 KZ, itd.). To pomeni, da v okviru obravnavane inkriminacije (ob izpolnitvi ostalih zakonskih pogojev) za storitev kaznivega dejanja zadošča že, če je storilec tako ravnal enkrat. Ni se mogoče strinjati niti s stališčem zahteve, da naj bi bila uporaba Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo iz leta 1945 oziroma 1946 za dejanje, ki naj bi ga obsojenka storila leta 1942, torej uporaba za nazaj, v nasprotju s takratnimi in sedanjimi predpisi ter splošno sprejetimi načeli kazenskega prava.

Po določbi prvega odstavka 18. člena ZKLD se kazniva dejanja, določena s tem zakonom, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po tem zakonu, če so njegove določbe milejše od prejšnjih. V že omenjeni odločbi je Ustavno sodišče (točka 10) zavzelo stališče, da je bilo s to določbo uveljavljeno načelo uporabe milejšega zakona, ki je na raven ustavne pravice povzdignjena tudi z določbo drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave).

V zadevi št. U-I-6/93, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določb Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944 (UVS), je Ustavno sodišče spoznalo za dopustno tudi retroaktivno veljavo omenjene Uredbe v delu, v katerem je bila ta sicer v skladu s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Z določbo prvega odstavka 18. člena ZKLD je bila torej za dejanja, storjena pred njegovo uveljavitvijo, zapovedana uporaba UVS, uporaba določb ZKLD pa v primeru, ko so bile njegove določbe milejše od določb Uredbe. Zato uporaba določb ZKLD za dejanja, storjena med vojno, ne pomeni uveljavitve nedopustne retroaktivnosti, pač pa uveljavitev načela o uporabi milejšega zakona, ki je splošno priznano ustavno načelo.

Za presojo utemeljenosti zahteve, glede na doslej navedeno, ni pomembno, ali je sodišče smelo (za nazaj) uporabiti določbe UVS in ZKLD, ki v času storitve kaznivega dejanja še niso veljale, temveč, kateri od navedenih predpisov je za obsojenko milejši in ali je opisano dejanje mogoče podrediti pod zakonski dejanski stan katerega od kaznivih dejanj po določbah navedenih predpisov.

Primerjava obeh predpisov pokaže, da se izvršitvena oblika kaznivega dejanja po 3. točki tretjega člena ZKLD, na podlagi katerega je bila I.R. obsojena, še najbolj ujema z načinom izvršitve kaznivega dejanja po 14. členu UVS (v katerem je sicer predpisanih več alternativnih oblik izvršitve kaznivega dejanja). Po tej določbi "se morajo za narodne sovražnike smatrati (med drugim) vsi oni, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu - kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično". Po 3. točki 3. člena ZKLD pa je bila kaznivost ovajanja (prijavljanja) pogojena z nastankom posledice, "ki ima za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja (v konkretnem primeru zapiranje in odvajanje v koncentracijsko taborišče). V povezavi z 2. členom tega zakona pa je moral v storilčevem naklepu obstajati (glede na stališče Ustavnega sodišča) tudi cilj, "da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev".

ZKLD je v 2. členu opredeljeval po vsebini kaznivo dejanje, ki se sicer označuje kot kaznivo dejanje, katerega objekt kazenskega varstva je bila takratna ustavna ureditev (državna ureditev tedanje Demokratične federativne Jugoslavije, njena zunanja varnost in temeljne pridobitve osvobodilne vojne). V opisu obravnavanega kaznivega dejanja takšen namen ni zatrjevan, kar je tudi logično. Pritrditi je namreč treba stališču zahteve (in tudi vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo), da takšnega obarvanega naklepa pri storilcu za dejanja, storjena med drugo svetovno vojno, ni bilo mogoče zatrjevati in tudi ne ugotavljati, saj že po naravi stvari s kaznivim dejanjem ni bilo mogoče spravljati v nevarnost državno oziroma družbeno ureditev, ki je sploh (še) ni bilo. V nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen) pa je razlaga vrhovnega državnega tožilca, da je stališče Ustavnega sodišče mogoče uporabiti samo za kazniva dejanja, storjena po konstituiranju nove družbene ureditve po drugi svetovni vojni, ne pa tudi med njo, saj bi to pomenilo različno in arbitrarno uporabo iste kazenskopravne norme, ne da bi za to obstajal pravni temelj.

Pri presoji, ali je bilo opisano ravnanje obsojenke kaznivo po določbah UVS (ki jih je sodišče pod določenimi pogoji smelo uporabljati tudi retroaktivno) Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve ni presojalo, ali je določba 14. člena te uredbe dovolj določna v smislu načela lex certa, ki je temeljna garancija materialnega kazenskega prava. Ugotavlja zgolj (in s tem pritrjuje zahtevi, da obsojenkino ravnanje ni bilo z nobenim od zakonov določeno kot kaznivo dejanje), da opisano ravnanje ni bilo kaznivo po določbah kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZKJ), da ni bilo in da ni opisano kot kaznivo dejanje niti po 3. točki 3. člena ZKLD v smislu že pojasnjene ustavnosodne razlage te določbe, in končno, da ni bilo kaznivo niti po določbi 14. člena UVS, saj v opisu ni zatrjevano (in tudi ne ugotovljeno), da je obsojenka omenjeni osebi ovadila kot oseba "v sovražnikovi službi". Po ugotovitvah sodišča naj bi obsojenka prijavo podala, ko je bila "poklicana na komando" (in zaslišana), "da bi krila samo sebe in njenega moža".

Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornica, je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenko oprostilo obtožbe kaznivega dejanja, za katero je bila pravnomočno obsojena.

Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti ostalih navedb zahteve.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP glede na izid postopa s tem izrednim pravnim sredstvom bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke in zagovornice proračun.